Kdo je lucki?
Redni obiskovalec naše spletne strani, po rodu Preločan, ki živi v Ljubljani, nam je poslal pismo z naslednjo vsebino: "Oglašam se v zvezi s preloško narečno besedo lucki, ki sta jo uporabila preloški kume in kuma (npr. lucki čovik, lucka kuma ...). Vem, da to pomeni tuj, tuja ..., ampak odkod ta beseda? Zakaj se po preloško tujemu reče lucki, če se tako ne reče ne v slovenščini ne v hrvaščini (tuđ) ne v srbščini (tuđ) in tudi kaka nemška spačenka to ni? Odkod ta nenavadna beseda, ki je nisem zasledil nikjer drugje?"
Odgovor: Naša beseda lucki se je razvila (obrusila) iz besede ljudski (torej iz ljudstvo). V slovanskih jezikih so nekoč z besedo ljudski označevali tistega, ki ni naš, ampak pripada drugemu ljudstvu (je torej tuj). V slovenskih knjigah najdemo ljudski v pomenu tuj še pri Juriju Dalmatinu v 16. stoletju, nazadnje pa pri Marku Pohlinu v 18. stoletju.
Danes je na območju slovanskih jezikov ta pomen ohranjen samo še v nekaterih narečjih: recimo tudi pri nas na Preloki, v severovzhodni Sloveniji (npr. prleško lücki), pa recimo v nekaterih bolgarskih narečjih ...
Torej lahko rečemo, da je preloški pridevnik lucki v pomenu tuj jezikovni arhaizem, ki nas popelje nazaj v preteklost. Sedanjost pa nam bo veliko bolj znosna, če si bomo med seboj čim manj lucki. (A. S.)