Za obiskovalce Preloke je ena najbolj atraktivnih točk ogleda hribček s šolo in cerkvijo ter t. i. »božjo njivo« okrog cerkve, torej s pokopališčem. Za nas Preločane pa je to tudi točka srečevanja in – spomina.

Tukajšnji nagrobniki nas med drugim spominjajo na tri tu pokopane župnike. Dva od njih sta bila dušna pastirja na Preloki:

Alojzij Jerič, rojen 5. 5. 1875 v Šentvidu pri Stični, je prišel na Preloko oktobra 1919 in je pri nas ostal do smrti 9. 2. 1941, torej več kot 21 let. Kot vemo iz pripovedovanj, je sprva študiral za advokata, zato je moralo biti v fari vedno vse po paragrafih.

Leopold Čampa pa je bil zadnji pri nas nameščeni župnik. Rojen je bil 28. 5. 1909 v Velikih Poljanah, za župnika posvečen leta 1932. Na Preloki je bil od leta 1959 do svoje smrti. Umrl je na vuzem 30.3.1975.

Tretji župnik – Josip Kramarič – pa ni bil preloški, ampak župnik na Sinjem Vrhu pri Vinici. Neobičajna zgodba o tem, zakaj je vrhovski župnik pokopan na Preloki, je bila objavljena v tisku, več o tem TUKAJ.

Ker je naše pokopališče ne samo mesto srečevanja in spomina, ampak tudi mesto miru in počitka, naj vsi trije župniki, tako kot tudi vsi naši tu pokopani dragi, počivajo v miru!

(2. 4. 2022)

Tole je nekaj utrinkov s Preloke 29. 3. 2022. Pesti nas huda suša, saj ves mesec ni padla niti kaplja dežja. Da da, očitno marec upravičuje svoje staro ime – sušec. A glavno je, da smo živi in zdravi, kajne?! In da je pomlad nepreklicno tu!

Foto: Marica Jaušovec

Tale fotografija je nastala pred natanko pol leta, ko je Marija Starešinič (na Preloki smo jo poznali kot Marico Matečo iz Ljubljane) dopolnila 90 let, – danes žal pišemo tale članek v njen spomin.

O preloški družini Balkovec, v kateri se je rodila, smo pisali pred kratkim, ko je umrl njen brat Franc. Leta 1960 se je poročila s Preločanom Francem Starešiničem – Žižečkinim. Živela in delala sta v Ljubljani ter si tam ustvarila dom in družino, a vse življenje sta v srcu ostala Preločana.

Marica je bila v mladosti močno vpeta v društveno dogajanje na Preloki. Bila je med ustanovnimi člani naše folklorne skupine, uradno ustanovljene poleti leta 1952. Omenjali smo jo med plesalci na veliki proslavi v Dobrniču pri Trebnjem leta 1953, pa na prvem jurjevanju v Črnomlju leta 1964 …

Ko je v daljšem intervju, ki smo ga opravili z njo leta 2006, obujala spomine na te začetke preloškega folklorizma pod vodstvom Staneta Starešiniča, nam je med drugim pripovedovala o vseslovenskem folklornem festivalu v Celju 9. in 10. oktobra 1954, na katerem so Preločani zasedli drugo mesto. Pa o letu 1953, ko je Okrajni ljudski odbor nadobudnim preloškim folkloristom podaril nove tambure in s tem med mladino sprožil pravo folklorno evforijo.

Kdo vse se je takrat vključil v folklorno skupino, nam je podrobno naštevala ob svoji fotografiji, nastali takoj po nastopu v Metliki leta 1953. To njeno fotografijo zdaj tudi objavljamo. Teti Marici Mateči v spomin in v zahvalo!

1. Zvonko Novak – Županov
2. Jože Žunič – Navoselkin
3. Ivan Novak – Pintarov
4. Miko Novak – Peričev
5. Ivan Starešinič _ Račekarkin
6. Miko Rahoj – Rahojev
7. Franc Pavlakovič – Gradanov
8. Franc Starešinič – Frankovičev
9. Franc Starešinič – Žuglovkin
10. Miko Simčič – Cestarov
11. Ana Simčič – Cestarova
12. Ana Žunič – Žuničeva
13. Marija Novak – Peričeva
14. Stanka Novak – Županova
15. Jože Starešinič – Gornji Jurkov
16. Danica Mrzljak – Radičeva
17. Marija Balkovec – Mateča
18. Jože Žunič – Žuničev
19. Amalija Vidnjevič – Radičeva
20. Jože Balkovec – Čemaskin
21. Angela Starešinič – Iz kovašnice
22. Franc Žunič – Žuničev
23. Slavko Novak – Županov
24. Ivan Ivanušič – Mlinarov
25. Neznan, ni ne član preloške FS ne Preločan
26. Jože Starešinič – Jamin
27. Neznan, ni ne član preloške FS ne Preločan
28. Peter Žunič – Srednji
29. Fanika Kozan, delala v trgovini na Preloki
30. Neznan, ni ne član preloške FS ne Preločan
31. Angela Adlešič – Juranova
32. Marija Starešinič – Žuglovkina
33. Marija Špišič – Špišičeva/Kolarjeva
34. Marija Žepuhar – Jagina
35. Ana Žepuhar – Jagina
36. Marija Pavlakovič – Bertova
37. Ana Petronič – Špišičeva/Matijina
38. Marija Starešinič – Frankovičeva
39. Marija Majzelj, učiteljica na Preloki

Podrobnosti o pogrebu Marije Starešinič: pogreb bo v četrtek, 3. marca 2022, ob 12. uri na Novih Žalah v Ljubljani, vežica št. 5.

Naj počiva v miru!

A. S. (25. 2. 2022)

Danes, ko je kulturni praznik, naj vas povabimo na poseben sprehod po Preloki in njeni okolici – tokrat skozi fotografski objektiv naše rojakinje Anke Čeh.

Anka je po rodu Preločanka, rojena Grdun, po domače Radovičeva, a je že kmalu po osnovni šoli odšla živet in delat na drugi konec Slovenije – v Sežano. Že od nekdaj je njen največji in najljubši hobi fotografija. Je dolgoletna članica Fotokluba Žarek iz Sežane, o njenih uspehih ter številnih pomembnih domačih in mednarodnih priznanjih pa na tem mestu le to, da je bila njena fotografija V pomladnem dežju lani izbrana za najboljšo na natečaju Primorskih novic, Anka pa je osvojila tudi 1. mesto na fotografskem natečaju DIA Primorska v kategoriji »minimalizem« in prejela prestižno – zlato medaljo Fotografske zveze Slovenije.

Anka in njen mož Jadran, ki je prav tako odličen fotograf, sta že vrsto let tudi aktivna člana preloške spletne skupnosti. Recimo TUKAJ se lahko spomnite nekaj njunih fotografij iz obsežnega opusa »Govorica rok« ali TUKAJ fotografij na temo preloških podov.

Zdaj pa objavljamo 12 Ankinih in 2 Jadranovi fotografiji, ki smo jih izbrali iz obsežnega videa, posvečenega spominu na Ankinega brata Nikolaja Grduna. Gotovo se strinjate, da ta naša Kraševca na vsakem koraku opažata lepoto kraja in pokrajine, kjer se je Anka rodila.

Foto: Anka in Jadran Čeh

A. S. (8. 2. 2022)

Danes, ko mineva 150 let od rojstva našega velikega arhitekta Jožeta Plečnika in ko smo vstopili v Plečnikovo leto, poglejmo, kaj Plečnikovega je skupno Preloki in Ljubljani.

Najprej jima je skupno to, da je Plečnikov največji arhitekturni projekt za Preloko (iz 1953) – cerkev – ostal neuresničen, tako kot ni bil uresničen niti njegov veličastni projekt za Ljubljano (iz 1947) – načrt za slovenski parlament, ki ga je poimenoval kar Katedrala svobode.

Doslej neuresničeni cerkev in »katedrala« pa imata še več skupnega tudi v sami arhitekturni zasnovi.

Obema projektoma je skupen nemara najbolj osupljiv Plečnikov arhitekturni element, nekakšno arhitekturno presenečenje: motiv poševnih, v notranjost "padajočih" stebrov, ki nosijo ¬ v preloškem primeru strop, v ljubljanskem pa znameniti stožec.

Te poševne stebre, ki naj bi optično povišali strop, najdemo na obeh preloških načrtih. Na prvem (iz 10. 7. 1953) še kot masivne, monumentalne, delno dekorirane, na drugem (iz 12. 7. 1953) pa so leseni, sestavljeni iz štirih tesno povezanih (okovanih) stebrov. Kar ima tako statično kot simbolno vrednost.

Pri Katedrali svobode bi bila zamisel »padajočih« stebrov, nagnjenih v notranjost velike dvorane parlamenta, seveda izvedena v veliko bolj monumentalni različici.

Stebre na prvem preloškem načrtu in na ljubljanskem naj bi delno prebarvali. To je bil Plečnikov odziv na takratno arheološko odkritje, da so bili kipi in javne zgradbe v starih Atenah, za katere so dolgo domnevali, da so bili iz bleščečega belega marmorja, v resnici živo obarvani. Idejo v notranjost padajočih stebrov, značilnih tudi za znameniti Panteon v Atenah, pa je Plečnik med drugim razvijal tudi v načrtih za cerkev in samostan sv. Križa v Zagrebu (iz 1946).

Obema nerealiziranima projektoma je skupno tudi to, da sta realizirana kot maketa. Maketo Katedrale svobode je dal izdelati na lastno pobudo in stroške kar sam Plečnik leta 1949, maketo preloške cerkve pa smo »na lastno pobudo in stroške« izdelali Preločani leta 2017.

Maketa Katedrale svobode je bila doslej predstavljena na treh velikih razstavah v tujini: v Parizu (1986), v Bruslju (2008) in v New Yorku (2018), preloška cerkev pa doslej le na razstavi v Črnomlju (2017).

Vendar čas velikih projektov šele prihaja. Jože Plečnik vse bolj postaja naša globalna blagovna znamka – globalna prepoznavnost. Nedavno je o njem tvital celo znani ameriški reper Kayne West ter mu priznal globalno perspektivo in mednarodno veljavo. Zdaj pa je ta veliki (tudi preloški) arhitekt postal še – stripovski junak.

Ana Starešinič (23. 1. 2022)

P. S.: Ta članek je objavil tudi Radio Odeon na svojih portalih – tukaj.