V torek, 23. junija 2020, ob 11. uri bo v gasilskem domu v Ziljah novinarska konferenca ob izidu knjige Vinceremo, videt čemo.

Gre za eno od knjig, ki je nastala v okviru triletnega raziskovalnega projekta o življenju ob okupacijskih mejah v Sloveniji med drugo svetovno vojno in v kateri so predstavljeni najpomembnejši izsledki raziskave, povezani z Belo krajino in Belokranjci.

Zakaj predstavitev v Ziljah? - Zato, ker so prav Zilje in sosednje vasi Balkovci, Preloka in Žuniči v tej knjigi zastopane s številnimi pričevanji ter fotografskim in drugim dokumentarnim gradivom. Mnogo tega gradiva bi za vedno utonilo v pozabo, če ga ne bi tako rekoč v zadnjem hipu iz pozabe potegnili raziskovalci projekta. Eden takšnih skoraj pozabljenih zgodovinskih drobcev je tudi zgodba ožičene vasi Zilje.

Knjigo in dogajanje v letih 1941–1945, ki je usodno zaznamovalo življenje naših staršev in starih staršev, bodo predstavili vodja raziskovalnega projekta Božo Repe in dva od soavtorjev knjige – Belokranjca Božidar Flajšman in Bojan Balkovec.

Lepo vabljeni!

V dneh, ko se spominjamo obletnice smrti Otona Župančiča, ne spreglejte članka našega belokranjskega rojaka dr. Janka M. Lozarja. Z izbrano besedo in mislijo se je poklonil Otonu, katerega pesniška beseda je globoko zaznamovala Jankovo mladost in je bila tudi mnogim med nami sploh prvi stik z literaturo:

"Dragi Oton, /.../ hvala ti, da si bil in da si in da boš z nami, Slovenkami in Slovenci, premnogokrat preokorno premalenkostnimi. Naj nas zlagoma iz hlevskih težkonogih bitij v ptiče preobraža tvoja vrla beseda, vedra vest tvojega viharnega žitja."

Celoten članek dr. Janka M. Lozarja si lahko preberete tukaj:

https://www.radio-odeon.com/novice/hvalezna-moc-pesniske-besede/

A. S. (18. 6. 2020)

Žalostna novica iz naše fare: danes, 7. junija 2020, je umrla naša faranka Ana Starešinič iz Žuničev, po domače Mikčeva.

Rodila se je leta 1936 v Balkovcih, kot tretja hči Jožeta in Marije Balkovec, leta 1961 pa poročila s Francem Starešiničem, po domače Mikčevim iz Žuničev.

Njeno življenje je bilo prispodoba marljivosti, potrpežljivosti, poštenja, – vrednot, ki so se prek družinske vzgoje prenašale iz roda v rod. Bila je člen generacije, ki je znala živeti na zemlji, z zemljo in od zemlje. In zemlja, čeprav skopa, je človeku vračala njegov trud ...

Podrobnosti o pogrebu:

Pogreb bo v petek, 12. junija 2020, ob 16. uri na Preloki. Žara bo na dan pogreba od 10. ure v naši župnijski kapeli.

Naj teta Mikčeva počiva v miru!

Na današnji dan pred 75 leti se je končala 2. sv. vojna; danes torej praznujemo dan zmage in hkrati tudi dan Evrope. Če ne bi bilo ukrepov zaradi epidemije, bi po Evropi danes potekale številne slovesnosti. V našem glavnem mestu recimo bi bili priča najbolj množični prireditvi – tradicionalnemu Pohodu ob žici okupirane Ljubljane.

Tako pa je zdaj vsa ta realnost odpovedana in se seli na zaslone, v navidezno – digitalno resničnost. Spodobi se torej, da v počastitev praznika naložimo kak "pospleteni" prispevek tudi na spletno Preloko.

Tokrat o skoraj pozabljenem drobcu iz zgodovine naših krajev: zgodbi ožičene vasi Zilje med italijansko okupacijo.

Italijani so si namreč med 2. sv. vojno v Ziljah postaviti utrjeno postojanko. Zasegli so tri hiše s pripadajočimi gospodarskimi poslopji (Markovo, Grujino in Vukovo) in jih utrdili, območje pa ogradili z bodečo žico. Pred Markovo hišo so tudi postavili bunker; do materiala zanj so prišli tako, da so porušili enega od hlevov. Domačini so se morali zateči k sosedom.

Dokumentarno gradivo o tem in pričevanja nekaterih Ziljanov so zbrani v okviru projekta Okupacijske meje. Več o tem si zdaj lahko preberete v prispevku dr. Bojana Balkovca v knjigi Vinceremo, videt čemo.

Ko bo torej beseda spet nanesla na žico okoli Ljubljane ali pa ogrado okoli Slovenije, se le spomnimo, da so le streljaj od sedanje ograje ob Kolpi nekoč bile tudi ožičene Zilje!

Ana Starešinič (9. maja 2020)

Ste si kdaj predstavljali, da ne boste smeli v cerkev k maši?
 Ne zaradi ideoloških ali političnih razlogov, ampak zaradi enega majhnega virusa!
Ste si kdaj predstavljali, da boste morali hoditi naokrog v maskah?
 Ne zaradi karnevala, pusta ali morda snemanja kakega filma na Preloki!
In da se bomo zdaj, ko se življenje počasi normalizira,
sicer lahko vrnili v cerkev, a le pod določenimi pogoji?!
P. S.:
No, edino socialne distance nam v preloški cerkvi ne bo pretežko vzdrževati ....