Nikolaj Grdun - Radovičev (1944 – 2021)

1Nenadoma in veliko prezgodaj se je za vedno poslovil še en Preločan – Nikolaj Grdun, po domače Miko Radovičev.

Za vsakim človekom ostaja praznina, v ožji in širši skupnosti, še posebej boleča praznina pa v vasi z vedno manj prebivalci, kot je Preloka.

Osredotočimo se torej na Mikotov prispevek k utripu naše vasi, medtem ko je njegov intimni portret orisal njegov sin Viktor (TUKAJ).

2Poleg vključenosti v preloško gasilsko društvo je bil Miko dolgoletni član naše folklorne skupine Lepa Anka. S svojo soplesalko in hkrati življenjsko sopotnico je ovekovečen na tako rekoč vsaki skupinski fotografiji folklorne skupine - od njegovega prvega nastopa na jurjevanju leta 1965 pa do nastopa v oddaji Slovenski ljudski plesi, ki jo je leta 1976 posnela naša nacionalna televizija. Kot folklorist je skupaj s svojo življenjsko "soplesalko" zadnjič nastopil še leta 2006 na veliki prireditvi "Bogdaj srečo, dobri ljudi".

Vmes pa so bili seveda še mnogi drugi njegovi nastopi: v Ljubljani, Mokronogu, Beltincih, Zagrebu, Celovcu, Gorici, Reziji ..., da vseh jurjevanj v Črnomlju niti ne omenjamo.

3Ena od fotografij z njegovega prvega jurjevanja leta 1965 je zašla celo na razglednico s "Pozdravi iz Bele krajine", ena pa kar na platnice šolskih zvezkov. Te zvezke je v 60-ih in 70-ih letih uporabljala šolajoča se mladina po vsej Sloveniji. In tako lahko rečemo, da se je Miko skupaj s preloško folklorno skupino in torej tudi s Preloko vtisnil tudi v slovenski kolektivni spomin.

4Prav tako pomemben je njegov velik prispevek v zakladnico naše etnološke dediščine: v naš prostor je ponovno pripeljal in oživil nekoč tu zelo razširjeno obrt – pletarstvo. Še več, s svojim znanjem, veščinami in ročnimi spretnostmi je rokodelsko obrt povzdignil v pravo umetnost. Ljudsko umetnost, ki ima poleg estetske hkrati še uporabno, funkcionalno vrednost.

5Njegove iz leskovega šibja in viter pletene košare in košarice so postale tako iskano blago, da je komaj dohajal želje in potrebe ljudi iz bližnje in daljne okolice. Lahko kar rečemo, da so Mikotovi izdelki prišli "v modo" kot lepa in hkrati praktična darila. Kako tudi ne, ko pa je v vsako njegovo umetnino in umetninico vtkano toliko znanja, potrpežljivosti, natančnosti in – ljubezni.

Nam sovaščanom je bil Miko Radovičev vedno pripravljen pomagati, kar nekako samoumevno nam je bilo, da nam je bil vedno "na razpolago". In od tod zdaj praznina. Praznina tudi v naših srcih.

Ana Starešinič, 20. 1. 2021

Podrobnosti o pogrebu: ta bo v družinskem krogu, in sicer v soboto, 30. januarja 2021, ob 15. uri na pokopališču na Preloki. Žara bo na dan pogreba od 11. ure v naši cerkvi.

Spomin na prvi slovenski božič v Rimu, seveda skupaj s Preločani

Za konec tega nenavadnega leta se ozrimo skoraj četrt stoletja nazaj, na leto 1996.

1Takrat je v naši mladi državi vse kipelo od življenja in optimizma in v znamenju Slovenije je bil tudi božič v Vatikanu. V zahvalo, da je Sveti sedež med prvimi uradno priznal mlado slovensko državo in da je papež "ma vas rad" tisto leto obiskal Slovenijo. Naša država je okrasila Trg sv. Petra z novoletno jelko in pripravila bogat spremljevalni program. Del tega programa je ponosno prispevala preloška folklorna skupina Lepa Anka.

V znamenju Slovenije je tudi letošnji božič v Vatikanu. A letos je vse drugače. Naša smreka je, Preločanov pa ne.

Je že tako, da nič ni več tako, kot je bilo ...

2 345

A. S. (22. 12. 2020)

Stare slike kot naša kulturna dediščina

Kdor ne pozna preteklosti, bo težko polno živel sedanjost in prihodnost. Ali drugače: prihodnost bo za neukega le ponavljanje starih tem in napak, če parafraziramo Georgea Santayano. Kdor ne pozna preteklosti, tudi ne bo imel močnih korenin in naj se nikar ne čudi, če ga bo življenje premetavalo!

Dragocen vir podatkov za raziskovanje naše preteklosti, za odkrivanje svojih korenin in lokalne kulturne dediščine so stare slike iz družinskih albumov.

12 06 1Na Preloki smo jih začeli sistematično zbirati v okviru kulturnega društva leta 2006, ko smo vzpostavili tudi spletno stran www.preloka.si (grafična podoba 2006–2013 tukaj). Seveda smo šli še korak dlje, – vsaki sliki smo tudi »vdihnili« življenje: prepoznati smo skušali ljudi na njej, odkriti zgodbo in spomine, ki jih pripoveduje … Nastajati je začela t. i. Preloška fototeka. Prvo kolikor mogoče raziskano fotografijo iz te fototeke smo objavili 6. januarja 2008: »Preloške sv. tri kralje«.

Fototeka se je naglo širila in potrebe po digitalizaciji starih slik so postajale že neobvladljive. Tako smo leta 2012 organizirali in izvedli dvodnevno akcijo skeniranja na več profesionalnih skenerjih. Dotedanjim skoraj tisoč fotografijam smo takrat dodali še 1.506 fotografij od 23 lastnikov zbirk. A stari kufri s slikami se še vedno odkrivajo, fototeka se ves čas veča.

Fotografije podrobno vsebinsko obdelujemo in postavljamo na časovni trak posameznih hiš in rodbin, iz teh drobcev pa sestavljamo mozaik in časovni trak vse Preloke. Brez tega gradiva bi si bilo nemogoče ustvariti splošno sliko o naši preteklosti in življenju naših prednikov.

12 06 2Podobna fototeka pa je zdaj začela nastajati za celotno občino Črnomelj. Pod okriljem Radia Odeon, ki ta projekt vodi, je 3. novembra letos zaživel FB-profil Črnomelj fčasih. Nanj lahko nalagamo stare fotografije in drugo dokumentarno gradivo, ki se tiče naše občine. Po odzivu sodeč se je profil odlično prijel. V manj kot 24 urah je pridobil 500 sledilcev, v mesecu dni je z njim tako ali drugače sodelovalo kar 73.000 ljudi.

Stare slike so prava zakladnica vpogledov v to, kako se je naš svet spreminjal. In včasih tudi predmet dilem, ali se je spremenil na boljše ali na slabše.

Ana Starešinič (6. 12. 2020)

Jože Žunič - Navoselkin (1961 – 2020)

11 2Nadvse žalostna novica: za vedno je zaspal Jože Žunič, po domače Navoselkin. Odšel je veliko prezgodaj, saj ni dopolnil niti 60 let. In tako je zdaj ostala prazna še zadnja od štirih hiš v tistem delu Preloke, ki mu rečemo Šimunci.

Jožeta je že od mladih nog zanimala tehnika in v tehniško elektro stroko se je usmeril tudi po osnovni šoli. Že v šoli je izdelal za tisti čas pravo čudo tehnike: digitalno uro. Nato je vrsto let delal na Elektru v Črnomlju in potem na Danfosu. In tudi v domači garaži je Jože neprestano nekaj šravfal, popravljal … Vrsto let je bil naročen na revijo Radar, vsako številko je prebral in jo preučil do potankosti.

Po mamini smrti leta 2014 pa se je njegovemu osebnemu in profesionalnemu zanimanju za tehnično stroko presenetljivo pridružilo še eno: zanimanje za rože in vrtnarjenje. In tako so se na Navoselkini hiši in okrog nje tudi po letu 2014 bohotile morda celo najlepše rože v vsej vasi.

Seveda je bil Jože že od mladih nog tudi gasilec – član preloškega gasilskega društva. Njegov odhod pomeni za društvo veliko izgubo, saj je bil Jože vrsto let hišnik našega gasilskega doma.

Naj počiva v miru!

Podrobnosti o pogrebu: ta bo spričo okoliščin v ožjem družinskem krogu, in sicer v soboto, 12. decembra 2020, ob 13. uri na pokopališču na Preloki. Žara bo na dan pogreba od 11.30 v naši cerkvi.

(2. 12. 2020)

Preloka v luči pandemije pred 100 leti

November 2020 je in smo sredi drugega vala pandemije. Do naše Preloke je novi koronavirus za zdaj še kar prizanesljiv, pravzaprav nas na srečo še ni našel. Da, odročnost, odmaknjenost je včasih tudi prednost (hm, morda pa tudi prihodnost).

1Novembra leta 1918, ko je bil svet sredi drugega vala podobne pandemije, pa je bilo drugače. Smrtonosna španska gripa se je na Preloki dokumentirano prvič pojavila oktobra tistega leta, a še ni terjala smrtnega davka. Preloški župnik Jože Bambič v Kroniki župnije Preloka namreč piše takole:

2aOktober 1918: "Španska bolezen – nova bolezen – se je javila tudi v naši župniji. Smrtnega slučaja vsled nje do sedaj ni bilo. Pač pa po drugih krajih vsled te bolezni zelo mrjo in so šole zaprte."

Toda že naslednji mesec je ta bolezen z vso silovitostjo udarila tudi v preloški fari in župnik Bambič v kroniko zapiše:

November 1918: "Španska bolezen hudo razsaja. Do sredi novembra jih je umrlo 13 za to boleznijo. Skoro v vsaki hiši se je oglasila. Nekje je ležala cela družina. Jemala je bolj v *močnih letih (gl. op. A. S.). Dosti jih je umrlo **neprevidenih (gl. op. A. S.), to pa zato, ker ljudje niso mislili, da bo tako hitro sledila smrt. Tudi duhovnik tukajšnji je imel dosti dela z obhajili, dasi je bil sam močno prehlajen.

V sredi novembra je začela bolezen ponehavati, t.j. mrličev ni več bilo.
V treh hišah je naredila silno zmešnjav, ker je vzela ženo - gospodinjo in so otroci ostali sami, ker so očetje umrli ali so pa v Ameriki."

*v močnih letih: za špansko gripo so umirali relativno mladi ljudje, torej v letih, ko so bili najbolj pri močeh,
**umreti nepreviden: brez poslednjih zakramentov

Španska gripa je torej v samo 14 dneh v preloški fari vzela kar 13 mladih življenj, – bistveno več, kot jih je vzela vsa 1. svetovna vojna. Njena strašna zapuščina se je globoka zapisala predvsem v zgodovinski spomin družin, v katerih je morila.

Najprej smo šli po sledeh zgoraj omenjenih treh družin, kjer »je vzela ženo - gospodinjo in so otroci ostali sami, ker so očetje umrli ali so pa v Ameriki.« Dve ti družini smo našli v zaselku Grduni in eno v Žuničih.

Tako se naša rojakinja Marija Žunič (rojena Ivanušič, po domače Škavurinska), ki zdaj živi v Franciji, še danes živo spominja žalostnih pripovedi svoje mame Ane: rojena je bila pri Juričkovih v Grdunih (takrat Preloka št. 4, priimek Pavlakovič). Ko ji je novembra leta 1918 španska gripa vzela mamo, je bila Ana stara komaj 8 let. Oče je bil v Ameriki in s 7-letnim bratcem Juretom sta nenadoma ostala doma sama …

Le 4 dni potem, ko je umrla 33-letna Juričkova mama, je za špansko gripo umrla še njena soseda, Mihaljeva mama in gospodinja Frančiška (priimek Grdun, takrat Preloka 9), fantka Jože in Janko sta ostala sama, saj je oče umrl že pet let prej.

In še družinska tragedija pri Starčevih v Žuničih (priimek Adlešič): za špansko gripo je umrla 35-letna gospodinja in mama Magda; 5-letna hčerka Marija je ostala sama, saj je bil oče takrat v Ameriki.

Nič manj žalostne niso številne druge zgodbe iz naše fare, na primer iz Zilj. Pri Perušičevih na Majišču (priimek Čemas) je za to boleznijo umrla najprej mama petih otrok Barbara, tri dni pozneje pa še njen 29-letni brat Peter; na srečo je ostal živ vsaj oče teh petih otrok in hišni gospodar Miko. Prav tako v Ziljah pri Gornjih Mihelovih (priimek Žalec) je najprej umrla 23-letna hči Ana in že naslednji dan njena 13-letna sestrica Katarina. Pri Mikolinovih na Majišču (priimek Žalec) je umrla 8-letna Marija Ana, pri Petrišinih (priimek Balkovec) pa 26-letni Jože.

V zaselku Jakovini sta umrla dva mlada človeka: pri Solikinih (priimek Miketič, hiše danes ni več) 13-letni sin Janko, pri sosedih Brezanovih (priimek prav tako Miketič) pa 16-letna hči Ana.

V ožji Preloki je za špansko gripo umrl Mežnarov (priimek Starešinič) 18-letni fant Franc.

Tako kot drugod se tudi v preloški fari potrjuje, da je ta strašna epidemija najbolj prizadela mlajšo populacijo, staro tja do 40 let, in da je umrlo več žensk kot moških, v naši fari izrazito več žensk. Torej ni najbolj prizadela starejših, kakor zdaj opažamo pri covidu-19.

Odlično reportažo novinarke Aleksandre Dežman o tem, kako je španska gripa pustošila v sosednji adlešiški župniji in po vsej Beli krajini, pa si lahko ogledate TUKAJ.

Ana Starešinič (28. 11. 2020)

Viri: Nadškofijski arhiv Ljubljana, Kronika župnije Preloka, matične knjige, intervjuji