Ob imenu Oton Župančič verjetno najprej pomislimo na njegovo pesniško in drugo literarno ustvarjanje, na njegov ogromni prevajalski opus, pa na Mehurčke in Cicibana, ob katerih smo odraščali ... Razstava, ki so jo sinoči odprli v Mestnem muzeju v Ljubljani, pa dragoceno dopolnjuje našo predstavo o njem, saj razkriva še eno njegovo ustvarjalno področje – likovno ustvarjanje.

To je bilo doslej manj znano, a že njegova žena Ani Župančič je v Spominih na Otona zapisala, da je veliko in lepo risal in da je to počel od nekdaj. In njegova vnukinja Alenka Župančič je z nekaterimi njegovimi risbami opremila knjigo Cvetličice, izbor Župančičevih pesmi za mladino, ki jih dotlej nismo poznali.

Na razstavi je predstavljenih 158 risb, ki razkrivajo, da je bilo za Župančiča vizualno izražanje notranja nuja, tako kot pisanje. Tematsko prevladujejo pokrajine in tihožitja, še posebno drevesa s svojo simboliko – torej motivi, ki jih najdemo tudi pri pesnikovih sodobnikih, slovenskih impresionistih. A tudi avtoportreti.

“Narisal sem se, torej sem”

Naslov celotne razstave je pesnikov hudomušni pripis na tem avtoportretu iz leta 1910. Znameniti Decartesov izrek Cogito ergo sum je Župančič nekoliko humorno parafraziral in s tem najbrž nakazal, da svojega slikarskega, risarskega ustvarjanja ni jemal kot likovno pomembnega, ampak bolj kot ljubiteljsko delo.

Hruška kot pesnikov duhovni avtoportret

Pesnik je risal in slikal predvsem za dušo. Risbe pogosto spremljajo njegovo pesniško ustvarjalnost. Na primer “Hruška na dvorišču gradiča Koča vas”, s katero je Župančič opremil notranjo naslovnico ene od svojih knjig izbranih del.

Župančič je to skrivenčeno drevo, ki je očitno previharilo mnoge viharje, dojemal kot svoj duhovni avtoportret: stremljenje človeka k nečemu višjemu. In je ob risbi zapisal znamenite štiri verze 'Živeti – umreti je usoda naša, / a cilj nam je visoko posajen! / Glej to drevo: za usodo nič ne vpraša, / a večno se bori za svoj namen ...'

Večino risb, ki se na razstavi prepletajo z Župančičevimi verzi, so v Mestnem muzeju Ljubljana prejeli leta 1985 od pesnikovih otrok Marka, Andreja in Jasne, delček pa jih hranijo v NUK-u. Razstava je presenetljiv, dragocen uvid v Župančičevo ustvarjalno notranjost in njegova umetniška iskanja.

Ana Starešinič (31. 3. 2023)

Naš rojak Jože Pavlakovič je na sinočnji proslavi ob občinskem prazniku (gl. tukaj) prejel plaketo Občine Črnomelj za leto 2022. Kot je zapisano v utemeljitvi, jo je prejel "za dolgoletno izjemno in predano delo v župniji Stari trg ob Kolpi ter za bogatenje kulturne, zgodovinske in verske dediščine v lokalnem okolju."

Jožetu ob tem priznanju za požrtvovalno delo med svojimi Polanci iskreno čestitamo tudi Preločani. In se mu ob tej priložnosti še enkrat zahvaljujemo za vse, kar je doslej postoril tudi za svojo rojstno župnijo Preloko.

Uredništvo www.preloka.si (18. 2. 2023)

P. S.: Več o Jožetu Pavlakoviču, ki je v mnogih pogledih poseben in izjemen, Človek z veliko začetnico, smo mdr. napisali ob njegovih jubilejih leta 2020, gl. tukaj.

Sinoči (21. 1. 2023) so naši vremenoslovci z Agencije RS za okolje napovedali: »Zvečer in ponoči bo zmerno do pretežno oblačno. Predvsem v jugovzhodni Sloveniji bo občasno rahlo snežilo.«
No, tole je rezultat napovedanega "občasnega rahlega sneženja"!
Kaj šele bo jutri, saj so izdali oranžno vremensko opozorilo in napovedujejo: »V ponedeljek se bodo padavine od jugovzhoda okrepile in zajele večji del Slovenije.«

A. S. (22. 1. 2023)

P. S. 23. 1. 2023:

Tole pa je rezultat napovedanih »okrepljenih padavin«: ponekod celo od 40 do 50 cm debela snežna odeja. Zimska panorama je končno bolj zimska, bolj »naravna«. In tudi bolj zdrava za ves živelj v naravi ...

Nedavna objava »Steljarskega pevskega zbora« na spletni Preloki, Radiu Odeon in na Youtube je bila, sodeč po odzivih članov, za marsikoga precejšnje presenečenje. Bodisi zato, ker nekateri niste vedeli, da je vaše popevanje iz leta 2008 shranjeno v arhivu TVS, bodisi zato, ker ste pozabili, da smo snemali tudi sliko in ne samo zvok, ali pa ste sploh pozabili, da ste bili kdaj člani tega priložnostnega pevskega zbora.

Ena od pesmi, ki jih je takrat pri nas posnela Televizija Slovenija, pa je bila tudi »Od kod si, dekle, ti doma?« Posneli smo le tri njene kitice. Najprej zato, da ponazorimo še živo tradicijo fantovskega, dekliškega in t. i. »mešanega« ljudskega petja v naši vasi. A tudi zaradi njenega besedila: ker smo ponosni na to, v kako lepih krajih živimo. Torej še zvočna identifikacija z območjem, iz katerega izhajamo!

In kot je bila premiera filma »Steljarije na Preloki« pred skoraj natanko 14 leti eno od novoletnih daril nacionalne televizije svojim gledalcem, naj bo zdaj premierno predvajanje tega videa naše darilo digitalnemu občinstvu spletne Preloke za letošnje praznike.

Naj vam pesem polepša praznično vzdušje – v vaših domovih in srcih!

Uredništvo www.preloka.si

(24. 12. 2022)

Danes goduje sv. Miklavž, prvi od dobrih mož, ki nas v decembru obdarujejo, seveda če smo bili pridni. In spletna skupnost, ki se združuje okrog www.preloka.si, je bila gotovo pridna! Med drugim smo nedavno zabeležili že tri milijone ogledov naših spletnih vsebin. Zato zdaj – kot smo obljubili TUKAJ, posebno darilo: ljudska pesem, ki jo je na Preloki posnela in zdaj hrani Televizija Slovenija.

Posnela jo je leta 2008, ko je snemala »Steljarijo na Preloki« – etnološki film o tradicionalnem sodelovanju med vaščani ob košnji steljnikov. Ker sta čas in vsesplošna mehanizacija takrat steljarijo že nepreklicno pometla v zgodovino, smo jo seveda rekonstruirali. Postavili smo jo v petdeseta leta prejšnjega stoletja, v ustrezno podeželsko arhitekturo, rekonstruirali tudi delovno orodje, obleko in obutev, pripravo hrane, gospodinjske pripomočke in posodje ...

Določene dele dokumentarca pa je bilo treba zvočno »podlagati« z ljudskim petjem, zato smo sestavili priložnostni pevski zbor. Z njim smo posneli tri pesmi, ki so jih Preločani (dokumentirano!) peli v 50-ih letih. Med njimi je bila tudi ljudska pesem »Ena ptička priletela«:

A. S. (6. 12. 2022)

P. S.: Iz zanesljivih ustnih virov vemo, da je bila ta pesem javno zapeta na Preloki 1. maja 1956, na piru Angele Starešinič - Iz kovašnice in Mihaela Čoholića. Zapela sta jo Marija Starešinič - Jurkova in Stane Starešinič - Frankovičev.