Ta fotografija preloške folklorne skupine Lepa Anka je nastala pred 53 leti in mnogim od nas obuja spomine na mlade dane in na drage osebe, ki živijo le še v naših spominih in srcih.

Nastala je v nedeljo, 23. 7. 1972, pred planinskim domom na Mirni gori, takoj po našem nastopu na veliki proslavi v počastitev slovenskega dneva vstaje (gl. opombo). V kulturnem programu smo nastopili skupaj z ženskim pevskim zborom iz Črnomlja. Kot je takrat poročal Dolenjski list, se je tisti dan zbralo na Mirni gori več kot tisoč ljudi, iz vseh večjih belokranjskih krajev so na goro vozili posebni avtobusi.

Letos 14. junija se je na isto mesto pred planinskim domom postavila skupina pohodnikov s preloškimi koreninami oz. sorodstveno ali prijateljsko tako ali drugače povezanih s tistimi ovekovečenimi na fotografiji iz leta 1972. Med njimi smo bili tudi trije s tiste stare slike, na približno istih mestih kot pred dobrega pol stoletja.

A čas je medtem naredil svoje, tako na Mirni gori kot pri nas treh. Morda še najbolj osupljivo je dejstvo, da so se letnice in naša leta močno zvišali, ta naš belokranjski »Triglav« pa se je v tem času znižal, in to kar za en meter! No, še vedno pa je tu neokrnjena narava, zdaj tudi veliko, zares veliko rož, še vedno je od tod neskončno lep razgled na našo deželico.

Ana Starešinič (18. 6. 2025)

Opomba:
Dan vstaje slovenskega naroda je bil republiški praznik SR Slovenije, ki se je praznoval 22. julija. Temu prazniku pa se je v Beli krajini leta 1972 pridružila še počastitev 30. obletnice ustanovitve Belokranjskega odreda.

Težko se je sprijazniti z dejstvom, da se z nekom, ki si ga poznal tako rekoč vse življenje, ne boš nikoli več srečal na svojih zemeljskih poteh.

Z Jožetom sva se pogosto srečavala. Po delovni plati prvič ob snemanju dokumentarca Steljarija na Preloki, ko smo se odločali, da bi v starem delu njihove hiše snemali etnološko ključne prizore priprave hrane za steljare. In takrat je Jože brez velikih besed tako rekoč čez noč prepleskal ves tisti prostor, ker da pač »mora biti vse tako, kot je treba!«

Zadnjič sva intenzivno sodelovala pred pol leta. Takrat mi je pomagal pripravljati prispevek o dragocenem arhivskem dokumentu, ki ga je hranil – potnem listu njegovega starega očeta. In mi je na koncu rekel, da je »vedno vesel, ko je delo dobro opravljeno«.

Da je bilo dobro opravljeno delo pravzaprav njegovo življenjsko vodilo, vedo povedati tudi njegovi begradovci. Na Begrad je prišel takoj po strojni tehnični šoli v Ljubljani in že kmalu mu je bilo zaupano vodenje celotnega avto strojnega parka tega gradbenega podjetja: mehanične delavnice, ključavničarske delavnice in elektro delavnice, v njegov resor so spadali tudi žerjavisti.

Njegovi nekdanji sodelavci se ga spominjajo kot zelo dobrega šefa, vedno spoštljivega in človeškega do svojih podrejenih, sicer zahtevnega in doslednega, ker delo pač mora biti opravljeno in mora biti opravljeno dobro. In dodajajo, da je Jože vedno znal najti kompromis med zahtevami nadrejenih in med neposrednimi izvajalci del. Begrad je Jožetu veliko pomenil, verjel je v to podjetje in zato ga je njegov stečaj še toliko bolj prizadel.

Njegovo delavnost in voditeljske sposobnosti bodo odslej pogrešali tudi v vaški skupnosti. Bil je član PGD Zilje, dolgoletni član njegovega upravnega odbora, pa tudi na vodilnih položajih društva. Bil je zelo aktiven član Agrarne skupnosti Zilje – Balkovci in dolgoletni član njenega upravnega odbora, pa član sveta KS Vinica, več let je bil tudi član štaba Civilne zaščite Črnomelj.

Da je težko sprejeti, da se poti z Jožetom ne bodo več srečevale, vedo povedati tudi oboji njegovi sosedje. Veliko so se družili, delovno in tudi sicer, vedno se je trudil pomagati, bili so si dobri sosedje, tudi prijatelji!

Ampak največjo praznino in bolečino pušča njegov prezgodnji odhod pri tistih, ki so ga imeli najraje, – pri njegovih najbližjih in najdražjih. Za ta »in memoriam« so prispevali več fotografij iz njihovega družinskega arhiva, ki ilustrirajo njegovo življenjsko pot. In pričajo o tem, da si je – tako kot že njegova starša – tudi sam znal ustvariti toplo in ljubečo družino. Skupaj z ženo sta »spravila h kruhu« oba otroka, zdaj, ko bi lahko užival v bogati jeseni življenja, gledal, kako rastejo vnuki, spremljal razvoj družinske veje, ki jo je zasnoval …, pa ga je strla zahrbtna bolezen.

In zdaj mu žal lahko vsi skupaj zaželimo samo še – miren počitek.

Ana Starešinič (22. 5. 2025)

Podrobnosti o pogrebu: Jožeta bo na njegovi zadnji poti mogoče pospremiti v petek, 23. maja 2025, ob 16. uri na pokopališču v Ziljah. Žara bo na dan pogreba od 10. ure v tamkajšnji poslovilni vežici.

Za vuzem poklanjamo tistim, ki jih cenimo in jih imamo radi, – pisanice. To je na Preloki že dolga tradicija. Na Preloki in tudi na spletni Preloki!
 Letos vam poklanjamo fotografijo teh drobnih umetnin, ki jih je ustvarila teta Angela Iz kovašnice. Fotografija je nastala leta 1958, seveda na Preloki št. 8 (hiše danes ni več). Posnel jo je znani ljubitelj in spodbujevalec belokranjske ljudske umetnosti Božo Račič – Kume, hrani jo družina Čoholič na Švedskem.

A. S. (19. 4. 2025)

To je zgodba o tem, kako je Jože Starešinič - Jamin svojo dolgoletno ljubezen do motorjev zdaj, pri 60+, prelil v zavidljive športne dosežke.

Motor si je želel že od nekdaj, a do njega ni bilo lahko priti, poleg tega so seveda imele prednost hiša, družina, kmetija … Sčasoma si je motor kupil, a je z njim premagoval le strmine proti Kolpi, se vozil na kopanje ali gobarjenje. Hodil pa je na dirke kot strasten navijač, na mnoge dirke v bližnji in daljni okolici. Da bi ob službi in kmetiji tudi sam resno treniral in dirkal, – te investicije ni zmogel ne časovno ne finančno. A v njem je vse bolj rasla velika, skoraj neuresničljiva, nerealna želja, da bi v življenju osvojil pokal, vsaj en pokal v motokrosu.

Prve korake v tej smeri je naredil po upokojitvi. Leta 2022 je začel trenirati na nam najbližjem vadbenem poligonu – čez Kolpo v Ribniku, nasproti Adlešičem. Svoje prve dirke je vozil v okviru prvenstva Zagorja, in to v »lastni režiji«, kar pomeni, da je sam kril vse s tem povezane stroške. In na lepem je začel nizati pokale: Bedenica, Lobor ter dva pokala za skupno uvrstitev v letih 2022 in 2023.

Potem pa ga je ustanovitelj in predsednik motociklističnega kluba Štefanac Team iz občine Barilović pri Dugi Resi povabil v njihov klub. Jože je član tega kluba od lani spomladi in je pridobil tudi licenco za državna prvenstva. Tekmuje v kategoriji seniorjev (veterani C) in tako rekoč z vsake dirke se vrača domov s pokalom, klubu pa prinaša točke: Požega, Jastrebarsko, Zabok, Rakov Potok, Viškovci … Svoj deseti pokal je prejel 22. marca letos, na slovesni podelitvi nagrad Hrvaške motociklistične zveze za lansko leto: skupno tretje mesto v kategoriji veterani C. Svojega že enajstega pa je osvojil včeraj (v nedeljo, 6. aprila), ko je na uvodni dirki letošnje sezone – na odprtem prvenstvu Hrvaške v Požegi – zasedel odlično drugo mesto.

Ko smo se v soboto, dan pred tem tekmovanjem, oglasili pri njem za krajši intervju in med drugim vprašali, kaj je pravzaprav njegova prednost pred konkurenco, je navedel dvoje.

Na prvem mestu je omenil svojo vztrajnost, vzdržljivost, žilavost – veščine, v katerih se kali in je kalil že od malih nog skozi trdo kmečko delo. Kajti brez tega v motokrosu, ki velja za izredno trd šport, posebno za roke, ne prideš prav daleč.

In drugo, kar se mu zdi pomembno: da v tem izredno nevarnem športu voziš ne le s srcem, ampak tudi z glavo. Jože si že ob startih, ki so na dirkah še posebej adrenalinski in nevarni, strateško vedno izbere mesto, kjer se bo lahko čimbolj varno izognil pogostim skupinskim padcem, prav tako na prvih ovinkih. Tudi potem na progi vozi po pameti, pozna svoje prednosti in slabosti in iz sebe iztisne največ, kar se da. Kmečko delo ga je pač naredilo vzdržljivega, gospodarjenje pa pametnega.

In doda, da doslej še ni imel kakega grdega padca, kake omembe vredne poškodbe. Pravi, da je doslej imel srečo, veliko srečo. Mi pa dodajamo, da smo jako ponosni na svojega sokrajana in njegove dosedanje uspehe.

Jože, tudi v letošnji sezoni ti želimo čim več stopničk in točk in prav nič poškodb. In kar tako po pameti naprej in seveda – samo gas!

Ana Starešinič (7. 4. 2025)

Belokranjski steljniki so končno našli svoje mesto tudi v naši osrednji etnološki ustanovi – v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani. Sinoči so namreč odprli razstavo o tem edinstvenem krajinskem fenomenu, simbolu Bele krajine in njene identitete.

Naši steljniki so nazoren primer soodvisnosti med ljudmi, živalmi in naravo. Ohranjali so se skozi tradicionalno, stoletja tako rekoč nespremenjeno kmetovanje, a se zdaj hkrati z opuščanjem takega kmetovanja, torej tudi z opuščanjem košnje steljnikov in paše živine v njih, vse bolj zaraščajo in – izginjajo.

V pripravah na razstavo smo sodelovali tudi Preločani in spletna Preloka. Posebej dragoceno je video pričevanje Martina Pluta o spominih iz otroštva, vezanih na pašo in pastirske igre; video je bil posnet julija lani, na nekdanjih preloških košenicah, kjer je Martin nekoč pasel ovce* (gl. opombo). Razstavljenih je tudi nekaj fotografij iz naših osebnih arhivov. Fotografija pastirčkov leta 1941, iz arhiva naših rojakov na Švedskem (družina Čoholič), ponazarja ljubeč odnos med ljudmi in živalmi, ki se je oblikoval skozi kmečko delo. Fotografija Viktorja Gerduna pa nas spomni na našo uspešno rekonstrukcijo steljarije na Preloki pred 17 leti.

Tekst in fotografije Ana Starešinič (22. 2. 2025)

* Gre za nekdanje preloške košenice Sinokoše, ki mejijo na Marindolske steljnike. Ko se je v 60-ih letih prejšnjega stoletja košnja tam opustila, so se na predlog in pod pokroviteljstvom gozdnega gospodarstva te parcele pogozdile s smrekami. Ledinsko ime Sinokoše (iz: košnja sena) se je seveda ohranilo, dejansko pa so tu zdaj gozdovi. Gozdovi, ki jih pospešeno uničuje lubadar.