Kovačeva domačija in zadnji preloški kovač
Boris Krotec iz Gameljn pri Ljubljani je za naš spletni arhiv prispeval fotografiji hiše Preloka št. 42 (danes 4, priimek Krotec, po domače Kovačevi), kjer se je rodil njegov oče Stanislav Krotec (1921–2001).
Kot vidimo, je bila Kovačeva domačija delno zaprti tip belokranjskega dvora: stanovanjska hiša in gospodarski objekti so bili nanizani okrog osrednjega dvorišča po treh stranicah, ne po vseh štirih, kot smo videli pri hiši Preloka št. 20.
Zaradi precej nagnjenega terena je bila Kovačeva hiša vrhkletna in vrhhlevna, seveda s tipičnimi tremi bivalnimi prostori (veža, prva in zadnja hiža). Po celotni dolžini dvoriščne strani vidimo gank. To je bila zadnja s slamo krita preloška domačija.
Na mestu tega nekdanjega tipičnega belokranjskega dvora danes stoji nova hiša, prav nič tradicionalna – takšna, kakršne so po 2. sv. vojni preplavile ves slovenski prostor.
Pač pa še danes stoji skoraj 100 let stara Kovačeva kašča. Postavljena je bila ločeno od nekdanje lesene s slamo krite domačije, v celoti zidana in s posebnim patentom ključavnic: da je bila njena za tiste čase jako dragocena vsebina varna pred požari in tatovi.
In še en ob domačiji zgrajeni objekt še vedno stoji: prostor, ki je bil namenjen kovaštvu, domači obrti, ki je dala hiši št 42 (danes 4) tudi hišno ime.
S kovaštvom se je ukvarjalo več generacij Krotcev. Preločani in okoličani so si tu naročali razno poljsko orodje, okovje za vozove ter okna in vrata, sem so si prihajali podkovat konje in vole ... Dokler ni kovaštva, tako kot marsikatere domače obrti, "povozil" čas. Kose so zamenjale kosilnice, vozove s konji in voli so nadomestili traktorji s prikolicami, pluge, brane ... so zamenjali traktorski priključki.
Zadnji preloški kovač je bil Jože Krotec (1912–1981).
Ana Starešinič (4. 6. 2016)
P. S.: Nekaj gradiva o Kovačevi domačiji najdete tudi v blogih Janka Krotca, ki je leta 1968 odšel v Kanado. Na Preloki.si pa smo že veliko pisali tudi o Lojzetu Krotcu, ki danes živi v ZDA. In seveda o Stanislavu Krotcu, ki je avtor zgornjih dveh črno-belih fotografij, zaradi katerih je sploh nastal tale članek.