Belokranjski steljniki so končno našli svoje mesto tudi v naši osrednji etnološki ustanovi – v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani. Sinoči so namreč odprli razstavo o tem edinstvenem krajinskem fenomenu, simbolu Bele krajine in njene identitete.
Naši steljniki so nazoren primer soodvisnosti med ljudmi, živalmi in naravo. Ohranjali so se skozi tradicionalno, stoletja tako rekoč nespremenjeno kmetovanje, a se zdaj hkrati z opuščanjem takega kmetovanja, torej tudi z opuščanjem košnje steljnikov in paše živine v njih, vse bolj zaraščajo in – izginjajo.
V pripravah na razstavo smo sodelovali tudi Preločani in spletna Preloka. Posebej dragoceno je video pričevanje Martina Pluta o spominih iz otroštva, vezanih na pašo in pastirske igre; video je bil posnet julija lani, na nekdanjih preloških košenicah, kjer je Martin nekoč pasel ovce* (gl. opombo). Razstavljenih je tudi nekaj fotografij iz naših osebnih arhivov. Fotografija pastirčkov leta 1941, iz arhiva naših rojakov na Švedskem (družina Čoholič), ponazarja ljubeč odnos med ljudmi in živalmi, ki se je oblikoval skozi kmečko delo. Fotografija Viktorja Gerduna pa nas spomni na našo uspešno rekonstrukcijo steljarije na Preloki pred 17 leti.
Tekst in fotografije Ana Starešinič (22. 2. 2025)
* Gre za nekdanje preloške košenice Sinokoše, ki mejijo na Marindolske steljnike. Ko se je v 60-ih letih prejšnjega stoletja košnja tam opustila, so se na predlog in pod pokroviteljstvom gozdnega gospodarstva te parcele pogozdile s smrekami. Ledinsko ime Sinokoše (iz: košnja sena) se je seveda ohranilo, dejansko pa so tu zdaj gozdovi. Gozdovi, ki jih pospešeno uničuje lubadar.