Zima, zima bela ...

Preloka, na današnji dan; foto Marica Jaušovec

1234

(1. 2. 2021)

Marija Starešinič - Špeličeva (1925 – 2021)

01 27Že tretja žalostna novica iz preloške fare v enem samem tednu, tokrat iz Zilj: umrla je Marija Starešinič, ki smo jo poznali kot Špeličevo mamo.

Marija, z dekliškim priimkom Pavlakovič, po domače Grujina iz Zilj, se je rodila 19. 3. 1925. V njeno mladost je boleče zarezala 2. sv. vojna. Italijani so jim namreč zasegli hišo in jih pregnali z doma, tako kot še sosede Markove in Vukove (o tem smo pisali npr. TUKAJ). Grujini so se v stiski zatekli k Jurkinim.

Po vojni (leta 1948) se je poročila s Francem Starešiničem - Špeličevim in se iz Spodnjih Zilj preselila v Zgornje. Z možem sta se lotila obnove domačije, medtem sta se jima rodila hčerka in sin.

Hud udarec zanjo je bila moževa zgodnja smrt. A življenje pač teče dalje, obnovo domačije sta dokončala sin in snaha, prihajali so vnuki, pa pravnuki. Pri hiši in okoli nje ji nikoli ni zmanjkalo dela, poleg tega je bilo nujno še kaj prebrati, knjigo ali časopis, pogledati kaj na TV, biti na tekočem, kaj se dogaja v svetu ... Lahko rečemo, da je Špeličeva mama preživela svoj vek tako, da se je lahko ozirala nanj z zadovoljstvom.

Naj zdaj počiva v miru!

Da ne bi šlo v pozabo, zabeležimo le še eno zanimivost iz njenega dolgega življenja:
Marija (kot rečeno, z dekliškim priimkom Pavlakovič) je hodila v osnovno šolo na Preloko in sedela v klopi z le 3 dni kasneje rojeno soimenjakinjo Marijo Novak s Preloke. Ziljska in preloška Marija sta bili veliki prijateljici in sta prijateljici ostali tudi po osnovni šoli in po poroki, ko sta obe – kakšno naključje! – dobili še isti priimek: Starešinič. Pogosto sta se obiskovali, predzadnjič leta 2015, ko sta ena drugi voščili za 90 pomladi, zadnjič pa pred dobrima dvema letoma, novembra 2018.
Ko je na enem od teh obiskov pogovor spet nanesel na njun skoraj isti rojstni dan, isto ime, isti priimek, sedenje v isti šolski klopi ..., sta se nam pohvalili, da sta bili obe tudi jako pridni učenki, odličnjakinji. In da jima je legendarni preloški učitelj Feliks Jug pravil "zvezdici v drugi klopi". Ah, zdaj sta obe samo še zvezdici – dve zvezdici na nebu. Preloška je prehitela ziljsko za 3 mesece.

Ana Starešinič (26. 1. 2021)

Podrobnosti o pogrebu: pogreb bo zaradi aktualnih razmer v ožjem družinskem krogu v sredo, 27. januarja 2021, ob 14. uri na pokopališču v Ziljah. Na dan pogreba bo od 10. ure ležala v tamkajšnji mrliški vežici.

 

Anton Štajdohar - Juranov (1950 – 2021)

01 26Še ena žalostna vest: v 71. letu starosti je umrl Anton Štajdohar.

Tone je bil Črnomaljec in je večino svojega veka preživel v Črnomlju. A kot avtoprevoznik pri Viatorju je prekrižaril tako rekoč vso Evropo. Zelo veliko je vozil tudi na rizična, krizna območja Bližnjega in Srednjega vzhoda – Sirijo, Irak, Iran, Afganistan, Pakistan ...

Bil pa je tudi preloški zet. Leta 1978 se je namreč poročil z Marico Čemas - Juranovo iz preloškega zaselka Novoseli. V ta odmaknjeni kotiček sveta je skupaj z ženo in otrokoma rad in pogosto prihajal, da si je oddahnil in se spočil od hrupa cest, motorjev in nasploh svoje stresne službe. Tu je našel, kot je rad rekel, prostor "za dušo".

Leta 2009, potem ko je bil že v pokoju, pa sta se z ženo v Novosele preselila "za stalno" in si tu zgradila novi dom poleg njene rojstne hiše. Da bi v tem miru in tišini nad dolino Kolpe uživala jesen življenja. In tako je Tone Štajdohar za Preločane postal Juranov Tone.

Tone je tesno sodeloval s preloškim gasilskim društvom, v katero se je včlanil takoj po preselitvi na Preloko. Ker je imel izpit za vozila C-kategorije, je društvu rad priskočil na pomoč tudi, kadar je bilo treba voziti naš gasilski avto na tehnični pregled, preizkusne vožnje, gasilske vaje itd. Kot poklicni voznik je imel izreden občutek za vožnjo gasilskega vozila. Udeleževal se je tudi vseh sestankov društva in njegovih občnih zborov, večkrat je bil tudi predstavnik društva na občnih zborih sosednjih in prijateljskih gasilskih društev.

Toneta bomo ohranili v spominu kot prijaznega človeka, ki se je trudil ljudem pomagati.

Naj počiva v miru!

Podrobnosti o pogrebu: ta bo v ožjem družinskem krogu v četrtek, 28. januarja, ob 13. uri na pokopališču v Vojni vasi. Žara bo na dan pogreba od 11. ure v tamkajšnji 2. mrliški vežici.

(26. 1. 2021)

V spomin mojemu tate

Ko se nekdo poslovi, pogosto o vseh govorijo podobno: koliko je ustvaril, kako trdo je delal in čemu vse se je moral odrekati, pa o tem, kako je bil društveno aktiven, kaj vse je naredil za skupnost in tako dalje. Torej izbiranje iz nekega splošnega seznama, ki pa ne pove veliko. Predvsem ne pove, zakaj je bil ta človek edinstven sam po sebi in kaj se od njega lahko naučimo. Naučimo in ne kar posnemamo!

01 24Glavna značilnost mojega tate je bila, da je bil spontan, nesebičen in družaben. Tekma za naslov najbogatejšega in najmogočnejšega v tem prostoru ga ni zanimala in se je ni udeleževal. Taka tekma zanj prav gotovo ni bila smisel življenja. Za to moraš biti brezkompromisen, egocentričen in še kaj, kar se ni ujemalo z njegovim značajem. In v nekem tradicionalnem okolju nemalokrat plačaš ceno za to, če ne slediš tej lestvici »vrednot«, ampak ostajaš zvest samemu sebi.

Tata je najraje počel stvari, kjer je bilo treba dodajati mojstrske veščine. Bil je mojster zidarskih del, mojster izdelave različnih orodij, če je bilo treba kaj popraviti, če se je kaj pokvarilo – doma, pri sosedih ali pri kom v vasi. Nepogrešljiv je bil povsod tam, kjer drugi niso imeli potrpljenja ali pa časa. Veselile so ga stvari, kjer je lahko opazoval, kako delujejo zakonitosti narave, npr. pri cepljenju sadnega drevja, v mlajših letih tudi čebelarstvo. V poznejših letih je razvijal občutek za naravo skozi svoje pletarsko delo: občutek za izbiro primernega lesa in njegovo pravilno pripravo.

Z zdravstvenimi težavami, ki mu jih je prineslo življenje, ni posebej obremenjeval okolice. Ne vem, ali se je tudi tukaj mojstrsko osredotočil na to, kaj v resnici šteje, ali pa je bil preprosto optimist. Vsekakor si je želel, da bi ga razumeli. Rad je bil duhovit in včasih je povedal kaj v ugankah.

Z vnuki, željnimi domišljijskih stvaritev in eksperimentov, je z lahkoto vzpostavil pristen stik. In rad je živel. Upal je, da mu bo uspelo živeti dovolj dolgo, da bo še kaj pomagal.

Od mojstra se lahko vedno učimo, veliko sem se od njega naučil tudi jaz. Nismo bili navajeni odkrito povedati svojih občutkov, zato mu tega nisem povedal na tako jasen način. A mislim, da je skozi nebesedno komunikacijo tata to zelo dobro vedel.

Viktor  (24. 1. 2021)

Nikolaj Grdun - Radovičev (1944 – 2021)

1Nenadoma in veliko prezgodaj se je za vedno poslovil še en Preločan – Nikolaj Grdun, po domače Miko Radovičev.

Za vsakim človekom ostaja praznina, v ožji in širši skupnosti, še posebej boleča praznina pa v vasi z vedno manj prebivalci, kot je Preloka.

Osredotočimo se torej na Mikotov prispevek k utripu naše vasi, medtem ko je njegov intimni portret orisal njegov sin Viktor (TUKAJ).

2Poleg vključenosti v preloško gasilsko društvo je bil Miko dolgoletni član naše folklorne skupine Lepa Anka. S svojo soplesalko in hkrati življenjsko sopotnico je ovekovečen na tako rekoč vsaki skupinski fotografiji folklorne skupine - od njegovega prvega nastopa na jurjevanju leta 1965 pa do nastopa v oddaji Slovenski ljudski plesi, ki jo je leta 1976 posnela naša nacionalna televizija. Kot folklorist je skupaj s svojo življenjsko "soplesalko" zadnjič nastopil še leta 2006 na veliki prireditvi "Bogdaj srečo, dobri ljudi".

Vmes pa so bili seveda še mnogi drugi njegovi nastopi: v Ljubljani, Mokronogu, Beltincih, Zagrebu, Celovcu, Gorici, Reziji ..., da vseh jurjevanj v Črnomlju niti ne omenjamo.

3Ena od fotografij z njegovega prvega jurjevanja leta 1965 je zašla celo na razglednico s "Pozdravi iz Bele krajine", ena pa kar na platnice šolskih zvezkov. Te zvezke je v 60-ih in 70-ih letih uporabljala šolajoča se mladina po vsej Sloveniji. In tako lahko rečemo, da se je Miko skupaj s preloško folklorno skupino in torej tudi s Preloko vtisnil tudi v slovenski kolektivni spomin.

4Prav tako pomemben je njegov velik prispevek v zakladnico naše etnološke dediščine: v naš prostor je ponovno pripeljal in oživil nekoč tu zelo razširjeno obrt – pletarstvo. Še več, s svojim znanjem, veščinami in ročnimi spretnostmi je rokodelsko obrt povzdignil v pravo umetnost. Ljudsko umetnost, ki ima poleg estetske hkrati še uporabno, funkcionalno vrednost.

5Njegove iz leskovega šibja in viter pletene košare in košarice so postale tako iskano blago, da je komaj dohajal želje in potrebe ljudi iz bližnje in daljne okolice. Lahko kar rečemo, da so Mikotovi izdelki prišli "v modo" kot lepa in hkrati praktična darila. Kako tudi ne, ko pa je v vsako njegovo umetnino in umetninico vtkano toliko znanja, potrpežljivosti, natančnosti in – ljubezni.

Nam sovaščanom je bil Miko Radovičev vedno pripravljen pomagati, kar nekako samoumevno nam je bilo, da nam je bil vedno "na razpolago". In od tod zdaj praznina. Praznina tudi v naših srcih.

Ana Starešinič, 20. 1. 2021

Podrobnosti o pogrebu: ta bo v družinskem krogu, in sicer v soboto, 30. januarja 2021, ob 15. uri na pokopališču na Preloki. Žara bo na dan pogreba od 11. ure v naši cerkvi.