Prvi aeroposnetek Vinice (iz okoli leta 1930)

Vinica ni samo prvi kraj v Beli krajini, ki je hotel postati republika (pred natanko 100 leti), ampak je tudi eden prvih belokranjskih krajev, ki je bil posnet iz letala (že okoli leta 1930, torej tudi že pred skoraj 100 leti).

1b Aeroposnetek iz okoli leta 1930, avtor K. Novak, reprodukcija Jože Gorjup. Fotografijo hrani fototeka INDOK centra, Direktorat za kulturno dediščino pri Ministrstvu za kulturo RS

Ob tem aeroposnetku in ob pomoči starih viniških razglednic na priloženih linkih poglejmo, kako se je "svet" spreminjal in spremenil v zadnjih sto letih.
Zgodbe, ki jih pišejo te fotografije in seveda življenje, začenjamo na viniškem placu: s št. 1 smo opremili občino, s št. 2 najmarkantnejšo hišo na placu – Šterkovo, potem smo pogledali s placa proti cerkvi, nato s placa proti jugu (proti Sečjemu selu) in nazadnje proti gradu. Pri številkah na fotografiji (to niso hišne številke!) smo zapisali lastnike teh hiš okoli leta 1930.

2

1 občina na placu
2 Šterk (Jurej Šterk oz. sin Vilko Šterk, veletrgovca)
2a Šterkova pletilnica
2b Šterkovo skladišče
3 kapelica sv. Jurija
4 župnišče
4a župnijski kozolec (ostalo župnijsko gospodarsko poslopje zakriva lipov drevored)
5 šola
6 Klobučar (Franc Mihelič, gostilničar)
6a Klobučarjevo gospodarsko poslopje
7 König (Johan König, krojač)
8 Kravos (Avgust Kravos, učitelj)
8a Kravosovo gosp. poslopje
8b Kravosov sadovnjak
8c Kravosova vrtna uta
8d Kravosov vrt
9 Školnik (Peter Malič, gostilničar)
9a Školnikovo gosp. poslopje
9b Školnikov vrt
10 Maliček (Niko Malič)
10a Maličkovo gosp. poslopje
11 Jaketič (Florjan Jaketič)
12 Balkovec (Ivan Balkovec, čevljar)
13 Balkovec (Peter Balkovec, gostilničar)
14 območje, kjer je zdaj Zdravstveni dom Vinica
15 Karin (Evgen Karin, pošta)
16 Biščan
16a Biščanovo gosp. poslopje
17 Blinc (Zora in Emil Blinc)
18 Babíčini (pekarna, Mirko Berkopec)
18a Gosp. poslopje od Babičinih
18b Vrt od Babičinih
19 kapelica sv. Florjana
20 Ceneč (Franc Ostronič, mizar, leta 1930 tudi župan)
1a Gospodarsko poslopje od Babca
21 Lovšin (Župančičeva rojstna hiša)
21a Lovšinovo gosp. poslopje
22 Rusovi (Nina in Bela Persetič, trgovina)
22a Rusovo gospodarsko poslopje

Ana Starešinič (21. 4. 2019)
Ustni vir: Mirko Mihelič

Hiša na viniškem placu, ki je ni več

1Bliža se je tradicionalni belokranjski praznik jurjevo (24. april). Ena naših najstarejših fotografij, ki dokumentira ljudski običaj obhoda zelenega Jurija po vasi, je iz leta 1912 iz Vinice. Jurjaše je fotografiral Rudolf Persetič, po domače Rusov iz Vinice.
Jako zanimiva pa je tudi zgodba hiške, pred katero so jurjaši.

Kot pravi Mirko Mihelič, je to bila najmanjša hiša na viniškem placu in na sploh najbolj utesnjena viniška hiša, nobena druga ni imela tako malo prostora do sosedov. Na prvi fotografiji vidimo levo zid Karinove hiše, na drugi strani (in drugi fotografiji) je nanjo pritiskala Kramarjeva, pozneje Kravosova hiša, pred njo pa je bil viniški plac. Hiški na placu se je reklo po domače Babčeva oz. »Pri Babcu«, priimek pri hiši je bil Benetič.

Tu je bila trgovinica, kar se vidi tudi po vratih in desnem oknu na prvi fotografiji. Babec je prodajal le osnovne potrebščine, kot so sol, sladkor, moka ..., pritovoril jih je s konjem iz Karlovca ob petkih. Hleva zanj seveda ni mogel imeti ob hiši, imel ga je nasproti kapelice sv. Florjana. Tako je bilo tudi še leta 1919, torej za časa t. i. Viniške republike.

2Pozneje so Babci hišo prodali viniški občini in ta je v njej uredila občinske urade, sem se je hodilo volit, tu je bil občinski arhiv ... Ob začetku 2. sv. vojne so si jo prisvojili Italijani, potem so se tu namestili partizani in zato so se Nemci pozneje znesli nad hišo tako, da so raztresli arhiv po hiši in vse skupaj zažgali. Mirko Mihelič še zdaj živo pripoveduje, kako sta sredi belega dne gorela hiška in z njo ves viniški arhiv.

3Na povojni fotografiji viniškega placa iz leta 1950 spominja na nekdanjo Babčevo hišo oz. viniško občino samo še zid pred Karinovo hišo. Zdaj je na mestu te hiške parkirišče – za tri avtomobile, lahko tudi nemške!

Ana Starešinič (19. 4. 2019)
Ustni vir: Mirko Mihelič

 

Rodbina Katzianer v Avstriji, na Kranjskem in na Preloki

Zgodovino oblikujejo in določajo posamezniki, eni manj, drugi bolj. Med slednjimi so gotovo Kacijanarji, nem. Katzianerji, rodbina, ki izhaja z graščine Katzenstein v Begunjah.

1Ivan Kacijanar (nem. Hans Katzianer zu Katzenstein) se je rodil ok. 1491 na graščini v Begunjah. Kot je bilo takrat v navadi, se je odločil za vojaški stan. »Zaslovel je pri turškem obleganju Dunaja oktobra 1529, ko je s svojo konjenico pri Koroških vratih odbil tri silovite naskoke Turkov in v boju mož na moža sam premagal dvanajst turških vojakov,« se da prebrati o njem na spletu. Proslavil se je tudi v bitki pri Košicah ter tudi pri Dunajskem Novem mestu. Po tem je pri Osijeku že poveljeval kot general 50.000 vojakom proti Turkom v bitki za Slavonijo. Bil je odličen vojaški strateg, 7 let (1530–1537) pa je bil tudi kranjski deželni glavar. Seveda tudi bogastvo in vpliv nista izostala.

Brat Franc Kacijanar (1488–1543) pa se je odločil za duhovniški poklic in je postal ljubljanski škof.

Ker je dežela Kranjska v tistem času skupaj s Štajersko, Koroško, Goriško in Istro upravno spadala pod Notranjo Avstrijo, se je Ivan Kacijanar preselil v njeno tedanjo prestolnico – v Gradec* in tam zasnoval rodbino Katzianerjev.

Njegovi potomci so bili v 17. stoletju povzdignjeni v grofe. Sredi Gradca je še danes njihova razkošna štirinadstropna palača z baročnim portalom in rodbinskim grbom na pročelju (grb Katzianarjevih z znamenitimi 4 mačkami, die Katze 'mačka'). Nagrobna plošča z njihovim grbom je tudi v osrednji mestni cerkvi v Gradcu.

A vrnimo se k Ivanu: njegovo vzpenjanje po družbeni lestvici se zanj ni končalo dobro. Postajal je vse hujša konkurenca in za marsikoga trn v peti. Leta 1539 je bil umorjen med kosilom pri hrvaškem grofu Zrinjskem, in to po navodilu cesarja.

Zahrbtno umorjenega brata je dal ljubljanski škof Franc Kacijanar pokopati v cerkvi v Gornjem Gradu, štiri leta pozneje pa je bil tam pokopan tudi sam. In še danes nas v Gornjem Gradu kamnita nagrobna spomenika obeh znamenitih Kacijanarjev spominjata na te davne čase.

Ivanov potomec Manfred Katzianer, član rodbine Katzianer iz Gradca, je napisal že tri knjige o Gradcu in je že pol stoletja tudi tesno povezan s Preloko in Belo krajino. Skupaj z ženo Ančico, po domače Ančko Županovo, sta prihajala na Preloko za vsake večje praznike, za vsaka večja kmečka dela, bila sta redna udeleženca vseh naših večjih prireditev in dolgoletna člana našega gasilskega društva.

Minulo soboto, 6. aprila 2019, točno na drugo obletnico njene smrti, se je delegacija s Preloke poklonila njenemu spominu pred grobnico Katzianerjevih v Gradcu.

23456789

Ana Starešinič (10. 4. 2019)

* Gradec (danes na avstrijskem Štajerskem) je bil vse do leta 1749 tudi naše glavno mesto, saj je bila Bela krajina del dežele Kranjske, ta pa sestavni del Notranje Avstrije. Belokranjci pa se seveda lahko pohvalimo tudi s svojim lastnim Gradcem. Ime je slovanskega izvora: grad (<ograda) pomeni 'velika utrjena naselbina', manjšalnica gradec/gradac pa 'manjša utrjena naselbina'. Nemško ime Graz za mesto Gradec na avstrijskem Štajerskem se je prvič pojavilo šele leta 1128. Ne le ime mesta, tudi nekatere tamkajšnje arheološke najdbe pričajo o majhnem gradu Slovanov, ki je sčasoma postal močna utrdba in potem – Graz.

Stane Starešinič "na svoji zemlji" še vedno aktualen!

Letos 3. aprila je minilo natanko četrt stoletja, odkar je leta 1994 v izolski bolnišnici nepričakovano umrl naš rojak, gledališki igralec Stane Starešinič.

1Iz bogatega arhiva, ki ga Preloka.si hrani o njegovem življenju in delu, tokrat objavljamo nekaj fotografij iz prvega slovenskega celovečernega igranega zvočnega filma Na svoji zemlji, v katerem je nastopil v vlogi partizana Dragiča. Film so začeli snemati leta 1947, v kinematografe je prišel leta 1948 in leta 1949, torej pred natanko 70 leti, ga je videlo že skoraj pol milijona Slovencev.

2345

Seveda arhiv Staneta Starešiniča še vedno dopolnjujemo in izpopolnjujemo. Prav v teh dneh ga je z zanimivim gradivom dopolnil znani kronist Poljanske doline in avtor treh knjig o njej Boris Anton Weiss* (gl. opombo). Srečali smo ga ob odprtju razstave Vinčeremo - Videt čemo v Metliki in beseda je nanesla tudi na Staneta Starešiniča.

Gospod Weiss imenuje Staneta "moj tovariš", saj sta skupaj delala kot skojevca na t. i. Komandi mesta Stari trgu ob Kolpi. "Skupaj sva delala v isti pisarni v šolskem poslopju, jaz kot administrator, Stane kot pisar. Skupaj sva bila kaka dva meseca, enkrat sva tudi skupaj pešačila iz Starega trga v Črnomelj in ob povratku isti dan sva prespala na Kvasici pri Panjanovih – na seniku od mojega starega očeta," se spominja.

Poslal nam je spodnji fotografiji, ki sta bili po njegovem mnenju posneti avgusta 1944 v Starem trgu, nasproti šolske stavbe, kjer je bila nameščena Komanda mesta. Njega sicer ni na fotografijah, ker je bil takrat že v Črnomlju, na dolžnosti pomočnika načelnika Obveščevalnega centra Komande belokranjskega vojnega področja. Sklepa pa, da bi na njih moral biti Stane Starešinič, vendar ga sam ne more prepoznati.

Spoštovani gospod Weiss, najlepša hvala za poslano in za dodatno osvetlitev Stanetovega medvojnega delovanja, potem ko je preživel kalvarijo italijanskih koncentracijskih taborišč in se je pridružil partizanom.

Prav v tem času, ki ga osvetljujete, je Stane pogosto hodil iz Starega trga v Črnomelj na vaje in nastope partizanskega gledališča, ki je od 12. 1. 1944 delovalo na osvobojenem ozemlju v Beli krajini. In po zaslugi tega gledališča je ta kmečki fant s Preloke, ki je pred 2. sv. vojno nastopal le na ljudskem odru v preloški šoli, zašel v poklicne igralske vode in postal prvi poklicni igralec iz Bele krajine.

 6789

Ana Starešinič (6. 4. 2019)

* Boris Anton Weiss (roj. 1926) iz Predgrada je bil partizan in nato vse do upokojitve leta 1984 v vojaški službi. Med drugim kot pomočnik vojaškega atašeja v Washingtonu, bil je oficir za zveze UNEF v Kairu, služboval je v Bagdadu, delal je v posebnem oddelku ministrstva obrambe za zveze s tujimi vojaškimi predstavniki, akreditiranimi v Jugoslaviji, bil pa je tudi prevajalec pri Josipu Brozu Titu. Je soavtor zbornika Poljanska dolina ob Kolpi I. (2010), avtor obsežnega zbornika Poljanska dolina ob Kolpi II. (2017) in avtor knjige Napad na okupatorsko postojanko v Starem trgu ob Kolpi, 1. junij 1942 (2012).

V obširnem pogovoru za projekt Okupacijske meje je Weiss med drugim podrobno opisal dogajanje med drugo svetovno vojno. Italijanski okupatorji so leta 1942 uničili njegovo domačo hišo v Predgradu. Zaradi sodelovanja s partizani so mamo in njega zaprli, mamo obsodili na osem let ječe v ženski kaznilnici v Perugi, kjer je bila zaprta vse do decembra 1943. Očeta, sicer Nemca po narodnosti, so skupaj z drugimi vaščani internirali v koncentracijsko taborišče v Padovi. Boris in njegov brat sta odšla v partizane.

Iz povojnega obdobja se mu je najbolj vtisnilo v spomin prevajanje pri Josipu Brozu Titu in pa srečanje z generalom Dwightom Davidom Eisenhowerjem, ko mu je leta 1953 v Beli hiši osebno čestital ob izvolitvi za predsednika Združenih držav Amerike. (Povzeto po gradivu, ki ga je dr. Božidar Flajšman objavil na profiliu Projekt Okupacijske meje.)

 

Razstava o življenju ob okupacijskih mejah v Beli krajini

0
Razstava o izsledkih projekta Okupacijske meje, v katerem s svojimi pričevanji sodelujejo mnogi Belokranjci, je 4. aprila začela svojo pot po Beli krajini. Aprila si jo bo mogoče ogledati v Belokranjskem muzeju v Metliki, maja bo prenesena v Semič in nato junija še v Črnomelj.

Vrednost te raziskave in pričujoče razstave je v tem, da je obdobje okupacije predstavljeno skozi človeške zgodbe in usode »navadnih« ljudi, da v tem projektu ob zgodovinarjih in strokovnjakih nastopajo pričevalci, – mali ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje in ki so to tudi morali živeti.

In v tem duhu je tudi naslov razstave: italijanski okupator je po zidovih samovšečno in naduto pisal parole VINCEREMO ('Zmagali bomo'), kot to Italijani znajo v vseh zadnjih vojnah, v zadnjem trenutku; Belokranjci pa so takrat skrivaj dodajali VIDET ČEMO. - No, in smo videli!

1a2b3b4b

Ana Starešinič (5. 4. 2019)