Črnomelj 25. 5. 1914 - v besedi
Dogajanje tega dne je nnatančno popisano v knjigi Marjetke Balkovec Debevec "V Črnomlju od nekdaj bili so veseli ..." (dogajanje je povzela po Kroniki župnije Črnomelj in Dolenjskih novicah 29. 5. 1914):
Otvoritev železnice. Celi teden se je že mesto pripravljalo, so postavljali mlaje, pripravljali zastave, snažili po mestu, postavili še tri velike lampe, pri Urbanu razširili cesto in napravili kanal, cesto posuli. Zjutraj zgodaj se je že začelo ljudstvo zbirati. Prišli so v starih nošah Dobličani in Adlešičani z nevesto, Viničani so pripeljali celo "ohcet" s banderi in dudami. Prišel je tudi zeleni Jurij iz Adlešič in Vinice, kresnice iz obeh krajev in predice iz Adlešič.
Okoli 11. ure se je mimo peljal slavnostni vlak v Metliko, ob tričetrt na tri pa se je pripeljal nazaj v Črnomelj. Kolodvor slavnostno okrašen, v prvi vrsti so stali župan Doltar, domači župnik in duhovščina z našega konca Belokrajine, v drugi vrsti vse uradništvo, ob straneh dolga vrsta šolske mladine, vihteč zastavice v slovenskih in cesarskih barvah. Pred otroci je bila skupina deklet v stari črnomaljski noši, ki se nekoliko od druge belokranjske noše razlikuje. Bile so tudi narodne noše iz Dragatuša in Bojancev ter druga dekleta in fantje v narodnih nošah in tisoče gledalcev. celo na višini nad mestno lozo so pozdravljale dohajajoči vlak dolge vrste ljudstva. požarna bramba je bila določena, da dela red, a ne najbolj uspešno. Mestna godba je slovesno zasvirala cesarsko himno in množica je med grmenjem strelov pozdravljala prišedši vlak z "živijo" klici. Raz vlaka je stopil minister Förster s številnim spremstvom in prevzvišeni g. knezoškof. Po pozdravnem nagovoru črnomaljskega župana Doltarja, deželnega poslanca Dermastia in drugih, je minister s posebnim zanimanjem opazoval pestre barve belokranjske noše.
Minister se je nato z vsemi gosti slavnostnega vlaka podal v hotel Lackner, kjer je bil pripravljen slavnostni banket. V mesto se je šlo peš in komaj so prišli do Lacknerja, se je ulil dež, ki je pokvaril vse veselje. Nameravani obhod narodopisnih belokranjskih skupin, ki je bil že pripravljen, je žalibog preprečila ploha. Tudi prevzvišeni se je pogovarjal z otroci, ki so hoteli kolo plesati. Ob dežju so hoteli v cerkev, a je bila zaklenjena, ker jo je mežnar iz previdnosti, ker ni bilo ob sprejemu žive duše v mestu, zaklenil, potem pa pozabil odkleniti. V župnišču se je nabrala cela gruča gospodov, ki so vedrili.
Lacknerjevi slavnostni prostori so bili vsi prenatrpani, vse je bilo v neredu. Kdor je pozneje prišel, ni dobil prostora. Pri banketu je v vznešenih besedah govoril g. deželni glavar dr. Šušteršič in orisal pomen nove železnice za narod in državo. Minister je izrazil lepe misli: Odstranimo, kar nas loči, in iščimo to, kar nas združuje. Govorili so še: novomeški prošt dr. Elbert, vitez Pogačnik, deželni predsednik baron Schwarz in poslanec Jarc.
Med banketom je igral črnomaljski salonski orkester. Vse mesto in okolica je bila odeta v slovenske in cesarske zastave ter zelenje. Na obeh straneh vhoda pred gradom sta bila postavljena obeliska s črnomaljskim in deželnim grbom. na vsem ljudstvu je bilo videti izredno veselje, kakor še ni vladalo v Črnomlju pri nobeni slovesnosti. Ljudska veselica, ki je bila pripravljena na trgu, je žalibog izostala, ker je prepodil dež ljudi pod streho.
Po končanem banketu v Črnomlju so se nekateri gostje peljali, drugi šli peš na kolodvor, od koder se je slavnostni vlak ob določeni uri med urnebesnimi živioklici nebrojne množice odpeljal proti Ljubljani. Sedaj se ljudje prevažajo iz kraja v kraj, samo da se peljejo. Gre vse kakor na "ringelšpilu".