Preloka ne bi bila to, kar je, brez cerkve in šole na griču. Šole pa ne bi bilo brez učiteljev. Vsi, od našega prvega učitelja Pavla Boršnika pa vse do zadnje učiteljice Marije Starešinič, so nas Preločane prosvetljevali, izobraževali v najširšem pomenu besede, in uspeh ni izostal. Tudi po njihovi zaslugi se je na Preloki razvijala bogata kulturna dejavnost, ki je vzbujala pozornost muzikologov, etnologov, velikanov, kot sta Božidar Jakac in Jože Plečnik, itd.

Prav zdaj, ob začetku novega leta, pa se lahko razveselimo še enega takega uspeha – uspeha našega rojaka Tomaža Pavlakoviča. Tomaž je obiskovalcem Preloke.si znan kot njen tehnični vzdrževalec. Kot nek »stric iz ozadja« skrbi za nemoteno delovanje tega portala. Skrbi pa tudi za našo bratsko oz. sestrsko spletno stran Prilišća, na oni strani Kolpe. Naj še spomnimo, da je bil vodja tehnične ekipe, ki je izpeljala prvi internetni neposredni prenos s Preloke ob obisku beograjskega nadškofa in blagoslovitvi tega portala. Večkrat smo ga Preločani imeli priložnost spoznati tudi kot odličnega pevca.

Tomaž, sicer profesor matematike in tehnike, je prav v teh dneh poklicno napredoval, postal je ravnatelj Osnovne šole Belokranjskega odreda Semič. Njegovo 20-letno delo na tej šoli, tudi kot mentor, npr. pri razvijanju ustvarjalnosti na filmskem področju ali kot somentor na filmskem taboru Kolpa, pa delo v strokovnih aktivih – šolskih in regijskih, njegov prispevek k uvajanju IKT v poučevanje in k izboljšavam na tem področju – na šoli in v regiji …, vse to je obrodilo sadove. Kot sam pravi: »Prenašanje znanja na svoje slušatelje in spremljanje njihovega napredka me je vedno navduševalo in me polnilo z novo energijo, da sem lahko vedno iskal nove in boljše metode dela«.

Tomažu, po rodu in po srcu Preločanu, ob tej njegovi poklicni prelomnici čestitamo in se hkrati zahvaljujemo za prispevek vsem nam.

Za uredništvo www.preloka.si – Ana Starešinič
(7. 1. 2022)

P. S.: Čestitko je objavil tudi portal Radia Odeon.

Leto je naokoli.
A tisto, kar je videti kot konec,
je pravzaprav začetek.
Srečno 2022!
Uredništvo www.preloka.si

Leto, ki se počasi izteka, je bilo na Preloki pretežno v znamenju jubileja našega rojaka, gledališkega igralca Staneta Starešiniča. Na www.preloka.si smo tako med drugim strnili njegov gledališki opus, vnesli njegovo življenje in delo na Wikipedijo itd. itd.

Njegovemu spominu pa smo se Preločani poklonili tudi s tem, da smo mu prav na dan, ko bi praznoval svoj 100. rojstni dan, odkrili spominsko ploščo.

Spominsko obeležje stoji na našem večnamenskem domu, ob stopnicah v kulturno dvorano z odrom, ki ju je pomagal graditi. Spominja ne le nanj in njegov prispevek temu domu, ampak predvsem na čas in ljudi, ki se jim je s svojo energijo, svojim delom pomagal dvigniti nad njihov vsakdan.

Stane Starešinič je vse življenje dajal, vračal okolju, iz katerega je izšel. Zato je spominska plošča postavljena prav tam, kjer je puščal svojo ljubezen, razsvetljeval in nam dajal zgled.

In zato je to obeležje tudi simbol, ki nam je vsem v spodbudo, kaj se da doseči in kako je treba prispevati skupnosti. Vsak po svoje in vsak v svojem času, s svojimi danostmi.

A. S. (16. 12. 2021)

Spomin na gledališkega igralca Staneta Starešiniča in njegov pomen za Belo krajino je zdaj trajno zapisan na spominski plošči na Preloki.

Pobuda, da bi bila po Stanetu poimenovana ulica v Črnomlju, pa je bila soglasno podprta. Naš župan je obljubil, poglejte si tudi na televiziji!

A. S. (5. 11. 2021)

Na domu krajanov na Preloki je bila 3. 11. 2021 odkrita spominska plošča Stanetu Starešiniču, pomembnemu Preločanu in Belokranjcu, ki je bil hkrati tudi eden od stebrov slovenskega gledališča v Trstu.

Na slovesnost je podžupan Občine Črnomelj, ki je postavitev plošče finančno omogočila, gospod Dubravko Čengija spregovoril o pomenu Starešiniča za Belo krajino. Naš Stane je bil trdna vez med slovensko kulturo v zamejstvu in Črnomljem, kamor je tržaško gledališče prihajalo pogosto gostovat. Sam se je vedno odzval povabilom za nastope na pomembnih prireditvah pri nas. Gospod Čengija je zbrane na slovesnosti povabil tudi na večerno prireditev v Črnomlju, kjer bo o tem povedanega še veliko več.

Ana Starešinič, ki je poglobljeno raziskovala njegovo življenje in delo, pa je podrobneje razčlenila njegov pomen za Preloko, predvsem zasluge za njen gledališki, folklorni in na sploh kulturni utrip.

Stane Starešinič je gledališko vzgajal kar dve generaciji Preločanov. Prva generacija je bila igralsko aktivna takoj po vojni do pribl. leta 1965. Pod njegovim vodstvom so se na Preloki igrala velika dela, kot so Kralj na Betajnovi, Razvalina življenja, Domen, Moč uniforme …, naštudirali so tudi po tri predstave na leto in razmišljali celo o ustanovitvi stalnega gledališča.

Druga, t. i. »generacijo njihovih sinov in hčera«, pa je bila aktivno skoraj do leta 1980. Med njenimi uspešnejšimi predstavami so bile: Dobrodošla, miss Agata, Trije tički, Hodl de bodl, najuspešnejša pa komedija Moje dete, s katero so v tekmovanju za Župančičevo nagrado dosegli 3. mesto in z njo gostovali tako rekoč na vseh belokranjskih odrih.

Kot odličen pevec in koreograf je vzgajal tudi dve generaciji folkloristov. Pod njegovo taktirko ni manjkalo uspehov, tudi v tujini: Preločani so mdr. nastopili v dvorani Vatroslava Lisinskega v Zagrebu, bili so razglašeni za eno najbolj izvirnih folklornih skupin na festivalu v Gorici v Italiji, uvrstili so se na festival v Celovcu in zaplesali celo na Trgu sv. Petra v Vatikanu.

Tako kot igralcem je tudi folkloristom vcepljal visoke standarde. Z veliko potrpežljivostjo, a hkrati zahtevnostjo je svoje znanje, izkušnje in vrednote prenašal na preloške neprofesionalce.

Veliko zaslug pa ima tudi za postavitev stavbe, na katere vhodu je zdaj ta njegov pomnik. Skupaj z gradbenim odborom je v njej zasnoval veliko kulturno dvorano za 150 ljudi, z lepim odrom in garderobo za igralce. S svojim vplivom je gradbenemu odboru pomagal, da sta to dvorano sofinancirali takratna občinska in republiška kulturna skupnost.

Stanetovo ime je torej zdaj z zlatimi črkami in s simbolom gledališke kulture zapisano na poti v »tudi njegovo« kulturno dvorano.

A. S. (3. 11. 2021)

Avtor vseh fotografij Niko Grdun