V teh jesenskih dneh okrog 1. novembra se »božja njiva« okrog cerkve sv. Trojice na Preloki tradicionalno spremeni v kraj spomina, spominjanja. Ob imenih svojih prednikov na spomenikih se soočamo s tem, od kod prihajamo, kdo smo, kam nas pelje naša osebna saga. In ob imenih tistih, ki so odšli v večnost, se soočimo s svojo minljivostjo – z zavedanjem, da bo nekoč tam (ali kje drugje) tudi naše ime.
Hkrati pa so ti dnevi tudi čas srečevanja s sovaščani in sofarani, čas, ko se znova zavemo, kaj nas povezuje, združuje in – nenazadnje – sooblikuje. V tem prispevku osvetljujem našo skupno skrb za farno cerkev skozi celotno 20. stoletje, kakor se nam kaže skozi fotografsko gradivo, ki ga hranimo v fari. Torej: delček zgodovine naše cerkve v 11 slikah.
Cerkev sv. Trojice (capella sancta Trinitatis) je prvič izpričana že leta 1354. O njeni srednjeveški podobi seveda nimamo fotografskih dokazov in jih niti ne moremo imeti, obstajajo le pisni viri.
Na fotografiji se cerkev prvič pojavi v začetku 20. stoletja, okoli leta 1906, v ozadju šolarjev z učiteljskim parom na sredini (slika 1). Njena arhitekturna podoba kaže značilnosti sakralne stavbe, prezidane v 19. stoletju, in v takšni podobi se nam, z manjšimi spremembami, kaže še danes. Poglejmo te spremembe kronološko.
Že na fotografiji iz okoli 1906 vidimo, da je ostrešje pokrito s skodlami, zvonik pa s pločevino. Tako je tudi na Veselovi fotografiji iz leta 1920 in Hibšerjevi Po maši na Preloki iz 1924 (sliki 2 in 3). Skodle na cerkvi so tudi na obeh Gasparijevih slikah, ki ju je navdihnila prav Hibšerjeva fotografija slikovitega prizora pred preloško cerkvijo.
Ko pa je 11. avgusta 1940 Božidar Jakac na Preloki snemal film Bela krajina, se v več kadrih že zablešči pločevinasto ostrešje cerkve, med drugim na antologijski fotografiji in filmskem posnetku s Krtinjka (slika 4). Zdi se, da je pločevina zamenjala skodle nedolgo pred Jakčevim snemanjem, saj še ne kaže nobenih znakov časa oziroma staranja. Torej so bila ta dela na cerkvi opravljena za časa župnika Alojzija Jeriča (pri nas od 1919 do 1941). V njegovem času je bila tudi nadzidana zakristija, da se je v nadstropju pridobil dodaten prostor za mašne udeležence (gl. sliko 6).
Slika 5 kaže posledice 2. sv. vojne. Ustno izročilo pravi, da so se Nemci s hrvaške strani izživljali nad sv. Trojico tako, da so tekmovali, kdo bo prvi zadel jabolko na vrhu zvonika. Posledice nemške "preciznosti" so bile vidne ne samo na zvoniku, ampak po vsej cerkvi. To fotografijo je po vojni posnel župnik Anton Cafuta (k nam je prišel leta 1947), da bi zvonik in ostrešje sanirali z nabirkami med rojaki po svetu.
Slika 6 kaže obnovitvena dela, ki so se začela in končala leta 1953. Zamenjati je bilo treba ne le pločevino na zvoniku in celotnem ostrešju, ampak tudi leseno konstrukcijo pod njo, ki so jo poškodovale granate. Na tej fotografiji vidimo že omenjeno nadzidano zakristijo, izvedeno v 30. letih, za časa župnika Jeriča. Na sliki 7 je zvonik že saniran, z novo pločevino so prekriti tudi cerkvena ladja, prezbiterij in zakristija.
Leta 1955 je k nam prišel župnik Stanko Mehle, ki se je lotil prenove notranjosti cerkve. V letih 1957/58 je po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika in njegove učenke Erne Tomšič notranjščina naša cerkev dobila podobo, kakršno v glavnem vidimo še danes.
Ker pa nas v tem članku zanima le cerkvena zunanjščina, se pomaknimo naprej, v šestdeseta leta, od koder imamo tri zanimive fotografije.
Slika 8 je nastala na jesensko kvatrno nedeljo, 22. septembra 1963, ko smo v zvonik dvigovali novi zvon in se je zbralo ogromno ljudi od blizu in daleč, saj je bilo takrat na Preloki tudi proščenje. Zvon je bil ulit na Reki. To je bilo za časa župnika Leopolda Čampe. Iz tega desetletja, torej iz šestdesetih let, pa imamo tudi že prvi dve barvni fotografiji.
Na sliki 9 vidimo zunanji rezultat Mehletove notranje prenove cerkvenega kora v letih 1957/58 – nadstrešek nad vhodom na kor, ki je na fotografiji št. 8 le slabo viden. Preločani so mu ob gradnji napovedovali, da se bo zrušil, ker nima podpornih stebrov, a so se očitno motili. Slika 10 pa med drugim kaže rdeče prebarvano pločevinasto ostrešje cerkve. Tudi to se je zgodilo za časa župnika Čampe (pri nas od 1959 do svoje smrti – na vuzem leta 1975).
Zadnja obnova v 20. stoletju – tokrat res celovita – je bila izvedena v osemdesetih letih, za časa župnika Antona Humarja, ki je soupravljal našo župnijo iz Adlešičev (od 1983 do 1990). Cerkveni odbor, na čelu katerega sta bila cerkvena ključarja Nikolaj Grdun in Ivan Ivanušič, je maja leta 1986 obnovil fasado zvonika in cerkvene ladje, dve leti pozneje pa še celotno streho. Namestili so novo leseno nosilno ogrodje za streho in cerkev prekrili s strešniki bramak, ki so takrat veljali za najboljše (slika 11). Kot se spominja član takratnega cerkvenega odbora Jože Miketič, so les, ki so ga darovali farani, pripravljali pozimi, cerkev pa so prekrivali julija, ko se je končala prva košnja.
Ta odbor je zaslužen tudi za to, da je bila maja 1990 cerkev prepleskana še od znotraj. Zadnjič. Potem, poleti 1990, je župnik Humar odšel, avgusta je prišel Vinko Guna.
Naslednji velik poseg na zunanjščini naše cerkve je bil leta 2023. A to je že 21. stoletje – in bo zato predmet druge fotozgodbe.
Ana Starešinič (30. 10. 2026)