O preloških pevcih iz leta 1914

Ko je v začetku leta 1914 v Ljubljano dospel prvi fonograf, je čast, da ga prvi uporabi, doletela Belokranjca dr. Jura Adlešiča. Preizkusi naj ga v svojih domačih krajih. Ne dr. Juro ne Bela krajina nista bila izbrana po naključju. Belokranjska pesemska dediščina je bila že dolgo znana po svoji multikulturni pestrosti, dr. Juro Adlešič pa po tem, da je to bogastvo dobro poznal in ga cenil, saj ga je že kot študent zbiral in objavljal. Poleg tega je že leto prej (1913) spremljal pri snemanju v naših krajih Rusinjo Linjovo in mu upravljanje s fonografom ni bilo tuje.  

Za snemanje je izkoristil praznična binkoštno nedeljo in ponedeljek, saj bi sicer pevce le težko zbral. Prvi dan, 31. 5. 1914, je snemal kar v domačih Adlešičih. Izbral si je 8 pevcev, 4 moške in 4 ženske. Za binkoštni ponedeljek (tudi praznik) pa si je izmed vseh krajev v regiji izbral prav Preloko. Preloka je bila logična izbira, saj je že od prej vedel, da je tu izročilu še zelo živo, močno razširjeno in predvsem raznoliko.

 In kdo so bili pevci, ki jih je posnel na Preloki? Dr. Juro Adlešič je leta 1914 posnetim valjem priložil takle na roko napisani poimenski seznam:

Pere (Peter) Radovič, Jože Radovič, Jože Starešinič, Ive Požek

Marica Starešinič, Magdica Starešinič, Franca Starešinič, Bara Starešinič

Jokali sta: Jele Radovič, Mare Žunič

3 starinske pesmi (sveti mene ..., mrkla nočka ... in tri jetrve žito žele) so zapele Marica Starešinič, Jele Radovič in Mare Žunič.

Iz tega njegovega seznama je razvidno, da je tako kot dan prej v Adlešičih (8 pevcev) tudi na Preloki večino pesmi zapelo 8 pevcev, prav tako 4 moški in 4 ženske. Da pa bi dr. Juro zvočno zapisal še t. i. naricanje in starinsko popevanje, ki so ga drugje že izpodrinile novejše popevke, je na snemanje povabil še dve starejši pevki.  Torej je na preloškem seznamu 10 imen:

01

Leta 1989, torej 75 let pozneje, je Julijan Strajnar v knjigi Lepa Ane govorila želel objaviti nekatere dodatne podrobnosti o pevcih. Na Preloki jih je tako zbrala učiteljica Marija Starešinič. Nastal je takšen seznam (objavljen tudi v knjigi Draga Kuneja Fonograf je dospel):

02

Leta 2014, torej sto let po snemanju, na preloški spletni strani prvič objavljamo rezultate večletnega raziskovanja. Tega smo se lotili zato, ker so to prvi slovenski zvočni posnetki ljudskega glasbenega izročila in ker so to tudi naši edini posnetki na voščenih valjih; prav na teh posnetkih lahko naslednji rodovi verodostojno raziskujejo za nazaj.

Urednica Ana Starešinič je gradivo filigransko zbrala z intervjuji posameznikov, ki bi o tem lahko kaj vedeli. Sledilo je brskanje po župnijskih in šolskih arhivih ter preverjenje po dokumentarnem gradivu o 1. svetovni vojni - od raziskav v Nadškofijskem in Zgodovinskem arhivu v Ljubljani, pa vse tja do preverjanj dunajskih zbirk, je tabela rezultat številnih mukotrpnih poti in še več stranpoti:

03

 Kot vidite, seznam še vedno ni popoln. Vse sledi za Ivetom Požekom so dosedaj peljale v slepo ulico, se pa nakazuje možna rešitev te zagonetke. O vseh nadaljnjih raziskavah boste seveda obveščeni. (A. S.)

Deli z ostalimi