V teh jesenskih dneh okrog 1. novembra se »božja njiva« okrog cerkve sv. Trojice na Preloki tradicionalno spremeni v kraj spomina, spominjanja. Ob imenih svojih prednikov na spomenikih se soočamo s tem, od kod prihajamo, kdo smo, kam nas pelje naša osebna saga. In ob imenih tistih, ki so odšli v večnost, se soočimo s svojo minljivostjo – z zavedanjem, da bo nekoč tam (ali kje drugje) tudi naše ime.

Hkrati pa so ti dnevi tudi čas srečevanja s sovaščani in sofarani, čas, ko se znova zavemo, kaj nas povezuje, združuje in – nenazadnje – sooblikuje. V tem prispevku osvetljujem našo skupno skrb za farno cerkev skozi celotno 20. stoletje, kakor se nam kaže skozi fotografsko gradivo, ki ga hranimo v fari. Torej: delček zgodovine naše cerkve v 11 slikah. 

Cerkev sv. Trojice (capella sancta Trinitatis) je prvič izpričana že leta 1354. O njeni srednjeveški podobi seveda nimamo fotografskih dokazov in jih niti ne moremo imeti, obstajajo le pisni viri.

Na fotografiji se cerkev prvič pojavi v začetku 20. stoletja, okoli leta 1906, v ozadju šolarjev z učiteljskim parom na sredini (slika 1). Njena arhitekturna podoba kaže značilnosti sakralne stavbe, prezidane v 19. stoletju, in v takšni podobi se nam, z manjšimi spremembami, kaže še danes. Poglejmo te spremembe kronološko.

Že na fotografiji iz okoli 1906 vidimo, da je ostrešje pokrito s skodlami, zvonik pa s pločevino. Tako je tudi na Veselovi fotografiji iz leta 1920 in Hibšerjevi Po maši na Preloki iz 1924 (sliki 2 in 3). Skodle na cerkvi so tudi na obeh Gasparijevih slikah, ki ju je navdihnila prav Hibšerjeva fotografija slikovitega prizora pred preloško cerkvijo. 

Ko pa je 11. avgusta 1940 Božidar Jakac na Preloki snemal film Bela krajina, se v več kadrih že zablešči pločevinasto ostrešje cerkve, med drugim na antologijski fotografiji in filmskem posnetku s Krtinjka (slika 4). Zdi se, da je pločevina zamenjala skodle nedolgo pred Jakčevim snemanjem, saj še ne kaže nobenih znakov časa oziroma staranja. Ta dela na cerkvi so bila torej opravljena za časa župnika Alojzija Jeriča (pri nas od 1919 do 1941). V njegovem času je bila tudi nadzidana zakristija, da so v nadstropju pridobili dodaten prostor za mašne udeležence (gl. sliko 6). 

Slika 5 kaže posledice druge svetovne vojne. Ustno izročilo pravi, da so se Nemci s hrvaške strani izživljali nad sv. Trojico tako, da so tekmovali, kdo bo prvi zadel jabolko na vrhu zvonika. Posledice nemške "preciznosti" so bile vidne ne samo na zvoniku, ampak po vsej cerkvi. To fotografijo je po vojni posnel župnik Anton Cafuta (k nam je prišel leta 1947), da bi z nabirkami med rojaki po svetu zbrali denar za sanacijo poškodb.

Slika 6 kaže obnovitvena dela, ki so se začela in končala leta 1953. Zamenjati je bilo treba ne le pločevino na zvoniku in celotnem ostrešju, ampak tudi leseno konstrukcijo pod njo, ki so jo poškodovale granate. Na tej fotografiji vidimo že omenjeno nadzidano zakristijo, izvedeno v 30. letih, za časa župnika Jeriča. Na sliki 7 je zvonik že saniran, z novo pločevino so prekriti tudi cerkvena ladja, prezbiterij in zakristija.

Leta 1955 je k nam prišel župnik Stanko Mehle, ki se je lotil prenove notranjosti cerkve. V letih 1957/58 je po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika in njegove učenke Erne Tomšič notranjost naša cerkev dobila podobo, kakršno v glavnem vidimo še danes.

Ker pa nas v tem članku bolj zanima cerkvena zunanjost, se pomaknimo naprej, v šestdeseta leta, od koder imamo tri zanimive fotografije.

Slika 8 je nastala na jesensko kvatrno nedeljo, 22. septembra 1963, ko smo v zvonik dvigovali novi zvon in se je zbralo ogromno ljudi od blizu in daleč, saj je bilo takrat na Preloki tudi proščenje. Zvon je bil ulit na Reki. To je bilo za časa župnika Leopolda Čampe. Iz tega desetletja, torej iz šestdesetih let, pa imamo tudi že prvi dve barvni fotografiji. 

Na sliki 9 vidimo zunanji rezultat Mehletove notranje prenove cerkvenega kora v letih 1957/58 – nadstrešek nad vhodom na kor, ki je na fotografiji št. 8 le slabo viden. Preločani so mu ob gradnji napovedovali, da se bo zrušil, ker nima podpornih stebrov, a so se očitno motili. Slika 10 pa med drugim kaže rdeče prebarvano pločevinasto ostrešje cerkve. Tudi to je bilo za časa župnika Čampe (pri nas od 1959 do svoje smrti – na vuzem leta 1975).

Zadnja obnova v 20. stoletju – tokrat res celovita – je bila izvedena v osemdesetih letih, za časa župnika Antona Humarja, ki je soupravljal našo župnijo iz Adlešičev (od 1983 do 1990). Cerkveni odbor, na čelu katerega sta bila cerkvena ključarja Nikolaj Grdun in Ivan Ivanušič, je maja leta 1986 obnovil fasado zvonika in cerkvene ladje, dve leti pozneje pa še celotno streho. Namestili so novo leseno nosilno ogrodje za streho in cerkev prekrili s strešniki bramak, ki so takrat veljali za najboljše (slika 11). Kot se spominja član takratnega cerkvenega odbora Jože Miketič, so les, ki so ga darovali farani, pripravljali pozimi, cerkev pa so prekrivali julija, ko se je končala prva košnja.

Ta odbor je zaslužen tudi za to, da je bila maja 1990 cerkev prepleskana še od znotraj. Zadnjič. Potem, poleti 1990, je župnik Humar odšel, avgusta je prišel Vinko Guna. 

Naslednji velik poseg na zunanjosti naše cerkve je bil leta 2023. A to je že 21. stoletje – in bo zato predmet druge fotozgodbe.

 Ana Starešinič (30. 10. 2026)

Pisanice so ena najlepših vej belokranjske ljudske umetnosti, so spomin na pretekle čase in omiko naših prednikov. Beseda pisanica izvira iz besede pisa, ki pomeni črta, oz. iz besede pisač (po preloško pisar), s katerim pisanice pišemo. Najstarejša znana omemba naziva pisanica sega v leto 1832.

Tudi na Preloki smo ustvarjali značilne belokranjske pisanice, le da smo jih pri nas, kdove zakaj, naglaševali na a-ju, ne kot večina drugih na prvem i-ju. Njihova prvotna funkcija je bila seveda darilo. Nastajale so pod spretnimi prsti preprostega kmečkega človeka, ki si v svoji revščini ni mogel privoščiti dragega darila za osebo, ki jo je imel rad, močno pa si je želel, da bi bilo darilce, ki ga je poklanjal, čim lepše. In imel je veliko smisla za lepoto. Občudovanja vredno je, kako bogato domišljijo, neverjetni krasilni okus in ustvarjalno moč, a tudi potrpežljivost in vztrajnost so imele preproste kmečke ženice, s kako neverjetno lahkoto so njihove pogosto zgarane roke ustvarjale te drobne umetnine - pisanice.

Starejši Preločani vedo povedati, da so njihove mame in stare mame uporabljale barve naravnega izvora (čebula, rdeča pesa, lubje ...). Tako kot na belokranjskih pisanicah na sploh so bili motivi predvsem geometrijski, najpogosteje navadne ali dvojne ravne ali cikcakaste črte, trikoti, simbol sonca (krog ali polkrog, obdan s pikicami), ornament valov, spirale, polževe hišice, pikčasta polja ... Rastlinskih motivov je bilo zelo malo. Med temi se je še največkrat pojavljal motiv stelje, upodobljene samo kot vejica oz. polžasto zavit poganjek.

Kasneje je prišel krep papir in še pozneje industrijske barve, hkrati z njimi pa tudi mehkejše oblike, rastlinski motivi, napisi. Predvsem po zaslugi adlešiškega in nekaj časa tudi preloškega učitelja Boža Račiča – Kumeta, velikega ljubitelja in spodbujevalca belokranjske ljudske umetnosti na sploh.

Tudi na Preloki so pisanice nastajale predvsem pred veliko nočjo – torej za vuzem. Vuzem je staro in zelo lepo poimenovanje za ta praznika. Beseda je sestavljena iz starega predloga vi, ki pomeni iz, in iz besede zima; morala bi se pravzaprav glasiti vizim, torej iz zime, kadar pa smo iz zime, je pomlad. Podobno kot v štajerski besedi vigred: vi=iz – gred, torej izhod iz zime. Naš vuzem torej pravzaprav pomeni spomladi.

Daleč najpogostejši napis na preloških pisanicah je bil Vesela aleluja.

Torej – VESEL VUZEM!

A. S. (4. 4. 2026)

Žalostna vest iz Kanade: 12. februarja je v Oshawi umrla naša rojakinja Anica Novak – Peričeva, rojena Starešinič – Gornja Jurkova.

V Kanado je skupaj s tremi otroki odšla leta 1960, k možu Mikotu, ki je tja odšel tri leta prej. Sprva so živeli na severu Ontaria, v Kirkland Laku, potem se je vsa družina preselila v Oshawo. Do upokojitve je delala v tamkajšnji tovarni Chrysler.

Vse življenje je nosila v srcu tudi svojo vas Preloko in ohranjala tesne stike s tukajšnjimi sorodniki in vrstniki. Vse do moževe bolezni in smrti (Miko Novak je umrl leta 2009) je skupaj z njim pogosto prihajala na obiske v svoj stari kraj, bila je tudi donatorka v naš sklad za obnovo šole na Preloki.

Vse podrobnosti o njenem pogrebu si lahko preberete v internetni osmrtnici, dodajmo le to, da se bodo v trenutku, ko se bodo v Oshawi začele pogrebne slovesnosti, njej v zadnje slovo oglasili tudi zvonovi svete Trojice na Preloki.

Naj počiva v miru!

16. 2. 2026

Nedvomno je to bil Gasparijev preloški in belokranjski opus, ki smo ga na Preloki.si obdelali v štirih člankih. Odmeval je ne le na spletu, ampak tudi v reviji Belokranjec in seveda v osrednjem slovenskem etnografskem muzeju (v SEM-u). Poglejmo njegovo grafično predstavitev v teh medijih in v muzeju.

Gasparijeva oljna slika "Belokranjska ohcet", ki je likovna interpretacija Hibšerjeve fotografske umetnine »Po maši na Preloki«, je bila na razstavi v SEM-u postavljena v sam center, na prehod razstavnih prostorov, tako da se je videla od vsepovsod. Njena reprodukcija je bila natisnjena tudi na reklamni zloženki razstave.

Radio Odeon je v celoti povzel vse štiri prispevke s Preloke.si, a jih je grafično upodobil tako:
Za nosilno fotografijo prvega dela je vzel fotografijo, ki je socialni dokaz, da sta slikar in fotograf obiskala Preloko. Nosilna slika drugega dela je »tris« fotografija – oljna slika – razglednica. Tretji prispevek poudari okrasje preloške oz. belokranjske neveste in četrti še en motiv iz naše etnološke dediščine – jurjevanje.

Tako pa so bile v Galeriji nanizane še druge slike s spletne Preloke, seveda ob naslovni:

V novembrski številki revije Belokranjec so bili štirje članki s spletne Preloke povzeti na treh straneh, – avtorica tudi tega povzetka je Ana Starešinič. Že naslov poudari Gasparijeve belokranjske motive in že takoj sledi »tris« oljna slika – fotografija – razglednica, torej preloški motiv, ki je zaznamoval ne samo Hibšerja in Gasparija, ampak pozneje tudi Božidarja Jakca. Preloški motiv torej zaznamuje tudi prvo stran članka.

Zanimivo so postavljene tudi fotografije na drugi in tretji strani: po tri na levi strani, posebej pa je na vsaki strani izpostavljena po ena slika na desni. Na drugi strani je to uokvirjena fotografija – Hibšerjev socialni dokaz, da sta bila z Gasparijem pri nas, na tretji strani pa je to Gaparijeva plaketa Niku Županiču – poosebljena Bela krajina s svojimi simboli.

Oblikovna postavitev Preloke in nasploh Bele krajine skozi Gasparijev opus je povedna in likovna govorica nagovarja. Očitno je vsem objavam v medijih veliko do tega, da poudarjajo socialne dokaze. Dokaze, dragocene še posebej v sedanjem času, ko smo izpostavljeni poplavi takih in drugačnih lažnih informacij, dezinformacij, alternativnih resnic in teorij zarot, do o umetni inteligenci ne govorimo ...
Za konec vam označujemo še nekaj socialnih, stvarnih dokazov, da si je Gaspari s kančkom umetniške svobode izposodil kar nekaj likov in kompozicijo s Hibšerjeve fotografije. Še več jih v teh prazničnih dneh lahko poiščete sami.

In srečno novo leto!

Uredništvo www.preloka.si (31. 12. 2025)

V Gasparijevi bogati umetniški kašči, kakor se je predstavila na razstavi Maksim Gaspari: Ustvarjene podobe naroda, ima prav posebno mesto ne le Preloka, ampak Bela krajina nasploh.

Gaspari je leta 1924, ko je po obisku na Preloki ustvaril oljno sliko Belokranjska ohcet, naslikal še Jurjevo. Motiv je torej črpal iz belokranjskega običaja ob pomladnem prazniku sv. Jurija, ko vaški otroci vodijo od hiše do hiše v pomladno zelenje oblečenega dečka, pojejo in nabirajo darove. V ozadju je belokranjska arhitektura »dvor«, vendar nekoliko poetično zmodelirana. Nekaj etnografskih stiliziranj je opaziti tudi v samem otroškem sprevodu.
To sliko, ki je v lasti Slovenskega etnografskega muzeja, je leta 1928 Založba Jug v Ljubljani reproducirala kot razglednico in jo v stoterih izvodih razposlala po vsej Sloveniji. (Omenili smo že, da je bila leta 1928 izdana tudi razglednica Kmetska svatba).

Ista jurjevanjska tema je na še eni Gasparijevi razglednici iz poznejšega obdobja. To je leta 1940 izdala Družba sv. Cirila in Metoda v Ljubljani. Tudi tu je v ozadju videti belokranjsko arhitekturo in za Gasparija tako značilen hribček s cerkvico. Kot priča podpis Vesela aleluja, gre za velikonočno voščilnico.

Nadvse zanimiv motiv sv. Jurija pa kaže razglednica iz Gasparijevega mladostnega obdobja (iz leta 1912): zeleni Jurij je odrasel fant, ki jaha na belem konju in iz cekarja trosi cvetje, fant in konj sta tudi okrašena s cvetjem. Po mnenju etnologov gre za običaj jurjevanjskega obhoda iz Adlešičev. Ta zeleni Jurij je jahal sam, brez spremstva, in sicer dva dni pred jurjevim in tudi na jurjevo dopoldan. Da gre res za Belo krajino, je Gaspari nakazal z brezami v ozadju. (*1)
Tudi to razglednico z adlešiškim Jurijem je izdala Družba sv. Cirila in Metoda, ki je nasploh založila in izdala največ Gasparijevih razglednic.

Med njenimi velikonočnimi razglednicami s pripisom Vesela aleluja je še ena Gasparijeva belokranjska: Pomlad v Semiču, izdana leta 1938. Gaspari je na ozadju tipične enonadstropne kmečke hiše in prvih cvetočih dreves kot znanilcev pomladi v ospredje postavil svoj priljubljeni pastirski motiv, pogost zlasti na njegovih velikonočnih voščilnicah.
Razglednica Pomlad v Semiču je reprodukcija Gasparijeve slike v kombinirani tehniki, 43 × 32 cm, ki je pod naslovom Pastirček (Pomlad v Semiču) prišla na razstavo v Slovenski etnografski muzej iz zasebne zbirke.

Kot smo že zapisali, je Gaspari s svojimi razglednicami širil umetnost v sfero množične vizualne kulture in tako se je z njegovimi belokranjskimi motivi srečeval in jih spoznaval kar najširši krog ljudi.
Omenili smo že, da je Gaspari povezan z Belo krajino tudi kot ilustrator knjižic Belokranjske otroške pesmi in Belokranjske pripovedke in seveda kot tvorec belokranjskega pripadnostnega kostuma (Slovenske narodne noše, 1927).

Prepoznavno belokranjsko vsebino pa ima še unikatna diploma, ki jo je Gaspari ustvaril za Belokranjca dr. Nika Županiča – znanstvenika, muzealca, politika in »očeta« današnjega Slovenskega etnografskega muzeja. Diplomo je leta 1954 izdalo Belokranjsko muzejsko društvo v Metliki ob imenovanju dr. Županiča za častnega člana društva. Belokranjski muzej Metlika pa je leta 1996, ob 120. obletnici Županičevega rojstva, to diplomo izdal še kot razglednico.

Lahko sklenemo, da je skrajni jugovzhod Slovenije Gasparija umetniško navdihoval skozi vsa njegova ustvarjalna obdobja. V Beli krajini je našel še najbolj živo ljudsko izročilo, zato je pogosto prihajal sem in na terenu skiciral arhitekturne objekte, noše, šege. Iz dokumentacije, ki jo hrani SEM, je razvidno, da se je tudi na svoje prvo študijsko potovanje, potem ko se je zaposlil v tem muzeju, odpravil k nam, k Trem faram pri Metliki, da bi skiciral motive ob tamkajšnjem žegnanju. (*2)

Ana Starešinič (4. 11. 2025)

VIRA:

*1 Niko Kuret, Gasparijeve razglednice : katalog k razstavi razglednic Maksima Gasparija iz zbirke Marjana Marinška

*2 Maksim Gaspari, Ustvarjene podobe naroda = Shaping images of the nation