Nedvomno je to bil Gasparijev preloški in belokranjski opus, ki smo ga na Preloki.si obdelali v štirih člankih. Odmeval je ne le na spletu, ampak tudi v reviji Belokranjec in seveda v osrednjem slovenskem etnografskem muzeju (v SEM-u). Poglejmo njegovo grafično predstavitev v teh medijih in v muzeju.

Gasparijeva oljna slika "Belokranjska ohcet", ki je likovna interpretacija Hibšerjeve fotografske umetnine »Po maši na Preloki«, je bila na razstavi v SEM-u postavljena v sam center, na prehod razstavnih prostorov, tako da se je videla od vsepovsod. Njena reprodukcija je bila natisnjena tudi na reklamni zloženki razstave.

Radio Odeon je v celoti povzel vse štiri prispevke s Preloke.si, a jih je grafično upodobil tako:
Za nosilno fotografijo prvega dela je vzel fotografijo, ki je socialni dokaz, da sta slikar in fotograf obiskala Preloko. Nosilna slika drugega dela je »tris« fotografija – oljna slika – razglednica. Tretji prispevek poudari okrasje preloške oz. belokranjske neveste in četrti še en motiv iz naše etnološke dediščine – jurjevanje.

Tako pa so bile v Galeriji nanizane še druge slike s spletne Preloke, seveda ob naslovni:

V novembrski številki revije Belokranjec so bili štirje članki s spletne Preloke povzeti na treh straneh, – avtorica tudi tega povzetka je Ana Starešinič. Že naslov poudari Gasparijeve belokranjske motive in že takoj sledi »tris« oljna slika – fotografija – razglednica, torej preloški motiv, ki je zaznamoval ne samo Hibšerja in Gasparija, ampak pozneje tudi Božidarja Jakca. Preloški motiv torej zaznamuje tudi prvo stran članka.

Zanimivo so postavljene tudi fotografije na drugi in tretji strani: po tri na levi strani, posebej pa je na vsaki strani izpostavljena po ena slika na desni. Na drugi strani je to uokvirjena fotografija – Hibšerjev socialni dokaz, da sta bila z Gasparijem pri nas, na tretji strani pa je to Gaparijeva plaketa Niku Županiču – poosebljena Bela krajina s svojimi simboli.

Oblikovna postavitev Preloke in nasploh Bele krajine skozi Gasparijev opus je povedna in likovna govorica nagovarja. Očitno je vsem objavam v medijih veliko do tega, da poudarjajo socialne dokaze. Dokaze, dragocene še posebej v sedanjem času, ko smo izpostavljeni poplavi takih in drugačnih lažnih informacij, dezinformacij, alternativnih resnic in teorij zarot, do o umetni inteligenci ne govorimo ...
Za konec vam označujemo še nekaj socialnih, stvarnih dokazov, da si je Gaspari s kančkom umetniške svobode izposodil kar nekaj likov in kompozicijo s Hibšerjeve fotografije. Še več jih v teh prazničnih dneh lahko poiščete sami.

In srečno novo leto!

Uredništvo www.preloka.si (31. 12. 2025)

V Gasparijevi bogati umetniški kašči, kakor se je predstavila na razstavi Maksim Gaspari: Ustvarjene podobe naroda, ima prav posebno mesto ne le Preloka, ampak Bela krajina nasploh.

Gaspari je leta 1924, ko je po obisku na Preloki ustvaril oljno sliko Belokranjska ohcet, naslikal še Jurjevo. Motiv je torej črpal iz belokranjskega običaja ob pomladnem prazniku sv. Jurija, ko vaški otroci vodijo od hiše do hiše v pomladno zelenje oblečenega dečka, pojejo in nabirajo darove. V ozadju je belokranjska arhitektura »dvor«, vendar nekoliko poetično zmodelirana. Nekaj etnografskih stiliziranj je opaziti tudi v samem otroškem sprevodu.
To sliko, ki je v lasti Slovenskega etnografskega muzeja, je leta 1928 Založba Jug v Ljubljani reproducirala kot razglednico in jo v stoterih izvodih razposlala po vsej Sloveniji. (Omenili smo že, da je bila leta 1928 izdana tudi razglednica Kmetska svatba).

Ista jurjevanjska tema je na še eni Gasparijevi razglednici iz poznejšega obdobja. To je leta 1940 izdala Družba sv. Cirila in Metoda v Ljubljani. Tudi tu je v ozadju videti belokranjsko arhitekturo in za Gasparija tako značilen hribček s cerkvico. Kot priča podpis Vesela aleluja, gre za velikonočno voščilnico.

Nadvse zanimiv motiv sv. Jurija pa kaže razglednica iz Gasparijevega mladostnega obdobja (iz leta 1912): zeleni Jurij je odrasel fant, ki jaha na belem konju in iz cekarja trosi cvetje, fant in konj sta tudi okrašena s cvetjem. Po mnenju etnologov gre za običaj jurjevanjskega obhoda iz Adlešičev. Ta zeleni Jurij je jahal sam, brez spremstva, in sicer dva dni pred jurjevim in tudi na jurjevo dopoldan. Da gre res za Belo krajino, je Gaspari nakazal z brezami v ozadju. (*1)
Tudi to razglednico z adlešiškim Jurijem je izdala Družba sv. Cirila in Metoda, ki je nasploh založila in izdala največ Gasparijevih razglednic.

Med njenimi velikonočnimi razglednicami s pripisom Vesela aleluja je še ena Gasparijeva belokranjska: Pomlad v Semiču, izdana leta 1938. Gaspari je na ozadju tipične enonadstropne kmečke hiše in prvih cvetočih dreves kot znanilcev pomladi v ospredje postavil svoj priljubljeni pastirski motiv, pogost zlasti na njegovih velikonočnih voščilnicah.
Razglednica Pomlad v Semiču je reprodukcija Gasparijeve slike v kombinirani tehniki, 43 × 32 cm, ki je pod naslovom Pastirček (Pomlad v Semiču) prišla na razstavo v Slovenski etnografski muzej iz zasebne zbirke.

Kot smo že zapisali, je Gaspari s svojimi razglednicami širil umetnost v sfero množične vizualne kulture in tako se je z njegovimi belokranjskimi motivi srečeval in jih spoznaval kar najširši krog ljudi.
Omenili smo že, da je Gaspari povezan z Belo krajino tudi kot ilustrator knjižic Belokranjske otroške pesmi in Belokranjske pripovedke in seveda kot tvorec belokranjskega pripadnostnega kostuma (Slovenske narodne noše, 1927).

Prepoznavno belokranjsko vsebino pa ima še unikatna diploma, ki jo je Gaspari ustvaril za Belokranjca dr. Nika Županiča – znanstvenika, muzealca, politika in »očeta« današnjega Slovenskega etnografskega muzeja. Diplomo je leta 1954 izdalo Belokranjsko muzejsko društvo v Metliki ob imenovanju dr. Županiča za častnega člana društva. Belokranjski muzej Metlika pa je leta 1996, ob 120. obletnici Županičevega rojstva, to diplomo izdal še kot razglednico.

Lahko sklenemo, da je skrajni jugovzhod Slovenije Gasparija umetniško navdihoval skozi vsa njegova ustvarjalna obdobja. V Beli krajini je našel še najbolj živo ljudsko izročilo, zato je pogosto prihajal sem in na terenu skiciral arhitekturne objekte, noše, šege. Iz dokumentacije, ki jo hrani SEM, je razvidno, da se je tudi na svoje prvo študijsko potovanje, potem ko se je zaposlil v tem muzeju, odpravil k nam, k Trem faram pri Metliki, da bi skiciral motive ob tamkajšnjem žegnanju. (*2)

Ana Starešinič (4. 11. 2025)

VIRA:

*1 Niko Kuret, Gasparijeve razglednice : katalog k razstavi razglednic Maksima Gasparija iz zbirke Marjana Marinška

*2 Maksim Gaspari, Ustvarjene podobe naroda = Shaping images of the nation

Maksima Gasparija ne povezujeta s Preloko le njegovi Belokranjska ohcet in Kmetska svatba, ampak je slikarsko dokumentiral tudi dragoceni muzejski predmet s Preloke, ki ga zdaj hrani SEM: parto. Parta je bila skupaj s svatovsko krono naglavni okras preloške neveste še konec 19. stoletja.

Odgovor na vprašanje, kako je parta s Preloke prišla v Ljubljano v muzej, sem našla v adlešiški župnijski kroniki, ki jo je pisal tamkajšnji župnik Ivan Šašelj. Ta se je namreč v 3. zvezku kronike pohvalil, da je leta 1911 – navajam – »Deželnemu muzeju v Ljubljani poslal 1 parto (iz Preloke): široka, kakršne so nosile neveste v preloški župniji.«

Danes je ta predmet v Slovenskem etnografskem muzeju opisan takole:
Parta, dekliški trak / Preloka / volna, lan, steklo, kamen, kovina / d – 41,1 cm; š – 7,8 cm. Na širok rdeč suknen trak, podložen s finim platnom, so našite steklene perle bele, zelene in temno rdeče barve. Okras (d – 34 cm) je razporejen v pet glavnih in dve stranski polji, v celoti ima obrobo iz drobnih belih perlic. Na ožjih koncih traku sta prišiti medeninasti zanki, skoz kateri so pretaknili trak za zavezovanje.

Gaspar je prišel s to parto v stik, ko se je zaposlil v Etnografskem muzeju kot restavrator in risar (od 1929 do 1948). Njeno ornamentiko in kolorit je leta 1944 prelil v dokumentarno risbo, ki je zdaj predstavljena na Gasparijevi razstavi. Ob risbi je v stekleni vitrini razstavljena tudi sama parta.

Dokumentiral pa je tudi drugi del naglavnega okrasja belokranjske neveste – svatovsko krono. Gasparijeva risba in sama krona, ki jo hrani SEM, sta prav tako na ogled na tej razstavi.

Kako pa sta zgledali parta in krona »v praksi«?

To lahko vidimo na Gasparijevi nevesti (prva slika) in na fotografiji iz 1911, ki je objavljena v knjigi Marije Makarovič (gl. VIR). V tej knjigi je tudi navedeno pričevanje Preločana Petra Ivanušiča: »Ko je nevesta prišla v ženinov dom, so ji sosede snele z glave parto s trakovi in ji na zvite kite pričvrstile zaglavec. To je pomenilo, da je postala snaha.« (gl. op.)

No in tako nas Maksim Gaspari, ta naš najbolj ljudski slikar, s svojima risbama nevestine parte in krone spomni na še eno narodopisno posebnost naših krajev. Da ne pozabimo, kdo smo in od kod izhajamo!

Ana Starešinič (29. 10. 2025)

VIR:
Marija Makarovič, Slovenska ljudska noša v besedi in podobi. Zv. 10, Bela Krajina : krajevne skupnosti Adlešiči, Sinji Vrh in Vinica

OPOMBA:
Zaglavec je bila v trikotnik prepognjena tkanina z značilnimi belimi resicami. V preloški fototeki hranimo tole fotografijo iz arhiva družine Čoholič na Švedskem. Njihova mama Angela Starešinič je (domnevam, da med letoma 1945 in 1950) takole rekonstruirala videz mlade snahe z zaglavcem. V njeni mladosti (rojena je bila leta 1925 ) se je nošenje zaglavca na Preloki že opustilo. 

Slikar Maksim Gaspari je svoj motiv svatovskega sprevoda, ki odhaja iz preloške cerkve (»Belokranjska ohcet« iz leta 1924), razvil v še eni različici, ki je znana kot »Kmetska svatba«, a bi jo pravzaprav lahko naslovili »Gorenjska svatba«. (*1)

Kompozicijski okvir je še vedno preloški – znana preloška veduta, le da nekoliko zožena. In tudi tu je svatovski sprevod, ki je (bil) vedno prava paša za oči, lepo zaokrožen z (otroškimi) »zijali«. Vendar v nasprotju s fotografijo in sliko iz leta 1924 zdaj umetnik na prizor ne gleda več »od zgoraj navzdol«, ampak z gledišča otrok v ospredju.

Predvsem pa je ta ohcet postavljena v drugačno okolje, nekam v alpski svet, nekam na Gorenjsko. Alpska arhitekturna kulisa je mdr. poudarjena s skodlami (s skodlami je prekrito celo pokopališko obzidje in še preloški betonski »bunki« ob vhodu sta postali piramidi s skodlami). In tisti hribčki na sliki iz leta 1924 so se tukaj kar konkretno povišali.

Prepoznavno gorenjske prvine se kažejo tudi v oblačilnem videzu svatov: avbe, peče, živopisne ramenske rute z dolgimi resami, pa pri moških temna oblačila …, nič več belokranjske beline. V belem je samo še nevesta, njeno naglavno okrasje pa je bistveno »znižano«. V ospredje povorke je sicer še zašel godec z Gasparijeve belokranjske svatbe, vendar v visokih škornjih in temnem gvantu, ampak čisto na čelu je zdaj – gorenjska harmonika.

Ta Gasparijeva slika je danes znana le kot reprodukcija na razglednici, ki jo je leta 1928 izdala Učiteljska tiskarna v Ljubljani. Originalna slika, po kateri je bil narejen kliše za razglednico, ni znana oz. se morda ni ohranila.

A prav s to drobno umetnino, ki je kot razglednica prešla med t. i. množična komunikacijska sredstva in v množično potrošnjo, lahko rečemo, da je v množično vizualno kulturo in slovensko zavest prišla tudi Preloka.

Razglednica Kmetska svatba je letos zasedala vidno, vodilno mesto tudi na dveh razstavah, ki ju je Etnografski muzej pripravil v okviru spremljevalnega programa velike Gasparijeve razstave: na razstavi Razglednice Maksima Gasparija v muzejski hiši ter na razstavi na prostem na Krakovskem nasipu v Ljubljani Podobe naroda na razglednicah Maksima Gasparija.

Ana Starešinič (25. 10. 2025)

OPOMBA:
*1 Gaspari je najraje in najbolj pogosto upodabljal alpski svet in gorenjsko narodno nošo. Zelo si je prizadeval ustoličiti gorenjsko nošo kot tipično slovensko. Gaspari je bil eden prvih, ki je trdil, da je gorenjska noša slovenska. Od tod najbrž tudi splošni naslov te slike: ne gorenjska, ampak kmetska svatba.

Spet pišemo o Preloki in nasploh Beli krajini na razstavi v Etnografskem muzeju v Ljubljani. Tokrat ne več o razstavi o belokranjskih steljnikih, torej o tem krajinskem simbolu Bele krajine, ampak o razstavi umetnika, ki so ga impresionirale belokranjske šege in navade, ki je bil očaran nad lepoto naše oblačilne in arhitekturne dediščine, nad našo belokranjsko narodopisno dediščino ..., o razstavi umetnika, ki je pravzaprav opredelil vizualno podobo in identiteto belokranjskega človeka. (*1)

Gre seveda za razstavo Maksim Gaspari: Ustvarjene podobe naroda. Večina njegovih slik in risb z belokranjskimi motivi in motivi iz naše etnološke dediščine je nastala med letoma 1920 in 1940, v njegovem klasičnem, najbolj plodnem obdobju. In na sredi razstavnega prostora, še poudarjenega z zlato barvo, kraljuje ena na sploh največjih oljnih slik na razstavi (92 × 110 cm) – tale »Belokranjska ohcet«, ustvarjena leta 1924:

Motiv, ki je nam Preločanom tako domač, kajne?! Takoj prepoznamo: vhod na pokopališče z dvema značilnima “bunkama”, križ na desni, obokan vhod pod zvonikom, okrogla lina nad vhodom, značilne stopnice na kor na desni, vhod v zakristijo na levi, pa pokopališko obzidje, pa mehki hribčki čez Kolpo, še priliška sv. Magdalena se lepo prepozna tam v daljavi. Jasno – Preloka! (*2)
A Preločanom je nekam domača tudi vsebina v tej tako znani veduti: množica ljudi, ki se vali iz preloške cerkve. Seveda zaradi te antologijske fotografije, prav tako iz leta 1924:

O tem skoraj neverjetnem dokumentu časa smo podrobneje pisali lani ob 100-letnici te fotografije. Med drugim o fotografu Hugonu Hibšerju in o tem, da je prizor posnel z okna v zgornjem nadstropju preloške šole. Pa tudi o tem, kaj je bil glavni razlog, da je bil poleti leta 1924 povabljen k nam domov, in kaj vse je takrat pri nas še fotografiral.

A tukaj in zdaj nas zanima slikar Gaspari.

Slikovitost prizora, ki je dokumentiran na Hibšerjevi fotografiji in ki ga je Gaspari – tako domnevam – videl tudi na svoje lastne oči, saj je bil tisto poletno nedeljo skupaj s Hibšerjem na Preloki (*3), ga je očitno tako prevzela, da je še isto leto (torej v 2. polovici leta 1924) ustvaril oljno sliko. Naslikal je isti okvir, pokrajinski in arhitekturni, in v njem množico ljudi, na katere gleda – tako kot Hibšer – »od zgoraj«. Vendar je te ljudi pomaknil v drug čas, nekam globoko nazaj v 19. stoletje. Za motiv pa si je izbral svojega morda najljubšega, v katerega je lahko vnesel največ barvitosti in slikovitosti, veselega razpoloženja in dinamike in pri katerem je lahko uporabil vse registre svojega narodopisnega znanja: svatbo.(*4)

V Sičevih knjigah o slovenskih narodnih nošah (iz 1919) in narodnih vezeninah (iz 1918) se je Gaspari podučil o oblačilnem videzu belokranjskega človeka, tam in tudi na terenu je zbral veliko gradiva o svatovskih šegah in navadah in jih potem na sliki umetniško preoblikoval in – tudi malce prikrojil po svoje.

Med številnimi etnološkimi zanimivostmi tega svatovskega sprevoda, lepo zaokroženega z (otroškimi) »zijali«, ne prezrite vsaj dveh: nevestinega naglavnega okrasja v obliki visoke krone in zastavonoše na čelu povorke. (*5)

Oljno sliko Belokranjska ohcet je Gaspari leta 1924 naslikal za Kraljevi etnografski muzej v Ljubljani, ki je bil ustanovljen leto prej. A ta naš najbolj ljudski slikar med slovenskimi slikarji je mislil tudi na vse tiste, ki morda ne bodo mogli priti v Ljubljano v etnografski muzej ali videti, še manj kupiti kake njegove oljne slike. In je »preloški« motiv razvil v še eni različici, ki je šla med ljudi v množični nakladi in ki je lahko dosegla prav vsako hišo: da, razglednica. O fenomenu te Gasparijeve razglednice s preloško veduto pa v naslednjem prispevku.

Ana Starešinič (22. 10. 2025)

OPOMBE:

*1 Simbol Bele krajine je poleg belokranjskih steljnikov in belih brez (krajinska identiteta) tudi bela narodna noša, torej oblačilni videz Belokranjca in Belokranjke, njun pripadnostni kostum. To našo oblačilno identiteto pa je vizualno opredelil Maksim Gaspari v knjigi Alberta Siča iz leta 1827. Da je Gaspari tako rekoč standardiziral narodno nošo po slovenskih pokrajinah, torej tudi nošo Belokranjke, smo omenjali že ob Meštrovićevih kariatidah na Avali.

*2 Plod slikarjeve interpretacijske svobode je le nekaj nadrobnosti: čopasta streha na križu, okni na obeh straneh zvonika, okno na zakristiji (dejansko je tam spominska plošča Ani Zarnik) in še ena cerkvica na hribčku nad sv. Magdaleno.

*3 Dokaz, da je bil Maksim Gaspari poleti 1924 skupaj s fotografom in prijateljem Hibšerjem pri nas, je tale fotografija, ki jo je Hibšer posnel po sestanku Odbora za gradnjo mostu čez Kolpo (o tem načrtovanem mostu smo pisali TUKAJ). Gaspari sedi v tretji vrsti skrajno levo (z značilno kapo, očali in cigaro v roki). Hibšer naj bi fotografsko dokumentiral celoten gradbeni projekt, zakaj je bil na sestanku tudi Gaspari, ni mogoče z gotovostjo reči. Je pa z gotovostjo mogoče reči, zakaj je prišel v Belo krajino.
Bela krajina je Gasparija zelo zanimala zaradi še vedno živega in pristnega ljudskega izročila, narodopisni motivi pa so bili njegova daleč najljubša slikarska tema. Iz tega razloga je tudi ilustriral precej knjig z belokranjsko tematiko. Z njegovimi ilustracijami je prav leta 1924 izšla knjižica Belokranjske otroške pesmi, ki jih je zbral adlešiški učitelj Božo Račič, pozneje je ilustriral še Belokranjske pripovedke, ki jih je zbral Lojze Zupanc. Leta 1924 pa je poleg Belokranjske ohceti naslikal tudi svojo znano sliko Jurjevo v Beli krajini.

 *4 Motiv svatbe je upodobil tudi na monumentalni sliki "Slovenska svatba" iz leta 1937 (olje na platnu, 63 x 163 cm), ki danes velja za Gasparijevo najbolj kakovostno delo.

*5 Zastavonoša (zastavnik) je imel po zapisih viniškega učitelja Bernarda Tomšiča v Carniolii pomembno funkcijo na svatbah v naših krajih še sredi 19. st. Na dolgem drogu, na vrhu okrašenem s šopkom rož in s pisanimi trakovi, je plapolal t. i. svatovski otirač, bogato izvezen z značilnimi belokranjskimi geometrijskimi ornamenti.
Le pol stoletja pozneje pa učitelj Franjo Lovšin (v Sič, Narodne vezenine na Kranjskem, 2. knjiga. Belokranjske vezenine, 1918) piše, kako so svatovski otirač izrinili s svatbe in ga najprej »pomanjšali« v naglavni robec, pa potem v del opreme mrliča v krsti in ga nazadnje »ponižali« v – navadno brisačo.
O visoki kroni podobnem naglavnem okrasju belokranjske neveste pišemo v posebnem članku, saj je Gaspari to narodopisno posebnost naših krajev tudi dokumentiral kot risar.