"Obstoječi tunel v Belo krajino naj se razširi in premakne!"

Na novico o kopanju tunela imamo že nekaj odzivov in nekaj jih bomo objavili. Prednost ima seveda stalni sodelavec spletne Preloke - preloški kume.

Naš kume misli, da je kopanje novega tunela iz belokranjske strani proti Novemu mestu - račun brez krčmarja, ker nam Bruselj za ta projekt sigurno ne bo dal denarja. Bruseljski visoki komisarji bodo ugotovili, da en tunel v Belo krajino že obstaja, in nam bodo priporočili, naj ga samo še razširimo in premaknemo!

Čas je za kopanje tunela!

Če smo v prejšnjem prispevku pisali mdr. o prometni odrezanosti Preloke, se bomo zdaj spet dotaknili "zimzelene" teme o prometni odrezanosti in zapostavljenosti vse Bele krajine.

Ta problem odrezanosti Belokranjce pesti že od srednjega veka, tudi železnica je k nam prišla prepozno in zdaj se nam v megleno prihodnost odmika še razvojna os - menda tretja! Menda se je začetek gradnje sodobne ceste prestavil že na leto 2029 - ko tukaj sploh ne bo več potrebna nikakršna cesta, saj v Beli krajini ne bo več Belokranjcev!

A upanje umre zadnje! In glej, te dni nas je dosegla spodbudna novica iz Mestne skupnosti Metlika, da se bo tunel skozi Gorjance začel graditi že to nedeljo (8. marca 2015, za dan žena!). Božidar Flajšman skupaj z MS Metlika vabi vse, ki smo pripravljeni vzeti stvari v svoje roke. In to ne kakršnekoli stvari - kar poglejte! V duhu stare preloške ljudske modrosti »Uzdaj se samo use i svoje kljuse!« oziroma tiste bolj knjižne različice »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal!«

Spletna Preloka bo začetek tunela budno, vestno, od blizu in daleč spremljala. Objavljali bomo tudi vaša morebitna mnenja in odzive na to (delovno) akcijo.

Naj živi tunel!

A. S. (8. 3. 2015)

Zgodba o ljudeh s fotografije iz leta 1952 in njihovih usodah je dobila nadaljevanje. Ena od oseb na tisti fotografiji,  Ana Starešinič - Peričeva, se namreč še danes živo spominja, kako so njen brat Miko in sestra Bare ter bratranec Ive odhajali pet let pozneje, leta 1957, v Kanado. Živo se tega spominja zato, ker jih je skupaj z Ivetovo ženo Franco in Mikotovo ženo Ančico spremljala na letališče v Zagreb.

Ta dolga in žalostna pot v Kanado se je začela s pešačenjem v naš breg. Čez Kolpo so se prepeljali v čolnu. In naključje: ko so se tako v turobnem razpoloženju, polni žalosti, skrbi in negotovosti, vozili čez reko svoje mladosti, se je pri sv. Trojici na Preloki oglasila skranja vura*. In so rekli: "Jooo, Košutka je umrla. Jadna reva!" Da, umrla je prav tista Košutka, s katero so se slikali ob piru pred petimi leti. Vedeli so, da je bila v zadnjem času slaba. In vedeli so, da je to zdaj tudi njeno slovo. To je bilo 27. 6. 1957.

Teta Peričeva se spominja, da so nato pešačili do znamenite priliške gostilne Pilice, pred katero je ustavljal avtobus za Karlovec. Z avtobusom so se potem odpeljali v Karlovec in nato naprej v Zagreb. Trije od njih so iz Zagreba potovali z letalom naprej v Kanado, njihove tri spremljevalke pa so se morale vrniti na Preloko.

Seveda pa takrat vse to ni šlo v enem dnevu! V Zagrebu je bilo nujno treba nekje prespati. Zgodb o tem, kako so si ljudje v tistih časih med seboj pomagali in priskočili na pomoč drug drugemu na takih in podobnih potovanjih, imamo nešteto.

Teta Peričeva se spominja, da so takrat prespali pri sorodnikih Francu Starešiniču - Mikčevem in njegovi ženi Franciski (dekliški priimek Volović iz Prilišća). Franca Starešiniča - Mikčevega smo kot mladega fanta že spoznali v Zgodbi o nekem mostu iz leta 1923 in 1924, tukaj pa ga vidimo skupaj z ženo in ženinimi sorodniki. Franje Mikčev je bil dolgoletni direktor tovarne vžigalic v Osijeku, potem pa se je z družino preselil iz Osijeka v hišo v Zagrebu. Leta 1957 so torej naši popotniki prespali pri njih v Zagrebu.

Po pripovedovanju Ane Starešinič - Peričeve zapisala A. S. (4. 3. 2015)

Podatke o Francu in Franciski Starešinič iz Zagreba in priloženo fotografijo je prispeval Niko Volović.

* skranja vura - zvonjenje, ki naznanja, da je nekdo umrl

Čeprav na nagradno vprašanje o našem pesniku in šoli nismo prejeli pravilnega odgovora in torej nimamo nagrajenca, bomo vseeno podelili posebno nagrado. Po mnenju uredništva si jo je zaslužila gospa Barbara Starešinič iz Kanade, ki se je v svojem pismu zavzela za čimprejšnji začetek obnove naše šole.

Gotovo jo bomo razveselili s to sliko iz njeje mlade danov (dekle desno spodaj).

Razposajena druščina je slikana na rávnice med Gornjimi in Dolnjimi Jurkovimi (levo je pod od Dolnjih, desno zid kašče od Gornjih). Po kitici na prsih fanta levo vidimo, da gre za svate. Fotografija je nastala na piru, ko sta se vzela Ana Starešinič - Gornja Jurkova in Miko Novak - Peričev. To je bilo 18. maja 1952.

Prva vrsta (čepijo, z leve): Ana Starešinič - Mežnarova (pozneje poročena Ivanušič), Angela Starešinič - Iz kovašnice (pozneje poročena Čoholič), Marija Novak - Peričeva (pozneje poročena Starešinič - Dolnja Jurkova) in njena sestra Barbara (pozneje v Kanadi poročena z Jožetom Starešiničem - Skrajnim).

Druga vrsta: Jože Starešinič - Mikčev (fantek pred njim je njegov nečak Josip Volović iz Prilišća), Ana Starešinič - Gornja Jurkova (dekliški priimek Novak - Peričeva), Marija Balkovec - Mateča (pozneje poročena s Francem Starešiničem - Žižečkinim), Mimica iz Starega trga in Frančiška Starešinič - Gornja Jurkova.

Tretja vrsta: Ivan Novak - Pintarov, njegova žena Frančiška (dekliški priimek Starešinič - Mikčeva), Miko Starešinič - Mikčev (na rokah drži nečaka Ivana Volovića).

Zadnja vrsta: Miko Novak - Peričev (ženin) in Marija Volović iz Prilišća (dekliški priimek Starešinič - Mikčeva).

(Med njimi torej kar štirje bratje in sestre Mikčevi - Miko, Marija, Frančiška in Jože - ter štirje Peričevi - Miko, Ana, Marija in Barbara.)

Za konec pa še malce žalostno-hecna oseba, ki jo vidimo v velikem planu: Ana Čadonič - Košutka, kočarica, ki si ga je rada popila, saki pir pa je bil lepa prilika za kakvo kupičico i zanjo! Mama Marija, s katero sta živeli v bajtici pod Skrajnimi in ki si ga je tudi rada popila, je bila ob nastanku te slike že davno pokojna. O naših Košutkah se je ohranilo več žalostno-smešnih zgodbic.

S tega pira pa imamo v naši fototeki precej fotografij. Vse, tudi tole fotografijo svatov s Košutko, je posnel Miloš Metlikovič iz Ljubljane.

In še nekaj za našo vasico žalostnih podatkov: pet let po tem piru (1957) so odšli v Kanado trije člani te vesele druščine: Barbara, Ivan in Miko, še tri leta pozneje (1960) pa Ivanova žena Franca s tremi otroki (takrat je odšla tudi Mikotova žena Ančica, prav tako s troje dece). Angela je odšla z dvema otrokoma leta 1964 k možu na Švedsko. V Kanado pa je odšel tudi mali Ivica s fotografije - leta 1974, ko je zrasel v Ivana. Tujina nam je torej vzela kar šest od teh šestnajstih svatov. Da mnogih mnogih drugih niti ne omenjamo!

Ana Starešinič (3. 3. 2015)

Pri identifikaciji oseb na sliki sta pomagala Ana Ivanušič - Mežnarova in Niko Volović.

Napaka je ... oddajnik, ki ga ni, čeprav žal je

Tole pa je originalna fotografija Krtinjeka, ki jo je posnela Marica Jaušovec in jo potem spremenila v črno-belo sliko z eno napako: za potrebe uganke je namreč retuširala objekt na vrhu Krtinjeka, ki je danes njegov razpoznavni znak* - ODDAJNIK. In kdo je prvi uganil, da je "napaka" na črno-beli fotografiji to, da je Krtinjek brez oddajnika?

- Anita M. Simčič (pravilno rešitev je poslala že pol ure po objavi uganke). Čestitamo, čestitamo!

Bilo pa je še nekaj zanimivih ugibanj o poziciji, s katere bi bil ta motiv lahko posnet.

In tukaj je odgovor: Marica je motiv posnela s ceste iz Krocev proti glavni cesti, in sicer s pozicije, ko se cesta vzpne na Pišetko (tj. med Podvornico in Bisago). Fotografijo je seveda posnela z zoomom.

Na istem mestu pa je isti motiv posnela tudi danes, samo štiri dni pozneje: kot dokaz, kako naglo prihaja v deželo pomlad ...

A. S. (25. 2. 2015)

* Dolga desetletja je bil njegov razpoznavni znak križ; zgodbo o križu na Krtinjeku smo objavili pred 5 leti, ob njegovi 75-letnici.