Na včerajšnji slovesnosti, ki jo je v počastitev dneva gasilca pripravila Gasilska zveza Črnomelj, je Franc Starešinič prejel eno najvišjih priznanj za delo na področju gasilstva – Plaketo gasilca. Plaketo je prejel iz rok predsednika Gasilske zveze Slovenije Janka Cerkvenika, ki se mu je ob tej priložnosti lepo zahvalil za njegovo predano delo v gasilstvu na vseh ravneh, – vse do najvišjega, državnega nivoja (utemeljitev lahko preberete na koncu tega članka).
Mi pa zdaj poglejmo, kako pomemben gasilski pečat je Franc Starešinič pustil na lokalni ravni, v naši lokalni skupnosti, na treh gasilskih društvih v preloški fari, kjer je bil njegov lik prostovoljnega gasilca zgled in navdih mnogim mladim članom.
Največji pečat je seveda pustil v svojem matičnem društvu, PGD Žuniči. Gasilski častnik 2. stopnje Miko Miketič, ki se je kot gasilec od malega kalil pod Starešiničevim vodstvom, pripoveduje, kako je Franc od članov društva vedno zahteval, da so dobro teoretično in praktično usposobljeni, ker bodo le tako lahko na akcijah uspešni. In rezultati niso izostali. Dokler je bil Franc njihov poveljnik in desetar tekmovalnih ekip, so bili žuniški gasilci v samem vrhu, ne samo v občini in regiji, merili so se tudi z ekipami na državni ravni. Tako so npr. leta 1974, potem ko so postali prvaki Dolenjske, na državnem tekmovanju v Velenju osvojili 5. mesto v taktični vaji, ki velja za najtežjo vajo na sploh, v končnem seštevku pa so se uvrstili na 11. mesto. Prvaki Dolenjske so bili npr. tudi leta 1982 (to tekmovanje je bilo na Butoraju) in bili potem na državnem prvenstvu v Gornji Radgoni spet uvrščeni med boljše ekipe.
Pomemben gasilski pečat je Franc Starešinič pustil tudi na Preloki. O tem, kako dosleden in zavzet mentor je bil, pripoveduje nekdanji poveljnik PGD Preloka in desetar tekmovalne ekipe preloškega društva Tine Plut. Pripoveduje o vsestranski pomoči, ki jim jo je Starešinič nudil pri usposabljanju bodisi za intervencije ali tekmovanja. Spominja se izobraževalnih tečajev, ki jih je vodil, predvsem pa številnih praktičnih vaj, v glavnem na poligonu v Starem kalu, in tudi združenih vaj s sosednjimi društvi. Združene gasilske akcije so bile potrebne zlasti ob sušah, ko je bilo treba prečrpavati vodo iz Kolpe npr. v zaselke Vidine, Kroce, Grdune ..., pa v Paunoviče, Žuniče ... To so bili pač časi, ko vode še niso dovažale gasilske cisterne.
O tesnem sodelovanju Starešiniča s PGD Zilje in o združenih vajah sosednjih društev pod njegovim budnim očesom pa pripoveduje nekdanji dolgoletni poveljnik ziljskega društva in gasilski častnik 2. stopnje Jože Čemas. Starešiniča omenja tudi kot odličnega predavatelja na tečajih in kot mentorja na praktičnih vajah v Črnomlju, ko je Jože opravljal tečaj za nižjega častnika. Tudi po zaslugi Starešiniča vsa tri društva v preloški fari še danes dobro sodelujejo, čeprav spadata preloško in ziljsko v sektor Vinica, žuniško pa v sektor Adlešiči, negujejo lepo navado druženja ob florjanovem, se povezujejo na občnih zborih, še dodaja Jože Čemas.
Da je to visoko gasilsko priznanje za vseživljenjsko delo v gasilstvu res prišlo v prave roke, pa je prepričan tudi Ivan Starešinič, predsednik komisije za veterane pri GZ Črnomelj, ki med drugim spremlja veteranske ekipe na tekmovanjih, kjer so prisotne ekipe GZ Črnomelj, na občinskem, regijskem in državnem nivoju. Ivan se tako spominja, kako je Franc še leta 2018, pri svojih +80 letih, pripeljal na gasilsko tekmovanje na stadionu v Loki v Črnomlju veteransko ekipo PGD Žuniči in kako je kot desetar tej tekmovalni ekipi poveljeval. In kako je vse do povelja za začetek vaje skrbno preverjal vse orodje in opremo za izvedbo vaje in dajal desetini še zadnja navodila. Vsekakor vredno vsega spoštovanja!
Ana Starešinič (23. 10. 2023)
Vse fotografije, ki jih prilagamo, so iz obsežnega arhiva družine Čoholič, naših rojakov iz Švedske. Posnete so bile leta 1957, v okviru pira pri Navoselkinih, ki so ga podrobno dokumentirali (zvočno, fotografsko in opisno) etnomuzikologi z Glasbenonarodopisnega inštituta v Ljubljani (GNI). Avtor teh posnetkov je dr. Valens Vodušek. Dan po tridnevnem pirovanju je namreč na hribčku ob naši cerkvi in šoli snemal še folklorne plese. In tako je “ujel” še en motiv z radovednimi šolarčki in njihovo t’ršico, ki so po pouku prišli opazovat dogajanje. Le zadnja od teh petih fotografij je nastala en dan prej.
