Anica Hvalec (1932 – 2021)

03 22aDanes je v Domu starejših občanov v Vojniku umrla Anica Hvalec iz Šentjurja pri Celju. Rojena je bila na Preloki, dekliški priimek Pavlakovič, poznali smo jo kot Ančico Bertovo po domače. Leta 1957 se je poročila z Milanom Hvalcem, dom in družino sta si ustvarila v Šentjurju.

Anica Hvalec pa ni bila Preločanka le po rodu, ampak je Preločanka ostala vse življenje tudi v srcu.

Kot ljubiteljska pesnica ter dolgoletna in zelo aktivna članica Literarnega društva Šentjur je leta 1990 izdala pesniško zbirko Tihe breze, ki jo je posvetila prav Preloki in Beli krajini. Njena druga knjiga, ki je posvečena naši vasici, pa je iz leta 2005 in ima še bolj zgovoren naslov: Naša Preloka

Leta 2012 je Anica Hvalec v preloško fototeko prispevala več črno-belih fotografij, nadvse dragocenih za osvetlitev rodovnika Bertovih. Eno od njih smo takrat predstavili TUKAJ.

In še prav pred kratkim (če smo natančni - pred 9 dnevi!) nam je poslala 5 svojih pesmic, napisanih v preloškem narečju – z željo, da bi jih objavili, če bo kdaj nanesla priložnost. Dve od njih objavljamo že zdaj, ob tej nadvse žalostni priložnosti:

Čuje se
Čuje se, tukača popeva,
njej glas po selu odmeva.
Za zimo se delo pripravlja,
bogata bu od cure bala.

Jesen
Megla po jutranju rose poležava,
sunce raneje zahaja.
Stelja po steljniki je dozorela,
koristna kmeta roka jo bo požela.

Naj Anica Hvalec, po domače Ančica Bertova, počiva v miru!

(22. 3. 2021)

100 let življenja neke preloške fotografije

1Na FB Črnomelj fčasih, kjer se nalagajo stare fotografije iz vse naše občine, je zdaj objavljena še ena fotografija s Preloke. Ob njej so navedeni tile podatki: Preloka. Množica vernikov pred cerkvijo presvete Trojice. Razglednica iz leta 1933, iz zbirke Alojza Cindriča. Vir: Digitalna knjižnica Slovenije.

Poglejmo vso njeno kronologijo.

Fotografija, na podlagi katere je nastala ta razglednica, je bila posneta na Preloki leta 1924, njen avtor je bil znani ljubljanski fotograf Hugon Hibšer*. Prizor je posnel skozi okno v zgornjem nadstropju preloške šolske stavbe.

2Ta motiv je bil potem natisnjen na več serijah razglednic, ki so se malenkost razlikovale le po izrezu. V svojem arhivu hranim primerek, ki je najbrž iz najstarejše serije (razglednica levo, vse do 2. sv. vojne se je v več ponatisih prodajala v trgovini Stanka Novaka, kjer je bila tudi preloška pošta).

Hibšer je v objektiv ujel vsekakor dragocen dokument časa.

Gre za prizor odhajanja ljudi od maše na neko običajno nedeljo pred skoraj 100 leti. V zgodovini oblačilne kulture naših krajev je to tisti trenutek, ko Bela krajina ni več vsa bela, ampak je že črno-bela. In samo še poldrugo desetletje bo potrebno, da bo postala že vsa – »črna«, kot je v svoji avtobiografiji iz leta 1929 tarnal takratni adlešiški župnik Ivan Šašelj. Kot vidimo, ženske na fotografiji še vedno nosijo bela platnena in bombažna oblačila, moški pa (pod vplivom Amerike in Amerikancev ter mestne oblačilne mode) že obleko iz industrijskega blaga.

Preloški motiv na Gasparijevi razglednici (1928):

3V Ljubljani je ta etnološko, sociološko, arhitekturno … zanimiv motiv s Preloke pritegnil pozornost Hibšerjevega prijatelja Maksima Gasparija, znanega po svojih razglednicah s folklornimi motivi. Pri Hibšerjevi fotografiji se je zgledoval, ko je slikal svojo Kmečko svatbo, le da jo je postavil v gorenjsko okolje (gorenjska narodna noša, arhitektura s skodlami, preloški betonski »bunki« ob vhodu na pokopališče sta postali piramidi s skodlami …). To razglednico je naslikal leta 1928, ko se je zaposlil kot restavrator v Etnografskem muzeju v Ljubljani.

Preloški motiv v filmu Božidarja Jakca (1940):

4Hibšerjev in Gasparijev znanec Božidar Jakac je seveda poznal oboje, Hibšerjevo fotografijo in Gasparijevo razglednico. In ko je v nedeljo, 11. avgusta 1940, prišel na Preloko snemat svoj zanameniti film Bela krajina, se je seveda spet postavil točno na nekdanje Hibšerjevo stojišče v zgornjem nadstropju šole in čakal konec nedeljske maše. V belo oblečenim dekletom iz folklorne skupine je naročil, naj se pomešajo med mašarje, ampak Hibšerjevega prizora ni več mogel ne dobiti ne ustvariti. Vmes je minilo 16 let in v tem času se je že »obarvala« tudi ženska noša, najprej seveda naglavne rute in predpasniki.

 Preloški motiv na naslovnicah dveh publikacij (1999 in 2005):

5Fotografija Po maši na Preloki iz leta 1924 se je znašla tudi na naslovnici knjige iz leta 1999, ki jo je napisala znana etnologinja Marija Makarovič, prav tako zaposlena v Etnografskem muzeju: Slovenska ljudska noša v besedi in podobi, 10. knjiga Bela krajina.

6Iz Etnografskega muzeja prihaja še ena tiskovina s tem preloškim prizorom na naslovnici: njihov koledar za leto 2005. Le da se jim Hibšerjeva vsebina prizora malo zameštra z Gasparijevo. Fotografijo podnaslovijo: »Ženitovanjski obred (Preloka, Bela krajina, pred 1914) …« Niti tega ne opazijo, da na fotografiji ni tistih dveh, brez katerih vendar ni ženitovanjskega obreda!

7Hibšerjev preloški motiv danes:

Na isto fotografsko stojišče kot Hibšer pred skoraj 100 leti se Preločani postavljamo še danes (no, smo se postavljali še do pred kratkim). Isto stojišče, isti motiv ... in potem ugotavljaš stalnice in spremenljivke. No, predvsem spremenljivke.

Ana Starešinič (20. 3. 2021)

* V preloški fototeki hranimo še nekaj fotografij, ki jih je H. Hibšer leta 1924 posnel na Preloki in v Žuničih. Mdr. je bil uradni fotograf smelega, a žal nerealiziranega projekta gradnje mostu čez Kolpo leta 1924 (posnetih več fotografij, tudi razglednica idejnega projekta; o tem smo pisali TUKAJ). Fotografiral je mdr. tudi družino preloškega trgovca Stanka Novaka - Županovega; v njegovi trgovini, kjer je bila tudi preloška pošta, se je fotorazglednica Po maši na Preloki iz leta 1924 prodajala še vse do 2. sv. vojne.

Nenavadno vreme v nenavadnih časih

1Tako pa je pri nas danes. Potem ko smo imeli še včeraj že več kot 20 stopinj nad ničlo ...

»Siromakov gnoj« so stari ljudje rekli spomladanskemu snegu. Tega nepričakovanega belega darila seveda nismo preveč veseli. Nas mati Narava na ta način opozarja, naj zaradi krčevitega spopadanja z virusom vseeno ne pozabimo tudi na podnebne spremembe?

 2345

Foto Marica Jaušovec

(6. marca 2021)

 

V Žuničih leta 1957

02 09

Tole lepo fotografijo, objavljeno na FB Črnomelj fčasih, je prispevala Petra Madronič. Petrine korenine segajo tudi v našo faro – k Barjakovičevim v Žuniče, od koder je bila doma njena stara mama (prvo dekle z leve).

Dodajmo torej vsem tem veselim obrazom s fotografije imena in priimke ter hišna imena.

Čepijo z leve: brata Jože in Niko Žunič - Karocina, Niko Žunič - Rtički.

Stojijo z leve: Peter Žunič - Kokčev, Anica Barjaković - Mitina (pozneje poročena Starc), Jože Starešinič - Mikčev, Marija Veselič - Babičeva (iz Vrhovcev), Franc Starešinič - Mikčev, Marija Žunič - Rtička (pozneje poročena Kajin), Janko Starešinič - Srečin, Franc Žunič - Jankov.

Vsi so Žuničani, razen Marije Veselič, ki je z Žuniči povezana le sorodstveno (sestra Ana je bila poročena z Jankom Starešiničem - Srečinim).

Vsak od njih je tako ali drugače pomembno zaznamoval svoj čas. Tako tisti, ki so ostali v Žuničih, kot oni, ki so se razšli po svetu – od Ljubljane do Zagreba. In bi se dalo veliko napisati o tem, kdo med njimi je bil odličen elektrikar, kdo odličen mizar, kdo čevljar ... in kdo daleč naokoli sloveči muzikant. Ampak o tem ob kaki drugi priložnosti.

Pri identifikaciji oseb so pomagali: Marija Kajin iz Podklanca (dekle s fotografije), Ana Balkovec iz Sečjega sela in Franc Žunič iz Črnomlja. Vsem trem najlepša hvala.

Ana Starešinič (9. 2. 2021)

Novo o epidemiji v naših krajih pred 100 leti

02 04 1

Španska gripa še živi v kolektivnem spominu ljudi kot ena od katastrof, ki je zdesetkala človeško populacijo in je terjala več življenj kot prva svetovna vojna.

Novembra lani smo objavili povzetke študije o tej bolezni v župniji Preloka in si na TVS ogledali izsledke za Adlešiče in Belo krajino, zdaj pa so na voljo tudi podatki za sosednjo župnijo Prilišće, torej za desni breg Kolpe.

Primerjava med Preloko in Prilišćem pokaže enake značilnosti te epidemije in njene enako strašne posledice:

- v obeh župnijah je epidemija pustošila istočasno (vrhunec je bil novembra 1918),
- izredno naglo in obsežno širjenje in obolevanje na obeh bregovih Kolpe,
- izredno velika smrtnost med obolelimi (Preloka 13 umrlih, Prilišće 18),
- epidemija je najbolj prizadela mlajšo generacijo (do 40 let),
- tako iznenada, kot je prišla, je tudi izginila.

Smo se iz epidemije španske gripe tudi česa naučili? Bo tudi sedanja epidemija tako naglo izginila?
Naučili smo se tega, da z boleznimi živimo, da je to naša usoda.
Da nismo ne prvi ne zadnji, ki jih je ta preizkušnja doletela.
Človeštvo se iz vsake epidemije česa nauči, kaj spozna in tudi napreduje. Bolje se pripravi na naslednji izbruh. A virusi s svojimi mutacijami so za zdaj še vedno korak spredaj. Mi pa moramo ukrepati in sprejeti odgovornost – zase, za soljudi in za zanamce.

Ana Starešinič (4. 2. 2021)