The English translation is below the Slovenian text.

Točno na današnji dan pred 100 in 7 leti (le da je bil takrat četrtek, danes pa je en dan več - petek!) je nastala ta fotografija s petimi brati Starešinič v Pittsburghu, kamor je
vseh pet odšlo, kot rečemo, »s trebuhom za kruhom«.

Po družinskem sestanku so se – takole lepo oblečeni – odpravili še v fotografski studio na Penn Avenue, ki je bila in je še vedno pittsburška glavna arterija.

Za fotografiranje so se “postrojili” po starosti, na hrbtni strani je napisano: “Za našo mamo in vso družino v Preloki.” (Njihov oče je bil takrat že pokojni.)

Fotografija je odtisnjena na trdem rjavem kartonu formata 35 × 30 cm, seveda je
naveden tudi fotografski studio: Rydzewski Studio, 273 Penn Ave., Pittsburgh, PA.

To fotografijo 5 Starešiničev (prvi z leve je moj praded) sem nedavno že objavilia in ji priložila skoraj poltisočletno (5-stoletno) zgodovino izredno razvejenega rodu Starešiničev na Preloki (gl. TUKAJ).
Članek je preveden tudi v angleščino, ker se na nas obrača veliko potomcev naših
izseljencev, ki več ne znajo “po naše”. Pravzaprav je danes po sto-plus letih Starešiničev
po svetu veliko veliko več kot v sami rodni vasi Preloki.

Ana Starešinič (12. 7. 2024)

*******************************************************

Exactly on this day 107 years ago in America

Exactly on this day 100 and 7 years ago (only it was Thursday then, but today there
is one more day - Friday!) this photograph was taken with the five brothers Starešinič in
Pittsburgh, where all five went, as we say, "with their bellies for bread".

After the family meeting/gathering ('sestanek') they went – dressed in their best – to the photography studio on Penn Avenue, which was, and still is, Pittsburgh's main artery.

They "lined up" by age for the photo shoot. And the back of the photograph reads: "For our mother and the whole family in Preloka" (Their father had already passed away at that time.)

The photo is mounted on a 35 × 30 cm piece of hard brown cardboard, proudly bearing the studio’s name: Rydzewski Studio, 273 Penn Ave., Pittsburgh, PA.

Recently, I shared this photo of the 5 brothers (the first from the left is my great-grandfather) and attached to it the almost half a thousand years of history (5 centuries) with the rich history spanning of the extensive Staresinič family from Preloka. You can read more about it HERE.

The article is also available in English. In fact, today, after more than hundred years, there are many, many more Starešinič decendances spread far and wide across the globe, then in native Preloka itself.

Ana Starešinič (12. 7. 2024)

V okviru obiska visokih cerkvenih dostojanstvenikov na Preloki je bila v ponedeljek, 17. junija 2024, opravljena tudi blagoslovitev nekaterih novih pridobitev v naši župnijski cerkvi in na pokopališču. Upokojeni nadškof msgr. Stanislav Hočevar je med drugim blagoslovil nova cerkvena vrata in obnovljeni križ na pokopališču, oboje delo našega rojaka – poljanskega župnika Jožeta Pavlakoviča.

Tudi sicer naša cerkev po celoviti obnovi pročelja in zvonika spet žari v vsej svoji lepoti in je lahko v ponos Preloki in Preločanom.

A. S. (19. 6. 2024)

Ponedeljek, 17. junija 2024, je bil za našo malo vasico spet poseben dan. V naši župnijski cerkvi sv. Trojice so se spet zbrali številni duhovniki od blizu in daleč, da bi počastili spomin na svojega nekdanjega sošolca in prijatelja s Teološke fakultete – Preločana Jureta Ivanušiča, ki ga je Bog vzel k sebi že pred 50 leti, torej le leto dni po njegovi in njihovi novi maši.

Nekateri od njih so prišli prav od daleč, – recimo pater Martin Krizolog Cimerman, ki že 32 let vodi slovensko cerkev sv. Cirila v New Yorku, pa Franc Letonja, župnik v cerkvi sv. Vladimirja v Montrealu v Kanadi, prišel je tudi pater Stanko Rozman – dolgoletni misijonar v Afriki (v Zambiji in Malaviju) … Seveda ni manjkal niti prvi med njimi – upokojeni beograjski nadškof in metropolit msgr. Stanislav Hočevar. Glavni organizator srečanja je bil spet novomeški prošt dr. Janez Gril, gostitelj pa domači župnik Vinko Guna, ki je bil prav tako Juretov sošolec.

Ob navzočnosti tudi številnih dekanijskih duhovnikov in dekana Antona Gnidovca ter številnih Preločanov in Juretovih sorodnikov je slovesno mašo vodil karizmatični msgr. Stanislav Hočevar. V svoji pridigi je izhajal iz dogodka pred 50 leti, ki je pustil močan pečat na vsej njihovi generaciji ter jih povezal in jih povezuje še po toliko letih. Prav to, da so tako zgodaj izgubili svojega prvega sošolca, jim je namreč že zelo zgodaj odprlo pot do bolj poglobljenega razumevanja in sprejemanja življenja.

Maši so sledile še molitve na Juretovem grobu, nato pa so mu nekdanji sošolci in prijatelji še zapeli. Ob tem so se spomnili tudi 16 drugih svojih sošolcev, ki jih je Bog že vzel k sebi po Juretu. Zadnjega od njih so pokopali pred nekaj meseci.

Ana Starešinič (18. 6. 2024)

Pred približno letom dni smo se na Preloki spominjali 50. obletnice mašniškega posvečenja in prve maše, ki jo je daroval Preločan Jure Ivanušič.

Letos pa mineva še ena njegova 50. obletnica, a ta je nadvse žalostna: 50. obletnica njegove smrti. Podrobnosti o maši v njegov spomin najdete v priloženem vabilu. To spominsko slovesnost organizirajo njegovi nekdanji sošolci in prijatelji s Teološke fakultete, ki se bodo ob tej priložnosti spet v velikem številu zbrali ob njegovem preranem grobu.

Vabljeni, da se 17. junija 2024 poklonite njegovemu spominu tudi vsi ostali!

Pred 1. sv. vojno ga skoraj ni bilo Preločana, ki ne bi vedel za imena ameriških zveznih držav in nekaterih ameriških velemest, recimo Pittsburgh, Cleveland, Chicago … in seveda New York z Ellis Islandom – »Otokom solza« (gl. op. 1). O Kanadi pa so takrat naši ljudje vedeli komaj kaj. Morda kvečjemu to, da je to prostrana, pusta in prazna, predvsem pa mrzla dežela na severu.

Toda po letu 1924, ko so ZDA sprejele zakon o omejevanju priseljevanja, je zanimanje z Kanado začelo naglo naraščati. Sploh potem, ko je odjeknil glas, da so tam odkrili velika nahajališča zlate rude, da so tam »zlata polja«, kot se je govorilo pri nas. Pa tudi to, da velika svetovna gospodarska kriza, ki je že bila na pohodu, zlatih rudnikov ni prizadela in da so plače v rudnikih še kar spodobne.

Tako se je tok izseljevanja v samo nekaj letih v celoti preusmeril v Kanado, iz naših krajev največ v rudnike severnega Ontaria, v naselbine Kirkland Lake, Timmins, Schumacher … (gl. tri obdobja izseljevanja).

In kakor ga pred 1. sv. vojno ni bilo človeka, ki ne bi vedel za Pittsburgh, ga okrog leta 1930 ni bilo, ki ne bi vedel za Kirkland Lake, mestece, ki le nekaj let prej sploh še ni obstajalo. Tam so namreč tako rekoč čez noč odprli kar 7 rudnikov zlata in okrog njih so zrasla rudarska naselja (»kempi«). In tako se je tam znašlo kar nekaj ljudi iz preloške fare.

Med prvimi je tja prišlo tudi teh pet kmečkih mož s fotografije, dva s Preloke: Niko Novak – Peričev (r. 1899) in Mihael Starešinič – Skrajni (r. 1894), dva iz Grdunov: Franc Grdun – Jurasov/Jurišin (r. 1898) in Niko Pavlakovič – Jarkov/Petrov (r. 1899) ter eden iz Balkovcev: Jože Balkovec – Gornji (r. 1901). Ko so odhajali v Kanado, še niso bili stari niti 30 let, vseh pet je bilo že poročenih, trije od njih (Starešinič, Novak in Balkovec) so doma pustili tudi že majhne otroke (gl. op. 2).

Delo v rudnikih je bilo težko in nevarno, življenjske razmere v rudarskih naseljih pa skromne (gl. op. 3). Prigarane dolarje so »slali« domačim, občasno pa jih tudi sami prinašali. S tem denarjem se je doma zgradila ali popravila hiša, zgradila štala, morda pod, dokupila njiva …

Na stara leta so se štirje od njih vrnili domov in tu umrli: Starešinič je umrl leta 1962, Balkovec 1974, Novak 1979 in Grdun okoli 1980. Le Pavlakovič je vzel k sebi v Kanado ženo in sina ter ostal v svoji drugi domovini. (Gl. op. 4)

Vendar to seveda niso bili edini Preločani in okoličani, ki so iskali srečo v Kirkland Laku, »mestu, ki je zraslo na zlatu«. O nekaterih od njih smo že ali bomo še pisali (gl. op. 5).

Sicer pa so se naši ljudje po prihodu v Kanado v iskanju sreče razkropili po vsej tej drugi največji državi na svetu. Precej Preločanov je po pristanku na vzhodni obali odšlo vse do Vancouvra na zahodni obali. Življenjske zgodbe nekaterih od njih smo že predstavili, npr. zgodbo Jožeta Radoviča – Tišljarovega, ki je v Kanado prišel leta 1926.

Sledi pa prispevek o tretjem obdobju izseljevanja: o izseljevanju po 2. sv. vojni.

Ana Starešinič (9. 5. 2024)

Opombe:

1. Preloški učitelj Venčeslav Skebe (na Preloki od 15. 9. 1913 do 15. 4. 1920) je v šolski kroniki med drugim zapisal, da ta zemljepisna imena poznajo celo že šolarji v najnižjih razredih.

2. Za posebne agente, ki so takrat novačili delovno silo za Kanado, je bila najbolj zaželena kategorija priseljencev: kmetje, torej vajeni trdega dela, stari največ 30 let, poročeni in po možnosti že z majhnimi otroki, torej motivirani, da s trdim delom čimprej in čim več zaslužijo in se vrnejo k družini.

3. Kot so pripovedovali, je bilo v »jami« pogosto vroče kot v peklu. Npr. v rudniku Macassa v Kirkland Laku je bilo 32 stopinj Celzija tudi takrat, ko je bila zunaj temperatura pod lediščem. Tako vroče je bilo, da so morali po večkrat na dan iz čevljev izlivati vodo, ki je bila v resnici znoj njihovih izmučenih teles.

4. Za pomoč pri identifikaciji oseb na priloženih fotografijah se zahvaljujemo hčerki od Nika Novaka s fotografij – Barbari Starešinič iz Whitbyja pri Torontu.

5. Še naprej vas vabimo k aktivnemu sodelovanju pri zbiranju in objavljanju zgodb o naših izseljencih. Z mislimi na svoj grunt, na svojo družino so se pogumno odpravljali v svet, v neznano, in tvegali svoja življenja, tudi za nas potomce. Za njihov pogum in požrtvovalnost se jim zdaj lahko vsaj malo oddolžimo z objavo njihovih zgodb. Če pa so »korenine pognali« v svoji novi domovini, se lahko zdaj, v dobi interneta, povežemo z njihovimi potomci – našimi rojaki po svetu.