Link za ogled dokumentarca o našem zakladu - Toniju

Link za 1. in 2. del dokumentarca o našem zakladu – Toniju Gašperiču

Tukaj sta povezavi, na katerih si lahko še enkrat ogledate dokumentarec o Toniju Gašperiču.

Prvi del: http://ava.rtvslo.si/predvajaj/toni-gasperic-1-del/ava2.174245574/

Drugi del: http://ava.rtvslo.si/predvajaj/toni-gasperic-2-del/ava2.174245629/

Režiser Slavko Hren s tem dokumentarcem daje Toniju Gašperiču mesto, ki si ga zasluži: mesto med našimi legendami. Zaradi vsega, kar je Toni doslej ustvaril, dosegel in počel, pa tudi zaradi tega, ker se ni nikoli predal in še vedno dela s polno paro in je na sploh fant od fare. 

Odlična oddaja: po režiserjevi zaslugi zaradi obilice izbranega dokumentarnega gradiva in po Tonijevi zaslugi - ker ima kaj povedati in ker zna to tako dobro povedati! (A. S.)

O oltarjih v preloški cerkvi sv. Trojice

O nadškofovem prestolu, ki od letos stoji v naši župnijski cerkvi in je - od zamisli do izvedbe - delo našega rojaka Jožeta Pavlakoviča, smo že pisali (gl. O nadškofovem prestolu).

Tokrat pa predstavljamo t. i. daritveni oltar, ki je obrnjen proti vernikom in katerega avtor je prav tako Jože Pavlakovič. Imamo kar poročilo iz prve roke: 

Prvi oltar za preloško cerkev sem naredil junija 1973, za novo mašo Jureta Ivanušiča. To je bil na sploh moj prvi oltar.

Skromno skico zanj je priskrbel takratni preloški župnik Leopold Čampa. Če bi oltar naredili iz kamna, bi bil stabilen. Lesene noge pa so bile preveč lahke in preveč skupaj, da bi omogočile potrebno stabilnost. Za ambon je bila predvidena samo ena pokončna letev, kar ni imelo nobene estetske vrednosti. Svečnika pa itak ni bilo. Po svoji zamisli sem vse troje naredil podobno. Nad troje nog sem bil nekako navdušen, ker sem podoben spomenik videl v Prištini, od koder sem se leto pred tem vrnil od vojakov.

Leta 1990 sem bil kaplan v Semiču in tam sem naredil oltarje za vse podružnice razen sv. Jožefa, ker je tega naredil domači iz Podrebri. Tako je prišla na vrsto cerkev sv. Trojice na Vinjem Vrhu. To pa je bila prilika, da naš preloški oltar primerno dodelam, da je pridobil na stabilnosti.

Za Preloko pa sem si zamislil povsem novega. Oltar predstavlja Jezusa, ki je v Svetem pismu predstavljen s štirimi Evangeliji. Torej tloris kvadrat. Na štirih veznih ploščah so upodobljeni:

  • oznanjenje – Lilija in nad njo krilo, ki simbolizira nadangela Gabriela, pa tudi Svetega Duha,
  • zadaj je križ, ki se v postu lahko obrne, tako da je spredaj,
  • na naslednji plošči je vstajenje,
  • spredaj pa sta grozd in pšenično klasje – evharistija.

Ambon predstavlja Boga Očeta Stvarnika. Tloris je trikotnik. Na veznih ploščah so:

  • deset zapovedi – postava, bistvo stare zaveze,
  • goreči grm – lipov list, ki jih žge ogenj (takrat smo goreli za samostojnost in Slobo nam je grozil z jugo vojsko!),
  • na zadnji strani pa je Božje oko.

Smrekovo grčo sem izbral, ker je za mizarja zelo nadležna in bližnja skušnjava za greh. Torej je treba biti ponižen in ostati miren ne glede na napore. To sem naredil prav zase kot ponižno prošnjo za odpuščanje grehov, ki se prikradejo med delom.

Velikonočni svečnik je hkrati hranilnik za krstno vodo. Tu je tloris osmerokotnik, kakršne so bile starokrščanske krstilnice. Na veznih površinah je sedem plamenov – sedem darov Svetega Duha in seveda svečnik za velikonočno svečo.

Za sedilje takrat ni bilo več časa. Se pa je tam pojavil preprost stol, ki je ostal v delavnici.

Letos za celodnevno češčenje na Preloki 28. 2. 2013 sem ob desetih in za sklep maševal sam in takrat sem sklenil, da bom naredil primerne stole. Postavili pa smo jih prav za obisk beograjskega nadškofa msgr. Stanislava Hočevarja in njegovih številnih sošolcev. Nazadnje se je še kar lepo izteklo.

Kot zanimivost naj povem, da sem za noge teh stolov porabil hrastove gredice, ki so služile za učvrstitev telefonskih kabelskih kolutov, ki so prihajali iz Srbije. Torej je hrast po vsej verjetnosti narasel v Srbiji. Blagoslovil pa jih je, kot ste lahko videli, prav srbski katoliški nadškof.

In če smo se leta 1990 s Srbi grdo imeli, smo bili letos prav lepo povabljeni v Srbijo na praznovanje 1700-letnice Milanskega edikta. Ali ne gre pri tem za pomenljivo simboliko? Da verniki ne smemo nikoli nikogar prezirati, kaj šele sovražiti. Ravno obratno težiti moramo k čim večji edinosti med vsemi kristjani pa tudi med narodi.

V Starem trgu, 18.10.2013                             Jože Pavlakovič, župnik poljanski

01 daritveni oltar 02 oznanjenje 03 kriz 04 vstajenje 05 evharistija 06 ambon 07 deset zapovedi 08 goreci grm 09 bozje oko 10 velikonocni svecnik 11 simboli sv trojice na nadskofovem prestolu

 

Naša folklorna skupina v Dobrniču pred natanko 60 leti

Naša folklorna skupina v Dobrniču pred natanko 60 leti

fs-dobrnic-01fs-dobrnic-02fs-dobrnic-03

Letos sredi oktobra objavljamo te tri fotografije s posebnim razlogom. Ker mineva natanko 60 let od njihovega nastanka. Naša folklorna skupina, uradno ustanovljena poleti leta 1952, je leta 1953 nastopila v Dobrniču pri Trebnju, na veliki proslavi ob 10. obletnici kongresa Slovenske protifašistične zveze (znane pod kratico AFŽ). Proslava leta 1953 je potekala v kulturnem domu v Dobrniču (tretja fotografija), prav tam, kjer je 10 let prej, sredi vojne vihre, potekal kongres AFŽ. Ta kulturni dom še stoji in v njem je bila proslava tudi 13. oktobra letos, ob 70. obletnici kongresa.

Prva fotografija je iz zbirke Stanke Županove (zdaj živi v Vranju v Srbiji), drugi dve pa sta iz zbirke Franca Čadoniča (Biričevega).

Na prvi fotografiji lepo vidimo, kdo je takrat nastopal v preloški FS:

Prva fotografija, stojijo (z leve): Miko Simčič (Cestarov), Franc Starešinič (Frankovičev), Jože Starešinič (Gornji Jurkov, pozneje Peričev), Jože Pavlakovič (Bertov), Marija Novak (Peričeva, pozneje poročena Dolnja Jurkova), Jože Žunič (Žuničev), Stanka Novak (Županova, pozneje poročena Stefanovič), Ana Žunič (Žuničeva, pozneje poročena Kolbezen), Ivan Ivanušič (Mlinarov), Danica Mrzljak (Radičeva, pozneje poročena Kaplan), Marija Balkovec (Mateča, pozneje poročena Starešinič), Zvonko Novak (Županov) in Ana Starešinič (Mežnarova, pozneje poročena Ivanušič).

Čepijo (z leve): Miko Novak (Peričev), Ivan Novak (Pintarov) in Marko Čadonič (Biričev).

Druga fotografija je nadvse dragocena zato, ker je to naš najstarejši doslej znani dokumentirani dokaz za to, da je preloška folklorna skupina prva plesala svatbeno kolo tako, da sta plesalki "leteli". Kot vidite, "letita" Marica Mateča in Danica Radičeva, "nosita" pa ju Jože Žuničev in - zanimivo - Stanka Županova.

Na tretji fotografiji so tamburaši s t. i. prvo generacijo industrijskih tambur (sistema farkaš). Te tambure so prišle na Preloko prav tisto leto, ob ustanovitvi KUD-a Svoboda "Oton Župančič" Preloka (15. 8. 1953). Dve od teh tambur na Preloki še hranimo.

Podatke zbrala Ana Starešinič

(30. 10. 2013)

Dokumentarec o zakladu Bele krajine - Toniju Gašperiču

Ne spreglejte dokumentarca o zakladu Bele krajine – Toniju Gašperiču

  

V elitnem terminu TVS 1 si bomo lahko v soboto, 2. novembra 2013, ob 21.05 ogledali prvi del dokumentarca o Toniju Gašperiču, iz cikla oddaj Legende velikega in malega ekrana. Drugi del njegovega portreta bo na sporedu v nedeljo, 3. novembra, ob 13.25, prav tako na TVS 1.

 

Iz napovednika TVS:

 

TONI GAŠPERIČ je živa legenda slovenskega radia, televizije in širšega- ne samo satirično humorističnega – kulturnega prostora na Slovenskem. Zato mu nacionalna RTV na višku praznovanja svojih obletnic 85/55 let odmerja prostor, da v dveh delih obudi spomine na mnoga gostovanja na radiu in televiziji in predstavi tudi svoje dolgoletno kulturno delovanje v Beli krajini in vsej Sloveniji.
Toni Gašperič je pisatelj, pesnik, pisec besedil za popevke, komedijant, kulturni animator, humanitarni delavec in pedagog. Skozi desetletja je ustvaril podobo Slovenca- Belokranjca, ki na zabaven način razveseljuje, biča nepravilnosti – v šolskem sistemu, turizmu, politiki in družbi nasploh – in na satiričen način ponuja izboljšave slabega delovanja države na različnih nivojih in v različnih okoljih. Že več kot 50 let.
Gašperiča so najprej posvojili otroci. Izšolani pedagog jim je znal prisluhniti in ponuditi »drugačno šolo«- veselo, nasmejano in vznemirljivo. Generacije šolarjev so rasle z njegovimi domislicami, ki jih je v VESELEM TOBOGANU pripisal nečaku tete Mare in se z njimi poistovetili. Kasneje so tudi odrasli poslušalci slovenskega radia in gledalci TV v njem prepoznali izvirnega in pronicljivega humorista in satirika, ki zna iz Bele krajine- nekoliko iz centra- ostro videti zmote in neumnosti, ki jih ljudje počnemo v želji, da bi bolje živeli. Vselej pa so bile njegove kritične bodice blagohotne, z vgrajeno željo, da bi jih vendarle uvideli in odpravili neumnosti. Nikoli žaljive in osebne. Kot glas malega človeka, ki vidi, sliši in čuti, pa nima vzvodov in orodja, da bi stvari spreminjal.
SLAVKO HREN je v prvi oddaji s Tonijem Gašperičem obujal spomine predvsem na gostovanja na TV in v legendarnem VESELEM TOBOGANU, v drugi pa tudi o pisateljevanju, ustvarjanju besedil za popevke, kulturnem animatorstvu in dobrodelnosti.

Naš kume odgovarja: važen je Pristop

Draga moja Šokica!

Da me boš čim bolje zastopila v vezi s tvojem problemom i vsem tem lupljenjem raje, bom napravil izjemo i zadevo objasnil "po slovensko":

Psi lajajo, karavana gre pa mimo. Najprej so bile to kamele, potem so lomastili sloni, zdaj pa se že vlečejo naokrog dinozavri.

Pri vsem tem pa je najbolj važno, kako pristopiš k stvari. Torej Pristop! Vidiš, lepa moja kumica, Pristop je ta, ki odloča o vsem.

                                                              Preloški kume

(27. 10. 2013)