V 96. letu je v Domu starejših občanov v Črnomlju umrla Preločanka Marija Starešinič, po domače Marica Račekarkina.

Več o njenem življenju in delu si lahko preberete tukaj.

Njenemu spominu so se poklonili tudi na portalu raziskovalnega projekta Okupacijske meje, kjer je sodelovala s svojimi pričevanji.

Podrobnosti o pogrebu: spričo okoliščin bo pogreb v ožjem družinskem krogu, in sicer v petek,  9. oktobra 2020, ob 16. uri na Preloki. Od pokojnice se bo mogoče posloviti na dan pogreba od 10. ure pred našo cerkvijo. Vse poslovitve in pogrebna maša bodo namreč pred vhodom v cerkev, torej na prostem.

Svojci sveče in cvetje hvaležno odklanjajo. V njen spomin lahko darujete za potrebe naše cerkve.

Naj počiva v miru!

(3. 10. 2020)

P. S.: Prilagamo poslovilni govor, objavljen v oktobrski številki Belokranjca:

Iz Žuničev spet prihaja žalostna vest: niti mesec dni še ni minil od smrti Ane Mikčeve, pa je danes umrla še njena soseda in prijateljica Marija Žunič, po domače Kokčeva/Šickoča.

Rodila se je leta 1938 v sosednjem Prilišću (dekliški priimek Žunić, po domače pri Jankaševih). 25. januarja 1959 se je poročila s Petrom Žuničem iz Žuničev. Družini Kokčevih in Jankaševih sta takrat naredili t. i. meno: Marijin brat Jože se je namreč istega dne poročil s Petrovo sestro Ano; nevesti sta ob poroki spremenili samo strešico v zadnji črki priimka (iz ć v č in obratno).

Marija, po domače Marica, je postala Žuničanka v najboljšem pomenu besede: aktivna v vasi, delavna, vedno prijazna in nasmejana ... Bila je odlična pevka. Izhajala je iz družine, kjer se je vedno veliko pelo, v Žuničih pa je našla pevski družici kar v najbližjih sosedah Ani Srečini in Ani Mikčevi, ki sta tudi bili izborni pevki. Ta ubrani tercet je prišel posnet celo Marko Terseglav z Glasbenonarodopisnega inštituta v Ljubljani in njihovo popevanje je bilo predvajano mdr. v oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi.

Morda manj znano je, da je bila dolgoletna krvodajalka – darovalka krvne plazme. Več kot 40 let, povprečno 4-krat na leto, so jo klicali v Ljubljano, ko je bila potrebna njena specifična krvna plazma, in z njo je rešila življenje prenekaterega novorojenčka. Za te donacije je prejela tudi posebno plaketo Zavoda RS za transfuzijo krvi.

Predvsem pa je bila Marica Kokčeva dobra žena in mama dvema sinovoma Tihomirju in Eriku. Za njo zdaj žalujejo mož, sinova z družinama, štirje vnuki in pravnukinja.

Pogreb bo v četrtek, 9. julija 2020, ob 17. uri pri cerkvi sv. Trojice na Preloki. Žara bo na dan pogreba od 11. ure v preloški župnijski kapeli.

Naj teta Kokčeva počiva v miru!

(4. 7. 2020)

Na kresni večer (23. junija) pred natanko 70 leti se je na Preloki, v zaselku Jakovini, rodil deček, ki so mu dva dni kasneje pri krstu izbrali za zavetnika sv. Jožefa – sv. Jožefa Delavca. In to ime ga je, v smislu latinskega reka “nomen est omen”, zaznamovalo za vse življenje!

Jože se je najprej izučil za mizarja in bil potem 13 let pravi mojster svojega poklica, nato pa je končal še teološko fakulteto. Na petrovo (29. 6.) pred 35 leti je bil posvečen za duhovnika in dan kasneje (30. 6. 1985) je daroval na Preloki svojo prvo sv. mašo. In letos sredi avgusta bo minilo natanko 30 let, kar je župnik v Starem trgu ob Kolpi.

Njegovi Polanci ga imajo radi, ne le kot dušnega pastirja, ampak tudi zaradi neizčrpnih idej in mojstrskih rok, s katerimi marsikaj postori tako v farni cerkvi in župnišču kot tudi v 13 podružnicah svoje župnije. In leta 2006 je tam ustanovil skupnost za odvajanje od zasvojenosti TAV. Kot voditelj te skupnosti je pomagal več kot 100 "izgubljenim sinovom" in mnoge tudi spravil na normalno življenjsko pot.

Ob vsem tem delu pa Jože vedno najde čas tudi za svojo rojstno vas in faro. Nedavno (za miklavževo lani) nam je podaril unikatno kapelo v našem župnišču. TUKAJ si lahko preberete, kaj vse je doslej postoril na Preloki in za Preloko. Kot smo takrat zapisali: "Jože se tako razdaja na vse strani, da bi morda moral biti krščen tudi za Miklavža!"

In kot je zdaj ob svoji 70-letnici sam zapisal: "Čeprav je treba v življenju marsikaj potrpeti in se odreči mnogim rečem, smo vendarle ustvarjeni za srečo. Sreča pa ni v poležavanju in izkoriščanju naivnih ljudi. Sreča je, ko nekaj koristnega narediš, ko komu pomagaš ali mu pokažeš pravo pot."

Jože, ob tvoji 70- letnici ti tudi iz preloške fare želimo še veliko zdravja, moči in vedrine duha. In da bi še naprej in še dolgo delil na vse strani darove svojega duha in pridnih rok!

A. S. (3. 7. 2020)

P. S. 1: Na fotografijah so utrinki velikega slavja, ki je bilo 23. junija 2020 v Starem trgu ob Kolpi. Udeležili so se ga ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore, ljubljanski pomožni škof Franc Šuštar, dekanijski duhovniki, jubilantovi sošolci s teološke fakultete ter farani in najožji sorodniki, sodelavci in prijatelji.

P. S. 2: Dva dni kasneje, 25. junija 2020, pa je bil Jože Pavlakovič spet v preloški cerkvi, tako kot pred natanko 70 leti. Tokrat je na Preloki daroval mašo v zahvalo za milost sv. krsta. Kot pogosto poudarja tudi papež Frančišek: krstni dan je vendar bolj pomemben od rojstnega!

Spet žalostna vest s Preloke: od danes ni več med nami še enega dekleta s fotografije iz l. 1942, ki smo jo objavili pred nekaj dnevi. Danes je namreč v Domu starejših občanov v Črnomlju umrla Katarina Starešinič, po domače Pintarova.

 Bila je pomemben člen naše male preloške zgodovine, predvsem našega kulturnega utripa. Prav zato smo jo na naši spletni strani tudi pogosto omenjali.

Že kot 16-letno dekle je Katarina, z dekliškim priimkom Novak, leta 1940 zabeležena med kresnicami na prvem slikovno dokumentiranem preloškem kresovanju. In med plesalci na prvih fotografijah preloških folkloristov, nastalih avgusta 1940, ko je Božidar Jakac prišel na Preloko snemat znameniti dokumentarec »Bela krajina«. Katarina je bila tudi med preloškimi folkloristi na folklornem festivalu v Metliki leta 1940.

Morda manj znano je, da je bila pred 2.sv. vojno v preloški igralski družini; v eni od predstav, kjer se je veliko pelo, je igrala celo glavno vlogo.

Kajti teta Pintarova nam bo ostala v spominu predvsem kot odlična pevka.

Prelep glas in izreden posluh je najbrž podedovala po svoji stari mami Mariji, ki je bila tudi cerkvena pevka in je celo v naših arhivih zabeleženo, da je pela izredno lep sopran. Njena vnukinja Katarina je bila tudi sopranistka, tako rekoč vse svoje življenje. Skoraj do svojega 90. leta je prihajala na kor in pela v našem cerkvenem pevskem zboru.

Umrla je na "ivanje" (24. junija 2020), natanko 80 let po svojem zgoraj omenjenem prvem kresovanju.

Njen pogreb bo v ponedeljek, 29. junija 2020, ob 16. uri pri cerkvi sv. Trojice na Preloki. Žara bo na dan pogreba od 10. ure v naši župnijski kapeli.

Naj teta Pintarova počiva v miru!

(24. 6. 2020)

Med dragocenim dokumentarnim gradivom, ki je objavljeno v novi knjigi Vinceremo, videt čemo, je tudi tale fotografija preloških deklet z župnikom Jožetom Pokornom.
Ob fotografiji je zapisano:
Prihod okupatorske vojske je bil v Beli krajini sprejet na različne načine. Po pričevanju Marije Starešinič s Preloke je preloški župnik Jože Pokorn dekletom dejal: »Dekleta, zdaj so v Preloki tuji ljudje, ki nosijo uniforme. Ako bo šla katera s temi fanti plesat ali da bi se z njimi družila, ona ni vredna, da bi jo po vojni en slovenski fant povohal, ni vredna, da jo obsije slovensko sonce.«

Fotografija je nastala pred cerkvijo na Preloki 25. marca 1942, ob slovesnem sprejemu deklet v Marijino družbo. Poleg teh "novink" in župnika so v ozadju še 4 članice cerkvenega pevskega zbora. Poglejmo ta šopek 16 preloških rožic poimensko:

Sedijo z leve: Barbara Pavlakovič (Bertova, pozneje poročena Marinčič); Barbara Grdun (Dejanska, pozneje poročena Balkovec - Škrpelska), Marija Starešinič (Jamina, pozneje poročena Stegne - Lugarova); Marija Radovič (Vučičeva, pozneje poročena Miketič).

Druga vrsta: Marija Balkovec (iz Balkovcev, pozneje poročena Rahoj - Rahojeva); Marija Starešinič (Prdanska, pozneje poročena Miketič - Staneča); Amalija Ivanušič (Valeča, pozneje poročena Žunič - Žuničeva); Marija Novak (Županova, pozneje poročena Starešinič - Račekarkina); Ana Čeredničenko (Dolnja Jurkova, pozneje poročena Žunič - Milankina); Magda Čadonič (Mikanova, pozneje poročena Grabrijan - Pintarova); Katarina Novak (Pintarova, pozneje poročena Starešinič); Helena Špišič (Cetinkina, pozneje poročena Matešič).

Tretja vrsta (pevski zbor): Katarina Flajnik (Škavurinska, pozneje odšla v Italijo in nato v ZDA); Katarina Miketič (Brezanova, pozneje poročena Starešinič - Prdanska); Angela Starešinič (Izpodhruškina, pozneje odšla v Kanado); Frančiška Miketič (Brezanova, pozneje poročena Husič).*

To je bilo torej spomladi leta 1942. Seveda so se tudi nad Preloko že kako leto zgrinjali črni oblaki: v vasi je bila italijanska vojska, veljala je policijska ura ... A "nevihte" še ni bilo, – sobivanje med okupatorjem in domačini je bilo še kolikor toliko znosno. Dokler niso sredi poletja 1942 Italijani odgnali na Rab kar 53 fantov in mož iz naše fare. Ni ga dekleta na tej fotografiji iz marca 1942, ki ne bi že štiri mesece kasneje trepetalo za življenje bodisi svojega očeta ali brata, bližnjega sorodnika, morda izbranca ... In župnik s te fotografije je potem ves obupan prejemal z Raba vedno nove in nove osmrtnice, z njimi je moral seznanjati svojce umrlih, moledoval je škofijo, naj vendar že kaj ukrene ... In že naslednje leto je nadvse tragična usoda doletela tudi tega našega narodnozavednega župnika Jožeta Pokorna, ampak – to je že druga zgodba.

Ana Starešinič
(21. 6. 2020)

* Dekleta na fotografiji je pomagala identificirati ena od njih – Marija Starešinič (stoji v drugi vrsti, četrta z leve).