Nekaj kulturnega o kulturi

02 08Bile so pesmi, plesi, pripovedi in šege in navade. Pa so prišli narodopisci in so jih zapisali, posneli na voščene valje, ovekovečili na filme. In postale so te pripovedi, pesmi in plesi kulturna dediščina. In na kulturne praznike se te dediščine spomnimo, si čestitamo in pripnemo medalje – kakor kdo in kakor komu!

A pridejo novi časi, nove šege in nove navade. Namesto v knjige buljimo v pametne telefone, namesto časopisov nam socialna omrežja ponujajo, kar želimo slišati in videti ali pa tudi ne.

Marshall McLuhan je že davno izjavil, da je medij/občilo že tudi sporočilo. In danes, ob kulturnen prazniku, pišemo še mi na Preloki.si kulturno.

Danes je namreč ustvarjanje "demokratično": posameznik še nikoli ni bil tako malo omejen pri tem, kaj piše, riše, prepisuje in prerisuje ali si izmišljuje. In zato še nikoli ni bilo tako težko dobiti občinstva. Občestva, ki ga karkoli sploh zanima.

In zatorej –

kaj/kje bi naš Prešeren bil,
ko bi bil še danes živ?
Morda ima Lovro Matič prav,
ko spesnil mu je v pozdrav:

Kje bi Franc Prešeren bil,
ko bi bil dandanes živ?

Bi s privat advokaturo
vlekel petsto flik na uro,
bi odpravljal na svobodo
jaro lopovsko gospodo?

Bi v kulturi vlekel plačo,
hodil s pisci na pijačo,
malo pesnil, v službi spal,
čez ministrstvo kvantal?

Bi pisal pesmi v internet,
da bi ga poznal ves svet?
Bi pisal, kar bi drugi radi,
v nezaslišani nakladi?

Bi po veselicah pel,
bi svoj TV šou imel,
morda bi še nastopil, šment,
v Slovenija ima talent?
Bi zmagal, ne več mlad in zal,
bi za slavo se prodal?

Bi najstnice zalezoval,
kot jih je od nekdaj znal,
bi jih spet lovil na stil?
Bi bil danes pedofil?

Bi na zborovanjih vpil,
za pravice se boril,
bi v sveti jezi, šment,
metal kocke v parlament?

Bi še pesnil, star in siv,
bi se od gorja zapil?
Kje bi Franc Prešeren bil,
ko bi bil dandanes živ?

(8. 2. 2020)

 

Danes se poslavljamo tudi od neke dobe ...

(Sosedu Jožetu v slovo)

Ko naredimo prvi korak, ne vemo, po kateri poti bomo stopali. Ne vemo, kdaj in kako bomo naredili zadnjega. Vemo le, kje se bo naša pot končala. Kljub vsem tehničnim in medicinskim čudežem bivamo v prostoru, kjer smo že ob rojstvu vsi obsojeni na smrt. Pomilostitve pa ni. Tako posplošena je ta naravna postava, da ni bilo prizaneseno niti Božjemu sinu. Približuje se čas ali bolje rečeno, ta čas je že tu, da bomo morali zaviti na pokopališče, če bomo hoteli obiskati sorodnike in prijatelje. Skoraj vsi so se že preselili tja. A tudi tam jih ne bomo videli. Lahko se le nemo zastrmimo v draga imena, vklesana v mrzli marmor. Nobena solza jih več ne prikliče nazaj. In po tem nikoli ne napisanem zakonu je danes dan, ko se zate, Jože, končuje vse, kar je bilo zemeljskega.

1934 je tisto leto mežnar napisal nad vrati, ko je nate prvikrat posijal sončni žarek. Bili so takrat težki časi. Na začetku življenjske poti ti je bila postelja revščina in odeja siromaštvo. Ko si odrasel, si spoznal, da je skorjica kruha, ki zraste na naših oplazih, pretenka za dostojno preživetje družine, zato si se odpravil poiskat večji kos. Našel si ga na domačem gradbenem podjetju. A tudi ta ni bil podarjen. Ni bilo lahko zgodaj zjutraj sesti na moped in se odpraviti v hladno deževno noč. Vso svojo delovno dobo si prebil na nevarnem mestu. Samo majhna neprevidna kretnja in že bi prišlo do težke nesreče. Ob delu nisi delal načrtov, kje boš prebil dopust in proste dneve. Razmišljal si o tem, kako boš izboljšal kmetijo in opravil dela iz svojega poklica. Najbrž ni v bližnjem in daljnem kraju strehe, na katero se ne bi povzpel. In tudi obnova ostrešja na naši farni cerkvi je bilo tvoje delo, opravljeno zastonj seveda! Vedeli smo, da boš to, kar si obljubil, tudi izpolnil. Zmeraj si bil med prvimi, kadar smo imeli kakšno akcijo za dobrobit domače vasi. Takrat si nas pri delu spodbujal in nam še ob uspešnem koncu govoril: "Nismo še storili dovolj, še moramo delati naprej, ker zmoremo, če le hočemo!"

V življenju so se vrstile tudi težke preizkušnje. Moral si se soočiti z izgubo obeh hčera, prve kmalu po rojstvu, Jožice pred nedavnim. Vrstile so se bolezni, ki so dodatno skrhale moči in na hitro iz krepkega moža naredile nemočnega starca.

Včasih slišimo reči: "Nihče ne bo ničesar odnesel na oni svet," a mislim, da ni tako. Vsakdo odnese s seboj veliko lepega in tudi danes se ne poslavljamo samo od soseda - prijatelja, poslavljamo se od neke dobe. Bili ste generacija prelomne epohe. Stari sistem življenja ni bil več uporaben, novega pa še ni bilo. Vi ste ustvarjali obdobje drugačnega pristopa do gospodarstva. Odhajaš zadnji iz skupine ljudi, ki so spreminjali čase, – čase povsem drugačne od turobne sedanjosti. Ko se grobovi polnijo, a zibelke samevajo. Kako je takrat vse kipelo od življenja in optimizma! Skromnost brez pokojnin. Vsakdo je stavil le na medsebojno pomoč, vsa težja dela ste opravljali skupaj. Niste tarnali nad težo dneva. Znali ste se tako sproščeno poveseliti ob kozarcu vina. Kaj bi zdaj dal, če bi lahko še enkrat slišal tiste glasove, ko bi Franje Brezanov, Mike Nadbreg in Farič zapeli "Stoji na bregu dekle ..."

A vse to je minilo, za vedno minilo! Lepote časov, ki so potonili v globine večnosti, se ne bodo vrnile nikoli več. Ostanejo samo še spomini. Kakor posušeno cvetje. In ti, Jože, si sedaj samo še del teh spominov. Pridružil si se vsem našim prednikom. Naj ti dušo obsije žar večne svetlobe. Mirno počivaj, izmučeno telo. Jože, na svidenje!

Preloka, 29. 1. 2020                                                           Jože Miketič - Vučičev

01-29Tradicionalno medsosedsko sodelovanje ob menjavi ostrešja na Špišičevem (po domače Majkovem/Miškočem) podu, spomladi leta 1959; foto Stane Vukšinič, takratni učitelj na Preloki.

V ospredju žagata z ročno žago Ivan Ivanušič (levo) in Jože Ivanušič.
Stojijo (z leve): Jože Ivanušič, st. (Dolnji Vale); Jože Pavlakovič (Jakovinski) si podaja pletenko s Francem Starešiničem (Žiže); Mihael/Majk Špišič (gospodar); Ana Špišič (gospodinja); Jože Žunič (Navoselkin, gospodarjev zet). Vsi so zdaj že pokojni in živijo le še v naših spominih.

Fotografija je iz arhiva družine Žunič, Preloka 18.

Jože Ivanušič (1934 - 2020)

Spet žalostna novica s Preloke: danes je v bolnišnici v Novem mestu umrl Jože Ivanušič iz preloškega zaselka Valeti.

Rodil se je 17. aprila 1934 pri Dolnjih Valetih, po domače se je reklo tudi pri Cimermanu. Priimek Ivanušič je bil pri hiši že najmanj od leta 1792. To je bila nekoč velika družina, npr. njegov stari oče Jure je imel kar 10 bratov in sestra ... Njihovi potomci danes živijo ne samo v Sloveniji, ampak tudi na Hrvaškem, v Franciji, v Ameriki ...

Jože se je leta 1958 poročil z Marijo Balkovec, po domače Maradinovo iz Zilj. Prvi otrok – hčerka Ana – jima je umrl že kmalu po rojstvu, druga hči Jožica se je izšolala za trgovko in kot trgovka potem dolga leta delala v svoji rojstni vasi.

Jože je hodil na delo v Črnomelj. Na Begradu je veljal za izredno dobrega delavca; bil je tesarski mojster, – in to mojster v pravem pomenu besede, zaupana so mu bila najbolj zahtevna dela! Od tam je tudi odšel v zasluženi pokoj. Potem pa se je zgodila nesreča: ponesrečil se je s traktorjem, njegovo življenje je dolgo viselo na nitki, kar leto in pol je ležal v bolnišnici ... A žilav, kot je bil, se je "izvlekel", si spet opomogel, toda posledice so ostale. In potem sta družino doleteli še dve nesreči: najprej smrt mlajšega brata Daneta, po domače Dančka, že naslednje leto pa še hujša nesreča: nenadna smrt hčerke Jožice. Svoje zadnje dneve je Jože preživljal v Domu starejših občanov v Metliki.

01 26Jože Ivanušič je bil dolgoletni član naše Folklorne skupine Lepa Anka. Z njo je prekrižaril Slovenijo od Beltincev do Kopra, pa prek Ribnice do Ljubljane in Kamnika ..., da številnih nastopov po Beli krajini niti ne omenjamo. V tujini pa je z njo nastopil od Zagreba do Celovca, Gorice in Rezije pa vse do Rima. Bil je odličen plesalec.

Na fotografiji, ki jo objavljamo, vidimo Jožeta Ivanušiča skupaj s soplesalko Ano Balkovec – Matečo na jurjevanju v Črnomlju leta 1972. Prof. Mirko Ramovš ju je v objektiv ujel v trenutku, ko sta plesala "Siroto", in to fotografijo je objavil tudi v svoji knjigi o belokranjskem plesnem izročilu. Žal sta oba naša plesalca s te prelepe črno-bele fotografije zdaj pokojna. Naj počivata v miru!

Podrobnosti o pogrebu: Pogrebne slovesnosti se bodo v cerkvi sv. Trojice na Preloki začele v sredo, 29. januarja, ob 14. uri. Žara bo na Preloko pripeljana na dan pogreba ob 11. uri.

A. S. (26. 1. 2020)

Poslovilni govor Jožeta Miketiča lahko preberete tukaj.

Nova spoznanja o našem Župančiču v minulem letu

V četrtek, 23. januarja, bo minilo 142 let od rojstva poeta Bele krajine Otona Župančiča. Ob tej priložnosti se ozrimo na minulo leto, ko smo se z vrsto prireditev spominjali pesnikove 70. obletnice smrti.

1 aNajveč novih spoznanj o pesniku in njegovem delu je prinesla nova knjiga Spomini na Otona, ki jih je zapisala pesnikova žena Ani Župančič, uredila pa njuna vnukinja Alenka Župančič. Tako med drugim izvemo, da je bil eden prvih slovenskih smučarjev, med prvimi pri nas je letel z letalom, rad je plaval, veslal, planinaril, znal je pritrkavati, bil navdušen gobar, rad je tarokiral, šahiral, lepo risal, pel, igral na orglice, prevajal ... in seveda – pesnil. Knjiga je izšla junija 2019, ob 70. obletnici pesnikove smrti, predstavljena pa je bila tudi v njegovi spominski hiši v Vinici in v Knjižnici Črnomelj. Prav tam, v Vinici, pa je bil ob Župančičevi junijski obletnici tudi literarno-glasbeni večer.

2Konec novembra 2019 pa je izšla knjiga Cvetličice – izbor Župančičevih pesmi za mladino (in ne samo mladino!), ki jih doslej še nismo poznali, saj jih pesnik ni vključil v svoje zbirke; med neobjavljenimi in nezbranimi so tudi v njegovih Zbranih delih. Cvetličice je – tako kot Spomine na Otona – izbrala in uredila pesnikova vnukinja Alenka Župančič. Obe knjigi sta izšli pri Založbi Forma 7 in sta bili decembra 2019 predstavljeni tudi v Štandrežu pri Gorici v Italiji. Veliko teh zdaj prvič objavljenih pesmi se nanaša na Belo krajino.

3Oktobra 2019 so bili legendarni Župančičevi Mehurčki, – pesniška zbirka, ki je bila mnogim med nami sploh prvi stik z literaturo –, postavljeni na oder Gledališča Koper. V živahni in živopisni predstavi se naš otroški glavni junak Ciciban torej spet vrača na gledališke odre.

Omeniti velja tudi dve odmevni predavanji v zadnjem letu:

4Točno na pesnikov rojstni dan (23. januarja) je v Spominski hiši Otona Župančiča v Vinici predaval dr. Marijan Dović (ZRC SAZU), ki je tudi avtor postavitve viniške razstave "Župančič – mojster besede". V predavanju z naslovom Opojna čaša besed je na novo osvetlil in ovrednotil pesnikovo zgodnejšo poezijo, zlasti dekadenčno zbirko Čaša opojnosti.

5Točno ob 70. obletnici njegove smrti (11. junija) pa je bil na Dunaju, v Inštitutu za avstrijske vede, dvojezični večer v spomin Otona Župančiča. O njegovem življenju in delu je govoril literarni zgodovinar Erwin Köstler, znani prevajalec sodobnih slovenskih avtorjev v nemščino. Sledil je recital Župančičevih pesmi ter odlomka iz Župančičeve drame Veronika Deseniška.

Otonu Župančiču so se septembra poklonili tudi na Radiu Slovenija, in sicer v oddaji Kulturni fokus. V njej je literarna zgodovinarka dr. Darja Pavlič (FF UL) razmišljala o mnogih trajnih odlikah njegove umetnosti in o tem, zakaj nas le-ta dandanes nagovarja s tišjim glasom kot pred desetletji.

In še o eni knjigi in eni razstavi:

6Novembra 2019 je izšla nova knjiga z naslovom Zlata knjiga ljubljanskih častnih meščanov. Med 134 prejemniki tega uglednega naziva je seveda tudi Oton Župančič. Mestni svet Ljubljane mu je ta naziv podelil leta 1938, ob njegovi 60-letnici, in sicer na predlog in z utemeljitvijo takratnega ljubljanskega župana, Belokranjca dr. Jura Adlešiča.

7Lani ob slovenskem kulturnem prazniku pa je bila v prostorih Državnega sveta v Ljubljani na ogled filatelistična razstava Slovenska književnost na znamkah. Oton Župančič je svojo menda edino znamko dobil leta 1970, torej še v času Jugoslavije. Izšla je v nakladi 145.936 izvodov, njena vrednost je bila 5 din.

Ana Starešinič (21. 1. 2020)

P. S.: Za nekaj novih spoznanj o našem Župančiču smo torej od minulega leta spet bogatejši. Ni pa lani šlo brez dezinformacij. Te so v javnost zašle od tam, od koder bi jih najmanj pričakovali – iz javnega zavoda Krajinski park Kolpa. Članek, ki so ga razpečevali po različnih medijih, se začenja takole:

"Belokranjci smo še posebno ponosni na enega največjih slovenskih poetov in ga imamo za svojega – čeprav je preživel v Beli krajini le otroštvo (prvi dve leti na Vinici in 12 let v Dragatušu), starša pa tudi nista bila Belokranjca ..."

Da pesnikova starša nista bila Belokranjca? Oče seveda ne, saj vemo, da njegova veja rodbine izhaja iz okolice Dolenjskih Toplic. Ampak da pesnikova mama Ana Župančič, rojena Malič, ne bi bila Viničanka, torej Belokranjka, – "ta je pa res bosa!" bi vzkipel Župančič. Viničana sta bila oba njena starša Franc in Barbara Malič (oče tudi viniški župan, mama iz znane viniške družine Mihelič). In tudi njeni stari starši po očetovi in mamini strani (Janez Malič se je poročil z Ano Ostronič, Ive Mihelič pa z Jožefo Kastelic) so bili vsi rojeni Viničani ... No, ne ravno vsi, kajti stara mama Ana Ostronič (poročena Mihelič) je bila rojena na Goleku, – Goleku pri Vinici. Kot je znano, je rod viniških Maličev dokumentiran v Vinici že najmanj od leta 1750.
Dotični v Javnem zavodu Krajinski park Kolpa bi se o tem lahko prepričali kar v samem parku – v Vinici, v pesnikovi spominski hiši, kjer je podrobno predstavljen rodovnik Otona Župančiča. Če bi seveda hoteli ...

Odštevamo do 2020

Vsem Preločanom – kjerkoli že ste – in obiskovalcem spletne Preloke želimo vse dobro v novem letu DVAKRAT DVAJSET. Hvala vam, da ste že 13 let del naše velike spletne skupnosti in verjamete v to, kar nas povezuje, razvija in bogati.

preloka_2019-12-30Uredništvo spletne Preloke