Ali so šli pozdravit prvi vlak tudi Preločani?
Odgovor na to vprašanje najdemo v naši Šolski kroniki (2. zvezek), kjer naš takratni učitelj Venčeslav Skebe o tem zapiše:
25. maja 1914: otvoritev belokrajnske železnice. Pouka prost dan! Učitelj se je udeležil otvoritve v narodni noši v skupini »Svatba (ženin in nevesta s svati) dan po poroki«. Otvoritve sta se udeležila tudi učenca Peter Starešinič s Preloke in Kata Starešinič s Preloke.
O tem, kdo sta bila tadva učenca, ni nobenih dvomov: 12-letni Peter Jamin (P 36, danes 22) in prav tako 12-letna Kata Gradanova (P 39, danes 16).
Tudi je jasno, da so šli pozdravit prvi vlak v Črnomelj, na črnomaljsko železniško postajo.
Pač pa se je pozneje narobe interpretiralo učiteljevo poročanje o tem, da se je udeležil otvoritve v narodni noši v skupini »Svatba (ženin in nevesta s svati) dan po poroki" - češ da gre za skupino Preločanov, ki so šli v Črnomelj oblečeni v narodne noše in naj bi predstavljali svatbo ...
Takšne interpretacije pač ne potrjuje noben ohranjeni pisni vir (Slovenski narod, Slovenec, Dolenjske novice, zapisi Ivana Šašlja ...).
Poglejmo npr. v Dolenjske novice (29. maja 1914, str. 29):
/.../ Iz Metlike je došel slavnostni vlak v Črnomelj ob 2. uri 49 minut. Na kolodvoru je čakala množica broječa več tisoč duš. V ospredju je bila cela vrsta skupin narodnih noš in sicer 2 belokranjski svatbi iz Doblič in Vinice, zeleni Jurij iz Adlešič in Vinice, istotako iz obeh krajev kresnice in predice iz Adlešič. V sredini je stala dolga vrsta črnomaljske šolske mladine vihteč zastavice v slovenskih in cesarskih barvah. Pred otroci je bila skupina črnomaljskih deklet v stari črnomaljski noši, ki se nekoliko od druge belokranjske noše razlikuje. Zastopane so bile tudi narodne noše iz Dragatuša, kakor tudi iz Bojancev. Na desno in levo pa je obdajala narodne noše mnogobrojna množica ostalega ljudstva. Celo na višini pod mestno lozo so pozdravljale dohajajoči vlak dolge vrste ljudstva. Mestna godba je slovesno zasvirala cesarsko himno in množica je med grmenjem strelov pozdravljala prišedši vlak z »Živijo« klici. /.../
Torej sta bili belokranjski svatbi dve, ena iz Doblič in ena iz Vinice. In preloški učitelj Skebe, ki je prijateljeval z viniškim nadučiteljem Lovšinom, se je nedvomno pridružil Viničanom. (A.S.)