November 2020 je in smo sredi drugega vala pandemije. Do naše Preloke je novi koronavirus za zdaj še kar prizanesljiv, pravzaprav nas na srečo še ni našel. Da, odročnost, odmaknjenost je včasih tudi prednost (hm, morda pa tudi prihodnost).

Novembra leta 1918, ko je bil svet sredi drugega vala podobne pandemije, pa je bilo drugače. Smrtonosna španska gripa se je na Preloki dokumentirano prvič pojavila oktobra tistega leta, a še ni terjala smrtnega davka. Preloški župnik Jože Bambič v Kroniki župnije Preloka namreč piše takole:

Oktober 1918: "Španska bolezen – nova bolezen – se je javila tudi v naši župniji. Smrtnega slučaja vsled nje do sedaj ni bilo. Pač pa po drugih krajih vsled te bolezni zelo mrjo in so šole zaprte."

Toda že naslednji mesec je ta bolezen z vso silovitostjo udarila tudi v preloški fari in župnik Bambič v kroniko zapiše:

November 1918: "Španska bolezen hudo razsaja. Do sredi novembra jih je umrlo 13 za to boleznijo. Skoro v vsaki hiši se je oglasila. Nekje je ležala cela družina. Jemala je bolj v *močnih letih (gl. op. A. S.). Dosti jih je umrlo **neprevidenih (gl. op. A. S.), to pa zato, ker ljudje niso mislili, da bo tako hitro sledila smrt. Tudi duhovnik tukajšnji je imel dosti dela z obhajili, dasi je bil sam močno prehlajen.

V sredi novembra je začela bolezen ponehavati, t.j. mrličev ni več bilo.
V treh hišah je naredila silno zmešnjav, ker je vzela ženo - gospodinjo in so otroci ostali sami, ker so očetje umrli ali so pa v Ameriki."

*v močnih letih: za špansko gripo so umirali relativno mladi ljudje, torej v letih, ko so bili najbolj pri močeh,
**umreti nepreviden: brez poslednjih zakramentov

Španska gripa je torej v samo 14 dneh v preloški fari vzela kar 13 mladih življenj, – bistveno več, kot jih je vzela vsa 1. svetovna vojna. Njena strašna zapuščina se je globoka zapisala predvsem v zgodovinski spomin družin, v katerih je morila.

Najprej smo šli po sledeh zgoraj omenjenih treh družin, kjer »je vzela ženo - gospodinjo in so otroci ostali sami, ker so očetje umrli ali so pa v Ameriki.« Dve ti družini smo našli v zaselku Grduni in eno v Žuničih.

Tako se naša rojakinja Marija Žunič (rojena Ivanušič, po domače Škavurinska), ki zdaj živi v Franciji, še danes živo spominja žalostnih pripovedi svoje mame Ane: rojena je bila pri Juričkovih v Grdunih (takrat Preloka št. 4, priimek Pavlakovič). Ko ji je novembra leta 1918 španska gripa vzela mamo, je bila Ana stara komaj 8 let. Oče je bil v Ameriki in s 7-letnim bratcem Juretom sta nenadoma ostala doma sama …

Le 4 dni potem, ko je umrla 33-letna Juričkova mama, je za špansko gripo umrla še njena soseda, Mihaljeva mama in gospodinja Frančiška (priimek Grdun, takrat Preloka 9), fantka Jože in Janko sta ostala sama, saj je oče umrl že pet let prej.

In še družinska tragedija pri Starčevih v Žuničih (priimek Adlešič): za špansko gripo je umrla 35-letna gospodinja in mama Magda; 5-letna hčerka Marija je ostala sama, saj je bil oče takrat v Ameriki.

Nič manj žalostne niso številne druge zgodbe iz naše fare, na primer iz Zilj. Pri Perušičevih na Majišču (priimek Čemas) je za to boleznijo umrla najprej mama petih otrok Barbara, tri dni pozneje pa še njen 29-letni brat Peter; na srečo je ostal živ vsaj oče teh petih otrok in hišni gospodar Miko. Prav tako v Ziljah pri Gornjih Mihelovih (priimek Žalec) je najprej umrla 23-letna hči Ana in že naslednji dan njena 13-letna sestrica Katarina. Pri Mikolinovih na Majišču (priimek Žalec) je umrla 8-letna Marija Ana, pri Petrišinih (priimek Balkovec) pa 26-letni Jože.

V zaselku Jakovini sta umrla dva mlada človeka: pri Solikinih (priimek Miketič, hiše danes ni več) 13-letni sin Janko, pri sosedih Brezanovih (priimek prav tako Miketič) pa 16-letna hči Ana.

V ožji Preloki je za špansko gripo umrl Mežnarov (priimek Starešinič) 18-letni fant Franc.

Tako kot drugod se tudi v preloški fari potrjuje, da je ta strašna epidemija najbolj prizadela mlajšo populacijo, staro tja do 40 let, in da je umrlo več žensk kot moških, v naši fari izrazito več žensk. Torej ni najbolj prizadela starejših, kakor zdaj opažamo pri covidu-19.

Odlično reportažo novinarke Aleksandre Dežman o tem, kako je španska gripa pustošila v sosednji adlešiški župniji in po vsej Beli krajini, pa si lahko ogledate TUKAJ.

Ana Starešinič (28. 11. 2020)

Viri: Nadškofijski arhiv Ljubljana, Kronika župnije Preloka, matične knjige, intervjuji

Prav danes, na dan spomina na naše rajne, se je žal iztekla še ena življenjska zgodba. Kmalu po svojem 87. rojstnem dnevu je umrl še en Preločan – Franc Balkovec, po domače Franje Mateč.

Z njim je za vedno odšel predstavnik tretje generacije Balkovčevih, ki so gospodarili na Preloki št. 30 (stara št. 19).

Kot že priimek pove, Balkovčev rod izvira iz Balkovcev, iz istoimenskega zaselka Balkovci. Njegov daljni prednik Peter Balkovec je prišel na Preloko sredi 19. stoletja, in sicer na Preloko 21 (danes št. 35, Županovi). Po tem Petru je grunt prevzel njegov najstarejši sin Jože (ta je bil tudi preloški župan in po njem se hiši še danes reče Županovi), Jožetov najmlajši brat Mate pa je zasnoval Balkovčev rod na Preloki št. 19 (danes št. 30) in zato se hiši še danes reče Mateči, torej od Mateta.

Mate je bil podjeten gospodar s tedaj uglednim poklicem: bil je čevljar. Potem je v svoji hiši odprl še gostilno, kjer so se zbirali t. i. preloški liberalci (tu so bili shodi takratne liberalne kmečke stranke). Tudi kasnejši znani preloški trgovec Stanko Novak je imel prav tu, v Mateči hiši, svojo prvo malo trgovino …

Po Matetu je gospodar pri hiši postal njegov sin Jože. V naših kronikah je zabeležen kot družbenopolitično zelo aktiven Preločan: dolgoletni občinski odbornik, predsednik odbora SZDL, predsednik šolskega odbora itd.

Tretjo generacijo Balkovčevih pri hiši pa je torej predstavljal Jožetov sin Franc. Bil je skrben, napreden gospodar, zavzet gasilec, nekaj časa tudi predsednik gasilskega društva, vedno zavzet za napredek vse Preloke, nikoli z nikomer v vasi v sporu. Zapomnili si ga bomo kot človeka širokih obzorij in predvsem modrega moža, ki mu je bilo vselej vredno pozorno prisluhniti.

Spominjali se ga bomo kot človeka, ki je z ljubeznijo negoval svoj vinograd, svojo živino, obdeloval svoje njive. In ko mu zdravje tega ni več dopuščalo, se je zdelo, kot da je njegovo življenje izgubilo nek pravi smisel. – Tako kot je to čutil prenekateri Preločan in prenekatera Preločanka iz njegove generacije, za katere se je reklo: »umrl je, ko je odšlo iz hleva zadnje živinče« ali »umrla je, ko je odložila motiko.« Da, ta generacija se nepreklicno poslavlja in z njo tudi neka doba, nek svet, ki ga je striče Mateč predstavljal.

Naj zdaj počiva v miru!

Podrobnosti o pogrebu: ta bo v ožjem družinskem krogu v petek, 6. novembra 2020, ob 15. uri na pokopališču na Preloki. Žara bo na dan pogreba od 12. ure v naši cerkvi.

(1. 11. 2020)

To, kaj povzroči vojna, najbolj prepričljivo izpovejo ljudje, ki so vojne travme doživljali. Zdaj so pričevalci 2. sv. vojne v glavnem samo še tisti, ki so njene grozote doživljali v rani mladosti. To so pretresljive izpovedi denimo o tem, kako je kot otrok dobesedno okamenel, ko je italijanski vojak dvignil nož, da bo zaklal mamo (Franc Kočevar iz Bojanje vasi), ali kako so mu Italijani ubili kot talca očeta in starega očeta in na pogrebu niso smeli niti jokati (Peter Rauh iz Predgrada), ali kako so jo ustaši iz sosednje hrvaške vasi skupaj s starši postrojili ob steno, da jih bodo postrelili (Marija Koležnik iz Metlike), pa o tem, koliko strahu so užili, ko so se ob nemškem bombardiranju Dragatuša skrivali na njivi v rži in so jih skoraj poteptali splašeni, v plug vpreženi voli (Tončka Adam iz Dragatuša) …

Prav ta in mnoga druga pričevanja so rdeča nit in glavna moč novega filma Vinceremo, videt čemo – o vplivu okupacijskih meja na življenje Belokranjcev. Pričevalci pripovedujejo vsak svojo osebno zgodbo, svoje osebne izkušnje. In pripovedujejo jih tako doživeto in prizadeto, še po toliko letih, kaj letih, po toliko desetletjih!

V mozaik spominov na 2. sv. vojno so zajeten delež prispevali tudi pričevalci z našega preloškega konca. V filmu so za zanamce ohranjeni spomini na našega narodnozavednega župnika Jožeta Pokorna (Marija Starešinič) in na pretresljive trenutke v cerkvi, ko je župnik bral mrliške liste z Raba (Angela Žugelj), spomini o tem, kako so se Žuničani izognili koncentracijskemu taborišču (Ivan Starešinič) ali o tem, kako so se Rabu izognili Bojančani (Marija Starešinič), o srečnem naključju, da nista bila na Rab odgnana oče in stric (Jože Starešinič), pa o tem, kako je okupacijska meja prekinila stare trgovske povezave in je bilo treba tihotapiti čez mejo celo čevlje in sol (Marija Starešinič) in o tem, koliko težav je vojna prinesla šolarjem iz Zilj na poti v preloško šolo (Frančiška Tahija).

Ta film in celoten projekt Okupacijske meje 1941 – 45 je dragocen prispevek v naš kolektivni spomin in k ozaveščanju o nesmiselnosti vsake vojne in o tem, kam nas lahko pripelje jezik sovraštva. Kot je ob neki priložnosti dejal vodja tega projekta dr. Božo Repe: "Ne pozabimo: vsaka nova vojna se začne, ko naslednja generacija izgubi zgodovinski spomin. Naj naša raziskava pripomore k temu, da ga današnja ne bo!"

Ana Starešinič (27. 10. 2020)

Da se je triletni raziskovalni projekt Okupacijske meje 1941 – 1945 končal, to že veste (o tem smo poročali npr. tukaj).

Veste tudi, da je bilo v okviru tega projekta v Beli krajini posnetih okoli 50 intervjujev, veliko intervjujev in pogovorov je bilo opravljenih tudi na našem koncu (Preloka, Zilje, Balkovci, Žuniči: Marija Starešinič, Frančiška Tahija, Angela Žugelj, Jože Starešinič, Ivan Starešinič, Miroslav Čemas, Janez Balkovec, Jože Čemas, Franc Starešinič, Jože Grdun, Franc Čadonič in mnogi drugi).

Veste že, da je izšla knjiga, v kateri so zbrani izsledki te raziskave (predstavitev v Ziljah).

Zdaj pa je vse to zbrano še v filmu:

Premiera dokumentarnega filma o Beli krajini med 2. svetovno vojno bo v četrtek, 15. oktobra 2020, ob 20. uri. Ogledali si ga boste lahko na tej povezavi:  https://youtu.be/Zu-GeZmV3EE . 

A. S. (15. 10. 2020)

Z veliko žalostjo v srcu pišem, da je za vedno odšla ena najtesnejših sodelavk spletne Preloke: ena njenih najbolj zvestih in kritičnih bralk in ena najboljših pričevalk o življenju v naših krajih v preteklosti in odlična pripovedovalka zgodb ... – moja mama.

S svojim smislom za pripovedovanje, s svojim pripovedovalskim žarom in briljantnim spominom ter ljubeznijo do domačega kraja je botrovala marsikateremu prispevku na tej spletni strani. Veliko njenih pričevanj je že objavljenih, veliko pa jih še čaka na objavo, kajti ...

Kajti ko smo zdaj po njeni smrti končno smeli odpreti njen predal (prej nam je to strogo prepovedala!), smo odkrili, da je v dolgih zimskih večerih pisala in napisala avtobiografski roman. Na drobno popisan je debel zvezek velikega formata in v njem njena življenjska pot.

Njeni spomini so dragoceni tudi zato, ker se v njeni osebni življenjski zgodbi v marsičem zrcali življenje ljudi na Preloki in v naših krajih na sploh.

Marija Starešinič, rojena Novak (po domače Županova) je veliko pripovedovala o svojih starših, ki so jo vzgojili v poštenega, pokončnega človeka. Njen oče je od vseh svojih sedmih otrok, čim so znali brati, zahteval, da se naučijo na pamet Aškerčevo balado Mejnik – o tem, kako pomembna vrednota je poštenost. Od jih je zahteval, da se v šoli pridno učijo, a vedno dodajal, da mu je najbolj pomembna ocena iz vedenja: kdor ne bo imel v spričevalu iz vedenja petice, naj mu ne hodi domov!

Iz njenih pripovedovanj in spominov veliko vemo o njenem šolanju, o naši šoli in njenih učiteljih. Pa o živahnem utripu pri nas pred 2. sv. vojno, ko je tu vse kipelo od življenja in je bila v ta utrip močno vpeta tudi sama. Ko je imela Preloka tako rekoč svoje stalno gledališče, ko so obudili našo folklorno dediščino, ko je ta utrip leta 1940 prišel posnet Božidar Jakac za svoj znameniti dokumentarec Bela krajina. Ali pa o tem, kako so na Preloki uglasbili pesem njenega najljubšega pesnika Simona Gregorčiča "Tri lipe". Teh dogodkov se je vedno spominjala z velikim ponosom in – veliko nostalgijo.

Pa potem o težkem času 2. sv. vojne: o bratu v internaciji na Rabu in potem v partizanih, o drugem bratu, ki je kot dijak škofijske gimnazije, torej tako rekoč še otrok, končal v kočevskih breznih, o tretjem bratu, ki je, obupan, takoj po vojni emigriral v Kanado ... Pa o tem, kako pogumno in pokončno je sama krmarila skozi ta kaotični vojni čas. Dalje o tem, kako je junija leta 1944 spremljala svojega očeta Stanka Novaka na ustanovni zbor Rdečega križa Slovenije, ki je bil v Gradcu in kjer je bil njen oče izvoljen v glavni odbor te organizacije ...

Kot mnogim drugim Preločanom in Preločankam tudi njej življenje ni prizanašalo niti po vojni. Takrat, ko sta si z našim očetom ustvarjala svoj dom in družino in je bilo treba živeti, preživeti in izšolati svoje štiri otroke – samo z zemljo in od zemlje.
V šole sta nas poslala, kot se je reklo, "za lažjim in boljšim kruhom", a hkrati z zavestjo, da bosta zato na stara leta ostala doma sama. In potem je pred osmimi leti za vedno odšel še oče.

Z bolečino je opazovala, kako se je v zadnjih desetletjih tiho in nezadržno praznila tudi naša vas. In je ugotavljala, iz katerih hiš se zjutraj ne kadi več, katere imajo samo še dva ali samo enega prebivalca. Droben žarek upanja ji je posvetil ob prizadevanjih Preločanov doma in po svetu, da bi revitalizirali našo šolo, a potem se je utrnil, ugasnil še ta žarek. Kakor se v mamini življenjski zgodbi zrcali zgodba cele Preloke, se tudi zgodba naše šole – nekoč zgodba o uspehu – najbrž ne bo in ne more končati nič drugače.

Mamin roman s trdimi platnicami je torej letos popisal svoj 96. list in knjiga se je neminljivo zaprla. Ostajajo pa sporočila, obveze in zaveze – za nas in zame. In ostane zahvala za vsa pričevanja, ki smo jih lahko delili tudi tukaj. In če te zgodbe zdaj na poseben način živijo dalje, kako ne bi živel duh, volja, energija, ki stoji za njimi!?

Ana Starešinič (7. 10. 20202)