Cvet preloških deklet spomladi leta 1942

Med dragocenim dokumentarnim gradivom, ki je objavljeno v novi knjigi Vinceremo, videt čemo, je tudi tale fotografija preloških deklet z župnikom Jožetom Pokornom.
Ob fotografiji je zapisano:
Prihod okupatorske vojske je bil v Beli krajini sprejet na različne načine. Po pričevanju Marije Starešinič s Preloke je preloški župnik Jože Pokorn dekletom dejal: »Dekleta, zdaj so v Preloki tuji ljudje, ki nosijo uniforme. Ako bo šla katera s temi fanti plesat ali da bi se z njimi družila, ona ni vredna, da bi jo po vojni en slovenski fant povohal, ni vredna, da jo obsije slovensko sonce.«

06-21

Fotografija je nastala pred cerkvijo na Preloki 25. marca 1942, ob slovesnem sprejemu deklet v Marijino družbo. Poleg teh "novink" in župnika so v ozadju še 4 članice cerkvenega pevskega zbora. Poglejmo ta šopek 16 preloških rožic poimensko:

Sedijo z leve: Barbara Pavlakovič (Bertova, pozneje poročena Marinčič); Barbara Grdun (Dejanska, pozneje poročena Balkovec - Škrpelska), Marija Starešinič (Jamina, pozneje poročena Stegne - Lugarova); Marija Radovič (Vučičeva, pozneje poročena Miketič).

Druga vrsta: Marija Balkovec (iz Balkovcev, pozneje poročena Rahoj - Rahojeva); Marija Starešinič (Prdanska, pozneje poročena Miketič - Staneča); Amalija Ivanušič (Valeča, pozneje poročena Žunič - Žuničeva); Marija Novak (Županova, pozneje poročena Starešinič - Račekarkina); Ana Čeredničenko (Dolnja Jurkova, pozneje poročena Žunič - Milankina); Magda Čadonič (Mikanova, pozneje poročena Grabrijan - Pintarova); Katarina Novak (Pintarova, pozneje poročena Starešinič); Helena Špišič (Cetinkina, pozneje poročena Matešič).

Tretja vrsta (pevski zbor): Katarina Flajnik (Škavurinska, pozneje odšla v Italijo in nato v ZDA); Katarina Miketič (Brezanova, pozneje poročena Starešinič - Prdanska); Angela Starešinič (Izpodhruškina, pozneje odšla v Kanado); Frančiška Miketič (Brezanova, pozneje poročena Husič).*

To je bilo torej spomladi leta 1942. Seveda so se tudi nad Preloko že kako leto zgrinjali črni oblaki: v vasi je bila italijanska vojska, veljala je policijska ura ... A "nevihte" še ni bilo, – sobivanje med okupatorjem in domačini je bilo še kolikor toliko znosno. Dokler niso sredi poletja 1942 Italijani odgnali na Rab kar 53 fantov in mož iz naše fare. Ni ga dekleta na tej fotografiji iz marca 1942, ki ne bi že štiri mesece kasneje trepetalo za življenje bodisi svojega očeta ali brata, bližnjega sorodnika, morda izbranca ... In župnik s te fotografije je potem ves obupan prejemal z Raba vedno nove in nove osmrtnice, z njimi je moral seznanjati svojce umrlih, moledoval je škofijo, naj vendar že kaj ukrene ... In že naslednje leto je nadvse tragična usoda doletela tudi tega našega narodnozavednega župnika Jožeta Pokorna, ampak – to je že druga zgodba.

Ana Starešinič
(21. 6. 2020)

* Dekleta na fotografiji je pomagala identificirati ena od njih – Marija Starešinič (stoji v drugi vrsti, četrta z leve).

 

Predstavitev knjige o okupacijskih mejah v Beli krajini

06 20V torek, 23. junija 2020, ob 11. uri bo v gasilskem domu v Ziljah novinarska konferenca ob izidu knjige Vinceremo, videt čemo.

Gre za eno od knjig, ki je nastala v okviru triletnega raziskovalnega projekta o življenju ob okupacijskih mejah v Sloveniji med drugo svetovno vojno in v kateri so predstavljeni najpomembnejši izsledki raziskave, povezani z Belo krajino in Belokranjci.

Zakaj predstavitev v Ziljah? - Zato, ker so prav Zilje in sosednje vasi Balkovci, Preloka in Žuniči v tej knjigi zastopane s številnimi pričevanji ter fotografskim in drugim dokumentarnim gradivom. Mnogo tega gradiva bi za vedno utonilo v pozabo, če ga ne bi tako rekoč v zadnjem hipu iz pozabe potegnili raziskovalci projekta. Eden takšnih skoraj pozabljenih zgodovinskih drobcev je tudi zgodba ožičene vasi Zilje.

Knjigo in dogajanje v letih 1941–1945, ki je usodno zaznamovalo življenje naših staršev in starih staršev, bodo predstavili vodja raziskovalnega projekta Božo Repe in dva od soavtorjev knjige – Belokranjca Božidar Flajšman in Bojan Balkovec.

Lepo vabljeni!

Hvalospev našemu pesniku izpod peresa filozofa

06 19V dneh, ko se spominjamo obletnice smrti Otona Župančiča, ne spreglejte članka našega belokranjskega rojaka dr. Janka M. Lozarja. Z izbrano besedo in mislijo se je poklonil Otonu, katerega pesniška beseda je globoko zaznamovala Jankovo mladost in je bila tudi mnogim med nami sploh prvi stik z literaturo:

"Dragi Oton, /.../ hvala ti, da si bil in da si in da boš z nami, Slovenkami in Slovenci, premnogokrat preokorno premalenkostnimi. Naj nas zlagoma iz hlevskih težkonogih bitij v ptiče preobraža tvoja vrla beseda, vedra vest tvojega viharnega žitja."

Celoten članek dr. Janka M. Lozarja si lahko preberete tukaj:

https://www.radio-odeon.com/novice/hvalezna-moc-pesniske-besede/

A. S. (18. 6. 2020)

Ana Starešinič - Mikčeva (1936 – 2020)

06 07Žalostna novica iz naše fare: danes, 7. junija 2020, je umrla naša faranka Ana Starešinič iz Žuničev, po domače Mikčeva.

Rodila se je leta 1936 v Balkovcih, kot tretja hči Jožeta in Marije Balkovec, leta 1961 pa poročila s Francem Starešiničem, po domače Mikčevim iz Žuničev.

Njeno življenje je bilo prispodoba marljivosti, potrpežljivosti, poštenja, – vrednot, ki so se prek družinske vzgoje prenašale iz roda v rod. Bila je člen generacije, ki je znala živeti na zemlji, z zemljo in od zemlje. In zemlja, čeprav skopa, je človeku vračala njegov trud ...

Podrobnosti o pogrebu:

Pogreb bo v petek, 12. junija 2020, ob 16. uri na Preloki. Žara bo na dan pogreba od 10. ure v naši župnijski kapeli.

Naj teta Mikčeva počiva v miru!

 

Zgodba vasi Zilje med 2. sv. vojno

Na današnji dan pred 75 leti se je končala 2. sv. vojna; danes torej praznujemo dan zmage in hkrati tudi dan Evrope. Če ne bi bilo ukrepov zaradi epidemije, bi po Evropi danes potekale številne slovesnosti. V našem glavnem mestu recimo bi bili priča najbolj množični prireditvi – tradicionalnemu Pohodu ob žici okupirane Ljubljane.

1Tako pa je zdaj vsa ta realnost odpovedana in se seli na zaslone, v navidezno – digitalno resničnost. Spodobi se torej, da v počastitev praznika naložimo kak "pospleteni" prispevek tudi na spletno Preloko.

Tokrat o skoraj pozabljenem drobcu iz zgodovine naših krajev: zgodbi ožičene vasi Zilje med italijansko okupacijo.

2Italijani so si namreč med 2. sv. vojno v Ziljah postaviti utrjeno postojanko. Zasegli so tri hiše s pripadajočimi gospodarskimi poslopji (Markovo, Grujino in Vukovo) in jih utrdili, območje pa ogradili z bodečo žico. Pred Markovo hišo so tudi postavili bunker; do materiala zanj so prišli tako, da so porušili enega od hlevov. Domačini so se morali zateči k sosedom.

3Dokumentarno gradivo o tem in pričevanja nekaterih Ziljanov so zbrani v okviru projekta Okupacijske meje. Več o tem si zdaj lahko preberete v prispevku dr. Bojana Balkovca v knjigi Vinceremo, videt čemo.

Ko bo torej beseda spet nanesla na žico okoli Ljubljane ali pa ogrado okoli Slovenije, se le spomnimo, da so le streljaj od sedanje ograje ob Kolpi nekoč bile tudi ožičene Zilje!

Ana Starešinič (9. maja 2020)