Za konec teh podob viniškega placa in okoliških hiš pa smo prihranili še rojstno hišo pesnika Otona Župančiča. Delno smo jo videli že na obeh prej objavljenih razglednicah. Tukaj pa jo vidimo še na fotografiji, ki jo je leta 1920 posnel znani ljubljanski fotograf Fran Vesel.
No, v resnici pa je ne vidimo na nobeni od teh treh slik. Ker pesnikove rojstne hiše ni več. Ker je leta 1888 do tal zgorela. To, kar gledamo, je hiša, ki je zrasla na njenem mestu.
Zgodba hiše, ki je dvakrat do tal zgorela
Hišo št. 5 (danes št. 9) je leta 1855 sezidal pesnikov ded Franc Malič. Kmalu ji je prizidal še eno hišo, stala je na prostoru, kjer je danes vrt s pesnikovim spomenikom, in je dobila hišno št. 6. V pritličju obeh hiš je imel gostilno in trgovino z mešanim blagom, poleg tega je veliko trgoval z lesom. Da, Malič je bil bister, delaven in podjeten mož, več let tudi viniški župan.
Potem pa so se zanj začeli težki časi, trgovina mu ni več tako cvetela, še hujši udarec je bil požar 8. avgusta 1874, ki je uničil 17 viniških hiš. Družini Franca Maliča je pogorelo vse: hiša, hlev, kašča in drvarnica.
A ponovno je zavihal rokave in začel znova. Na pogorišču je spet postavil hišo s prizidkom (št. 5 in 6), spet sta bili tu trgovina in gostilna.
In tu se je 14. februarja 1876 pirovalo, ko se je najstarejša hči Ana možila s trgovcem iz Dolenjskih Toplic Francem Zupančičem, in tu, na hišni št. 5, se jima je 23. januarja 1878 rodil sin Oton, kasnejši pesnik, prevajalec, dramaturg, esejist in še marsikaj.
Ampak Franc Malič se je vse bolj utapljal v dolgovih in leta 1887 je bila hiša, kjer se je rodil Oton, prodana na dražbi (kupil jo je viniški trgovec Janko Šimunović - Kramarjev). Malič je zase in družino obdržal hišo št. 6. Toda že naslednje leto sta obe ti hiši do tal zgoreli, tako kot še 52 drugih viniških hiš - v velikem požaru, ki je Vinico zajel 28. marca 1888.
Po tem udarcu se je Franc Malič z ženo preselil v del viniškega gradu, ki se je takrat razprodajal.
Na pogorišču hiše št. 5, zdaj že last trgovca Šimunovića, je novo hišo zgradil učitelj Franjo Lovšin, ki se je poročil s Šimunovićevo pohčerjenko Faniko.
Fotografija iz leta 1920
Tako na zgornji Veselovi fotografiji vidimo že Lovšinovo hišo in pred njo Franja Lovšina. Skrajno levo je vogal Rusove hiše, naprej od Lovšinove hiše pa je Babčev hlev, ki je pripadal Babčevi hiši na viniškem placu. Na desni strani ceste vidimo najprej Biščanov pod (skedenj) in za njim Biščanovo hišo. V daljavi pa je še s slamo krita Anzljeva hiša (priimek Cestnik). Da, tako je bilo v Vinici pred približno 100 leti.
Ana Starešinič (7. 12. 2014)
Vir: Jože Dular, Župančičeva Vinica
Ustni vir: Mirko Mihelič