Proslavili smo 50 let konca osnovne šole
V letu, ko se spominjamo 150 let preloške šole, naj spomnimo, da letos mineva tudi 54 let, odkar je ta šola postala podružnična, s samo prvimi 4 razredi. Učenci iz našega kraja smo šolanje nadaljevali v Osnovni šoli Vinica. Tako tudi dva Preločana s te fotografije, – ena od njiju je avtorica tega prispevka.
Na klopi stojijo: Franc Moravec, Janez Čemas, Jože Balkovec, Jože Pavlakovič, Ana Starešinič, Olga Čemas, Barbara Žepuhar in Marta Malič.
Stojijo: Slavko Likar, Jože Kajin, Tončka Karin, Albina Benc, Danica Balkovec, Katica Benc, Anica Čemas, Marija Medved, Katica Flajnik, Anica Starešinič, Irena Prokšelj in Maruša Šmit.
Učitelji: Jure Perko (matematika, fizika), Mirko Papež (glasba), Ružica Hrastov (telovadba, srbohrvaščina), Ivan Mohar (ravnatelj), Antonija Kordiš (biologija, kemija, ruščina in razredničarka), Pepca Kavčič (gospodinjstvo) in Jože Režek (slovenščina).
To je bil torej naš 8. razred, tik preden so se za nami dokončno zaprla vrata Osnovne šole Vinica.
Letos, natanko 50 let pozneje, smo se ti nekdanji osmošolci s fotografije ponovno zbrali pred svojo osemletko, zdaj že devetletko. No, ne čisto vsi: ni bilo štirih sošolk, ki danes živijo v Kanadi, dve sošolki sta (spet!) malo zamudili ..., dva sošolca pa žal živita le še v naših spominih.
Pred šolo nas je sprejela njena ravnateljica, mag. Ines Žlogar, pozdravit pa nas je prišel tudi naš nekdanji ravnatelj Ivan Mohar, ki je bil tri leta tudi naš razrednik. Od naših učiteljev pa je na srečanje prišla Ružica Hrastov, pozneje poročena Malič.
Ravnateljica ga. Žlogar nas je popeljala v šolo in nas ponovno posedla v šolske klopi. Predstavila nam je sedanje življenje in delo viniške šole ter prizadevanja za njeno posodabljanje in predvsem uspehe. O velikem kvalitativnem in kvantitativnem napredku na šoli smo se lahko prepričali, ko smo se sprehodili po šolskih hodnikih, si ogledali nekatere učilnice, knjižnico, šolsko kuhinjo in jedilnico, ki je hkrati večnamenski prostor ... Očarala nas je tudi lepo urejena okolica šole, pa šolska telovadnica, novo postajališče in obračališče za šolske avtobuse ... Da, naša nekdanja šola se je resnično polepšala navzven in navznoter!
Program v počastitev našega abrahama se je nadaljeval s pohodom na najjužnejšo točko Slovenije – Kot pri Damlju, ogledali pa smo si tudi prenovljeno spominsko hišo našega velikega poeta in ambasadorja Bele krajine Otona Župančiča in novo stalno razstavo v njej.
Slavnostno kosilo je bilo na turistični kmetiji Žagar, kjer domujeta – kot pravi njihov slogan – tradicija in gostoljubje. Minilo je ob obujanju spominov na osnovno šolo, raznih anekdotah, pospremljenih s salvami smeha, pripovedovanju o viharjih, ki smo jih potem v življenju previharili ...
Naša splošna ugotovitev je bila, da se je svet v tega pol stoletja sicer postavil na glavo, ampak mi smo po srečnem naključju še tako rekoč isti. Ostaja pa veliko vprašanje, kaj bo s tem svetom, ko se čez petdeset let spet dobimo ... No, bomo videli!
Ana Starešinič (19. 6. 2016)