Za igriv začetek poletja smo letos posegli v bogato zakladnico našega glasbenega izročila. O njem smo že veliko pisali, največ leta 2014 ob 100. obletnici snemanja na voščene valje, ko so nastali na sploh prvi slovenski zvočni zapisi. Na tem portalu ste tudi že lahko brali o tem, da se prav na primeru Preloke kaže vsa paleta razvoja snemalnih možnosti: fonograf – magnetofon – digitalne snemalne naprave.
Zdaj pa enemu od takih zvočnih zapisov lahko še prisluhnete, in sicer zapisu na magnetofonskem traku. Etnomuzikologi z Glasbenonarodopisnega inštituta v Ljubljani (GNI) so prišli z magnetofonom na Preloko večkrat. Prvič že 27. in 28. januarja 1955 (to je bilo sploh njihovo prvo terensko snemanje, potem ko so mesec dni prej dobili prvi magnetofon).
Ponovno so prišli k nam že čez dve leti, tokrat kar za tri dni (22., 23. in 24. februarja 1957). Podrobno so dokumentirali (zvočno, fotografsko in opisno) pir pri Navoselkinih – od bale do svatbe na nevestinem in nato še na ženinovem domu. In takrat je nastal mdr. tudi tale zvočni posnetek. Izbrali smo takratni priložnosti najbolj primernega – Svat(ov)sko kolo.
V arhivu GNI-ja je ob njem zabeleženo, da na harmoniko igra Jože Starešinič, da plešejo Angela Starešinič, Ana Novak, Ana Špišič in Ana Žunič in da pojejo Preločani. – Pojejo? Da, prav berete in boste slišali: pojejo!
Kot navaja Mirko Ramovš*, se je Svatsko kolo k nam razširilo s hrvaške strani Kolpe, zato so mu na Preloki rekli Hrvatsko kolo. Ker so ga največ plesali na svatbah, so mu rekli tudi Svatsko kolo, pozneje tudi Zvezda.
Rebeka Kunej** pa dodaja: »Dokaz o plesu Zvezda, kjer se plesalci vrte izmenjaje po krogu v levo in desno, so najzgodnejši nemi posnetki slovenskega ljudskega plesa na filmski trak, narejeni leta 1940. Na tak način so ga na Festivalu narodnih plesov in kresovanju v Metliki zaplesali domačini iz Preloke.« (Več o tem smo pisali TUKAJ.)
V strokovni literaturi je to kolo uvrščeno med zgolj instrumentalne plese (torej plese brez kakršnegakoli besedila) in kot takšnega ga danes izvajajo vse folklorne skupine. Ampak na Preloki leta 1957 očitno ni bilo tako! Bil je peto-instrumentalen. A kakšno je bilo besedilo, če pa ga ni najti v nobenih strokovnih arhivih? Nedavno nam ga je pomagal »dešifrirati« – kdo drug kot sam harmonikar na tem zvočnem posnetku – Jože Starešinič, ki danes živi v Kanadi in ki ohranja tesne stike s svojim »starim« krajem in mi seveda z njim.***
Podrobna analiza tega na novo odkritega besedila preloškega Svat(ov)skega kola je pokazala, da ima vse značilnosti (strukturno-kompozicijske, ritmične, sintaktične in semantične) pesemska žanra, ki je v Obkolpju in na širšem območju Hrvaške znan kot »bečarec«. Njegova bistvena funkcija je nasmejati občinstvo, torej mora biti živahen, njegovi stihi pa šaljivi, duhoviti, tudi pogumno-drzni …
Kot navajajo naši viri, je bil preloški mladi generaciji v 50-ih letih minulega stoletja tak žanr pisan na kožo. Bili so ne samo odlični pevci in tamburaši, ampak tudi pesniki in humoristi, ki so si stihe in cele pesmi včasih izmišljali kar sproti, med samimi nastopi. Priložnost, da so zapeli, zaigrali, zaplesali, so našli na vsakem koraku, naravnost nepozabne vragolije pa so uganjali na svatbah, pirih. In z enega od takih pirov je tudi pričujoči posnetek. Ki samo potrjuje, kako bogata in resnično raznovrstna je naša glasbena dediščina!
Ana Starešinič (12. 7. 2022)
Viri:
* Mirko Ramovš, Polka je ukazana: plesno izročilo na Slovenskem. Bela krajina in Kostel, Lj. 1995, str. 117
** Rebeka Kunej, Vplivi folklorizma na slovensko plesno izročilo (na primeru Bele krajine); magistrsko delo, Lj. 2004, str. 95
*** Jože Starešinič – Skrajni, e-pismo 20. aprila 2022
Zvočni posnetek je iz arhiva Glasbenonarodopisnega inštituta (GNI M 27.955/a).
P. S.: V naslednjem prispevku pa posnetek ljudskega petja iz današnjih dni.