Preloška kuma se čudi jasnovidnosti našega pesnika Župančiča
Dragi kume,
pred par dani sm čula uno lepo pesmico od Jureta Ivanušiča, ki je naše gore list. Te dane pa me je moj vnuk svetil na jedno drugo pesmico, ki jo je napisal istotako naše gore list - Oton Župančič. To je pesmica "Zlato v Blatni vasi", ki sm jo vnuku čudapot brala, kad je bil još dete.
A te dane mi je po računalu poslal ovo kratko pismo: Stara mama, klikni na to! Dakako da sm kliknila na samo sebe i prikazali so se mi nekakvi zapisi iz močvirja.
Dragi kume, berem te zapiske i se čudim i ne morem prečudit. Kako je lahko naš Župančič tako daleko naprvo vidl? Kako je bil naš pesnik lahko tako pametn, da je znal, kako i kaj bu pri nas čez 100 let? Kume, kako bi nam ti to objasnil?
Tvoja kuma
P. S.: Kume, znam, da si pesniška dušica i da znaš celega Župančiča naizust, a segli ti prilagam to njegovo pesmico, da buš laglje razumel gornje zapiske iz močvirja:
Oton Župančič ZLATO V BLATNI VASI
Prišli trgovci z novci / za šalo v Blatno vas zares,/na trgu sredi blata / pustili pisker zlata,/ potem naprej, haha zares,/zares trgovci z novci.
Prišli so slepci s cepci / za šalo v Blatno vas zares,/ in pikapoka šlo je,/ brž lonec je na dvoje,/ potem naprej, haha zares,/ zares da slepci s cepci.
Prišli so norci s korci / za šalo v Blatno vas zares,/ planili so po zlatu,/ raztresli ga po blatu,/ potem naprej, haha zares,/ zares da norci s korci.
Prišla je putka tutka / za šalo v Blatno vas zares,/ vse blato potacala,/ zlato je pozobala,/ potem naprej, haha zares,/ zares da putka tutka.
In Blatničani zbrani / sklenili so v en glas zares:/ »Ta puta kokodajca / bo nesla zlata jajca!«/ Potem pa pit, haha zares,/ vsi Blatničani zbrani!