Tole lepo fotografijo, objavljeno na FB Črnomelj fčasih, je prispevala Petra Madronič. Petrine korenine segajo tudi v našo faro – k Barjakovičevim v Žuniče, od koder je bila doma njena stara mama (prvo dekle z leve).

Dodajmo torej vsem tem veselim obrazom s fotografije imena in priimke ter hišna imena.

Čepijo z leve: brata Jože in Niko Žunič - Karocina, Niko Žunič - Rtički.

Stojijo z leve: Peter Žunič - Kokčev, Anica Barjaković - Mitina (pozneje poročena Starc), Jože Starešinič - Mikčev, Marija Veselič - Babičeva (iz Vrhovcev), Franc Starešinič - Mikčev, Marija Žunič - Rtička (pozneje poročena Kajin), Janko Starešinič - Srečin, Franc Žunič - Jankov.

Vsi so Žuničani, razen Marije Veselič, ki je z Žuniči povezana le sorodstveno (sestra Ana je bila poročena z Jankom Starešiničem - Srečinim).

Vsak od njih je tako ali drugače pomembno zaznamoval svoj čas. Tako tisti, ki so ostali v Žuničih, kot oni, ki so se razšli po svetu – od Ljubljane do Zagreba. In bi se dalo veliko napisati o tem, kdo med njimi je bil odličen elektrikar, kdo odličen mizar, kdo čevljar ... in kdo daleč naokoli sloveči muzikant. Ampak o tem ob kaki drugi priložnosti.

Pri identifikaciji oseb so pomagali: Marija Kajin iz Podklanca (dekle s fotografije), Ana Balkovec iz Sečjega sela in Franc Žunič iz Črnomlja. Vsem trem najlepša hvala.

Ana Starešinič (9. 2. 2021)

Španska gripa še živi v kolektivnem spominu ljudi kot ena od katastrof, ki je zdesetkala človeško populacijo in je terjala več življenj kot prva svetovna vojna.

Novembra lani smo objavili povzetke študije o tej bolezni v župniji Preloka in si na TVS ogledali izsledke za Adlešiče in Belo krajino, zdaj pa so na voljo tudi podatki za sosednjo župnijo Prilišće, torej za desni breg Kolpe.

Primerjava med Preloko in Prilišćem pokaže enake značilnosti te epidemije in njene enako strašne posledice:

- v obeh župnijah je epidemija pustošila istočasno (vrhunec je bil novembra 1918),
- izredno naglo in obsežno širjenje in obolevanje na obeh bregovih Kolpe,
- izredno velika smrtnost med obolelimi (Preloka 13 umrlih, Prilišće 18),
- epidemija je najbolj prizadela mlajšo generacijo (do 40 let),
- tako iznenada, kot je prišla, je tudi izginila.

Smo se iz epidemije španske gripe tudi česa naučili? Bo tudi sedanja epidemija tako naglo izginila?
Naučili smo se tega, da z boleznimi živimo, da je to naša usoda.
Da nismo ne prvi ne zadnji, ki jih je ta preizkušnja doletela.
Človeštvo se iz vsake epidemije česa nauči, kaj spozna in tudi napreduje. Bolje se pripravi na naslednji izbruh. A virusi s svojimi mutacijami so za zdaj še vedno korak spredaj. Mi pa moramo ukrepati in sprejeti odgovornost – zase, za soljudi in za zanamce.

Ana Starešinič (4. 2. 2021)

Preloka, na današnji dan; foto Marica Jaušovec

(1. 2. 2021)

Že tretja žalostna novica iz preloške fare v enem samem tednu, tokrat iz Zilj: umrla je Marija Starešinič, ki smo jo poznali kot Špeličevo mamo.

Marija, z dekliškim priimkom Pavlakovič, po domače Grujina iz Zilj, se je rodila 19. 3. 1925. V njeno mladost je boleče zarezala 2. sv. vojna. Italijani so jim namreč zasegli hišo in jih pregnali z doma, tako kot še sosede Markove in Vukove (o tem smo pisali npr. TUKAJ). Grujini so se v stiski zatekli k Jurkinim.

Po vojni (leta 1948) se je poročila s Francem Starešiničem - Špeličevim in se iz Spodnjih Zilj preselila v Zgornje. Z možem sta se lotila obnove domačije, medtem sta se jima rodila hčerka in sin.

Hud udarec zanjo je bila moževa zgodnja smrt. A življenje pač teče dalje, obnovo domačije sta dokončala sin in snaha, prihajali so vnuki, pa pravnuki. Pri hiši in okoli nje ji nikoli ni zmanjkalo dela, poleg tega je bilo nujno še kaj prebrati, knjigo ali časopis, pogledati kaj na TV, biti na tekočem, kaj se dogaja v svetu ... Lahko rečemo, da je Špeličeva mama preživela svoj vek tako, da se je lahko ozirala nanj z zadovoljstvom.

Naj zdaj počiva v miru!

Da ne bi šlo v pozabo, zabeležimo le še eno zanimivost iz njenega dolgega življenja:
Marija (kot rečeno, z dekliškim priimkom Pavlakovič) je hodila v osnovno šolo na Preloko in sedela v klopi z le 3 dni kasneje rojeno soimenjakinjo Marijo Novak s Preloke. Ziljska in preloška Marija sta bili veliki prijateljici in sta prijateljici ostali tudi po osnovni šoli in po poroki, ko sta obe – kakšno naključje! – dobili še isti priimek: Starešinič. Pogosto sta se obiskovali, predzadnjič leta 2015, ko sta ena drugi voščili za 90 pomladi, zadnjič pa pred dobrima dvema letoma, novembra 2018.
Ko je na enem od teh obiskov pogovor spet nanesel na njun skoraj isti rojstni dan, isto ime, isti priimek, sedenje v isti šolski klopi ..., sta se nam pohvalili, da sta bili obe tudi jako pridni učenki, odličnjakinji. In da jima je legendarni preloški učitelj Feliks Jug pravil "zvezdici v drugi klopi". Ah, zdaj sta obe samo še zvezdici – dve zvezdici na nebu. Preloška je prehitela ziljsko za 3 mesece.

Ana Starešinič (26. 1. 2021)

Podrobnosti o pogrebu: pogreb bo zaradi aktualnih razmer v ožjem družinskem krogu v sredo, 27. januarja 2021, ob 14. uri na pokopališču v Ziljah. Na dan pogreba bo od 10. ure ležala v tamkajšnji mrliški vežici.

Še ena žalostna vest: v 71. letu starosti je umrl Anton Štajdohar.

Tone je bil Črnomaljec in je večino svojega veka preživel v Črnomlju. A kot avtoprevoznik pri Viatorju je prekrižaril tako rekoč vso Evropo. Zelo veliko je vozil tudi na rizična, krizna območja Bližnjega in Srednjega vzhoda – Sirijo, Irak, Iran, Afganistan, Pakistan ...

Bil pa je tudi preloški zet. Leta 1978 se je namreč poročil z Marico Čemas - Juranovo iz preloškega zaselka Novoseli. V ta odmaknjeni kotiček sveta je skupaj z ženo in otrokoma rad in pogosto prihajal, da si je oddahnil in se spočil od hrupa cest, motorjev in nasploh svoje stresne službe. Tu je našel, kot je rad rekel, prostor "za dušo".

Leta 2009, potem ko je bil že v pokoju, pa sta se z ženo v Novosele preselila "za stalno" in si tu zgradila novi dom poleg njene rojstne hiše. Da bi v tem miru in tišini nad dolino Kolpe uživala jesen življenja. In tako je Tone Štajdohar za Preločane postal Juranov Tone.

Tone je tesno sodeloval s preloškim gasilskim društvom, v katero se je včlanil takoj po preselitvi na Preloko. Ker je imel izpit za vozila C-kategorije, je društvu rad priskočil na pomoč tudi, kadar je bilo treba voziti naš gasilski avto na tehnični pregled, preizkusne vožnje, gasilske vaje itd. Kot poklicni voznik je imel izreden občutek za vožnjo gasilskega vozila. Udeleževal se je tudi vseh sestankov društva in njegovih občnih zborov, večkrat je bil tudi predstavnik društva na občnih zborih sosednjih in prijateljskih gasilskih društev.

Toneta bomo ohranili v spominu kot prijaznega človeka, ki se je trudil ljudem pomagati.

Naj počiva v miru!

Podrobnosti o pogrebu: ta bo v ožjem družinskem krogu v četrtek, 28. januarja, ob 13. uri na pokopališču v Vojni vasi. Žara bo na dan pogreba od 11. ure v tamkajšnji 2. mrliški vežici.

(26. 1. 2021)