Težko se je sprijazniti z dejstvom, da se z nekom, ki si ga poznal tako rekoč vse življenje, ne boš nikoli več srečal na svojih zemeljskih poteh.
Z Jožetom sva se pogosto srečavala. Po delovni plati prvič ob snemanju dokumentarca Steljarija na Preloki, ko smo se odločali, da bi v starem delu njihove hiše snemali etnološko ključne prizore priprave hrane za steljare. In takrat je Jože brez velikih besed tako rekoč čez noč prepleskal ves tisti prostor, ker da pač »mora biti vse tako, kot je treba!«
Zadnjič sva intenzivno sodelovala pred pol leta. Takrat mi je pomagal pripravljati prispevek o dragocenem arhivskem dokumentu, ki ga je hranil – potnem listu njegovega starega očeta. In mi je na koncu rekel, da je »vedno vesel, ko je delo dobro opravljeno«.
Da je bilo dobro opravljeno delo pravzaprav njegovo življenjsko vodilo, vedo povedati tudi njegovi begradovci. Na Begrad je prišel takoj po strojni tehnični šoli v Ljubljani in že kmalu mu je bilo zaupano vodenje celotnega avto strojnega parka tega gradbenega podjetja: mehanične delavnice, ključavničarske delavnice in elektro delavnice, v njegov resor so spadali tudi žerjavisti.
Njegovi nekdanji sodelavci se ga spominjajo kot zelo dobrega šefa, vedno spoštljivega in človeškega do svojih podrejenih, sicer zahtevnega in doslednega, ker delo pač mora biti opravljeno in mora biti opravljeno dobro. In dodajajo, da je Jože vedno znal najti kompromis med zahtevami nadrejenih in med neposrednimi izvajalci del. Begrad je Jožetu veliko pomenil, verjel je v to podjetje in zato ga je njegov stečaj še toliko bolj prizadel.
Njegovo delavnost in voditeljske sposobnosti bodo odslej pogrešali tudi v vaški skupnosti. Bil je član PGD Zilje, dolgoletni član njegovega upravnega odbora, pa tudi na vodilnih položajih društva. Bil je zelo aktiven član Agrarne skupnosti Zilje – Balkovci in dolgoletni član njenega upravnega odbora, pa član sveta KS Vinica, več let je bil tudi član štaba Civilne zaščite Črnomelj.
Da je težko sprejeti, da se poti z Jožetom ne bodo več srečevale, vedo povedati tudi oboji njegovi sosedje. Veliko so se družili, delovno in tudi sicer, vedno se je trudil pomagati, bili so si dobri sosedje, tudi prijatelji!
Ampak največjo praznino in bolečino pušča njegov prezgodnji odhod pri tistih, ki so ga imeli najraje, – pri njegovih najbližjih in najdražjih. Za ta »in memoriam« so prispevali več fotografij iz njihovega družinskega arhiva, ki ilustrirajo njegovo življenjsko pot. In pričajo o tem, da si je – tako kot že njegova starša – tudi sam znal ustvariti toplo in ljubečo družino. Skupaj z ženo sta »spravila h kruhu« oba otroka, zdaj, ko bi lahko užival v bogati jeseni življenja, gledal, kako rastejo vnuki, spremljal razvoj družinske veje, ki jo je zasnoval …, pa ga je strla zahrbtna bolezen.
In zdaj mu žal lahko vsi skupaj zaželimo samo še – miren počitek.
Ana Starešinič (22. 5. 2025)
Podrobnosti o pogrebu: Jožeta bo na njegovi zadnji poti mogoče pospremiti v petek, 23. maja 2025, ob 16. uri na pokopališču v Ziljah. Žara bo na dan pogreba od 10. ure v tamkajšnji poslovilni vežici.