Nova kapela v preloškem župnišču

12-04

Po sledeh svojih prednikov

1V teh dneh se na preloškem pokopališču spet tre ljudi, ki se prihajamo poklonit spominu na svoje rajne in jim prižgat svečko. Povejmo pa, da so se skozi vse leto prihajali k cerkvi sv. Trojice na Preloki poklonit spominu na svoje prednike tudi mnogi naši rojaki iz tujine. Kajti kje, če ne z obzidja preloškega pokopališča, se lahko vidi, v kako lepih krajih so živeli njihovi predniki.

V zadnjih letih prihaja veliko naših izseljencev na obisk tudi zato, ker izdelujejo svoje rodovnike.

2Lydia Boljkovac iz Kanade prihaja v kraje svojih prednikov navadno kar dvakrat na leto. Preločanka je bila njena prababica Magdalena Ivanušič, rojena v Valetih (danes Preloka 50, Dolnji Valeti). Lydia pri nas raziskuje svoje korenine, se srečuje s sorodniki in vsako leto odkrije še kakega novega. Zelo je vesela, ko ji posamezne drobce iz njenega rodovnika sestavljamo v celoto. Lydia spada v t. i. drugo generacijo izseljencev in še zelo lepo govori tudi "po naše". Fotografija je bila posneta pri cerkvi sv. Trojice letos julija.

3bRaziskovat svoje korenine in spoznavat sorodnike pa je letos prvič prišel Mike Bahorich iz ZDA. Mike spada v t. i. tretjo generacijo naših rojakov po svetu. Njegova stara mama je bila Preločanka Doroteja Žunič, rojena na Preloki št. 20 (to je seveda stara številka). Fotografija hiše, v kateri se je rodila in živela do svojega odhoda v Ameriko, je najstarejša fotografija kake preloške domačije in smo o njej pisali TUKAJ. Mikov stari oče Franjo Bahorič je bil sicer rojen v Prilišću (staršema iz adlešiške fare), a je od svojega 13. leta živel kot pastorek na Preloki (st. številka 43, hiše od leta 1952 ni več). S Preloke je potem tudi odšel v Ameriko in se tam poročil z Dorotejo Žunič. Njun vnuk Mike je z ženo Donno obiskal Preloko 2. julija.

4Ivana Novaka - Peričevega nam ni treba posebej predstavljati, saj spada v prvo generacijo preloških izseljencev. S Preloke je odšel v Kanado, ko je bil star 8 let. Odšel je skupaj z mamo in mlajšima bratoma, seveda k očetu, ki je tja odšel 4 leta prej. Ive se v svoj "stari kraj" pogosto vrača in še lepo govori po preloško. Letos je prišel v drugi polovici junija. Skupaj z ženo Višnjo sta poleg Preloke obiskala še ženine sorodnike na Hrvaškem, pa Bled in Ljubljano. Tako kot vedno je obiskal tudi svojo teto Peričevo. In takrat še ni vedel, da jo vidi zadnjič. Umrla je isti dan, ko se je Ive vračal v Kanado.

5Pri osmih letih je s Preloke odšla tudi Maria Zunic, po domače Marica Jurkina iz Vidin. Vsa družina (poleg obeh staršev in Marice še njena brata Jože in Franc) se je preselila v Francijo, kamor sta že prej odšla njena stara starša. Jurkina domačija v Vidinah je bila pozneje prodana ljudem iz Ljubljane in je zdaj spremenjena v dva vikenda. Vendar Marica vseeno prihaja z možem Dominiquom na obiske v svojo staro domovino vsako leto najmanj enkrat. Kako tudi ne, saj si je v Sloveniji (v Podgori pri Hotavljah) ustvaril družino njen sin Quentin in tukaj ima Marica že tri vnuke! Seveda vedno obišče tudi svoje druge tukajšnje sorodnike. Ta srečanja in obujanje spominov na svoje mlade dane u Preloke doživlja zelo čustveno in še zelo lepo govori po preloško, uči pa se tudi knjižne slovenščine.

6Tako kot Ive Peričev in Marica Jurkina spada v prvo generacijo izseljencev tudi John Staresinic – po domače Janez Izpodhruškin iz našega zaselka Vidine. In tudi on še lepo govori in piše po preloško. Preloko in svoje tukajšnje sorodnike je obiskal letos septembra, skupaj z ženo Carolyn. Janez je skupaj s starši in mlajšim bratom odšel v Kanado, ko je bil star 12 let. Izpodhruškina hiška v Vidinah vse od takrat sameva. Ampak hruška tepka, ki je hiši dala lokalno ime, je še vedno vsa čila in zdrava.

7To so seveda samo nekateri od letošnjih obiskov naših rojakov po svetu v kraju, kjer so se rodili bodisi sami ali njihovi predniki. Zelo čustvena so vsa ta vračanja "nazaj domov" in srečevanja s svojimi tukajšnjimi sorodniki. In nepopisno je njihovo veselje, ko najdejo še kakega doslej neznanega sorodnika. Pa zabavno odkrivanje podobnost med njimi – bodisi fizioloških ali podobnosti v talentih, ki jih kažejo člani iste rodbine ...

 Ana Starešinič (1. 11. 2019)

P. S.: Zelo bomo veseli še kakih novih zgodb o letošnjih potovanjih "nazaj domov". Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

Frančiška Stipanovič - Rahojkina (1926 – 2019)

3Še ena žalostna novica s Preloke: v četrtek, 12. 9. 2019, je umrla še ena naša vaščanka – Frančiška Stipanovič, po domače teta Rahojkina.

Dočakala je, kot rečemo, lepa leta in z njimi marsikaj lepega, vendar ji življenje ni prizanašalo niti z udarci!

Rodila se je kot tretji od štirih otrok Jožeta in Frančiške Radovič. Njen mlajši brat Franc je nepričakovano umrl pri komaj sedmih letih (1937), potem se je leta 1941 pri gradnji domačega skednja smrtno ponesrečil oče Jože. Leto pozneje so brata Jožeta Italijani skupaj z mnogimi Preločani odgnali v internacijo na Rab in ga tam izstradali do smrti (1943). Starejša sestra Ana se je poročila v Paunoviče in tako je v domači hiši od štirih otrok ostala samo Frančiška. Leta 1952 se je k hiši priženil Stevo Stipanovič in s Frančiško sta se jima rodila Vlado in Verica.

Da bi Rahojkina hiša lahko šla v korak s časom, kot rečemo, je mož Stevo vrsto let hodil na delo v Nemčijo. Doma so razširili hišo, nakupili kmetijske stroje, potem pa je moža na njivi, pri delu s traktorjem, zadela možganska kap in mu v bolnišnici v NM niso mogli več pomagati (1987). Oba otroka sta že prej odšla od doma – pač za boljšim in lažjim kruhom v mesto. Frančiška je ostala sama doma z bolehno, na posteljo prikovano sestro Ano, ki se je po moževi smrti vrnila v domačo hišo. Vrsto let je Ani stregla, čeprav je bila slabotna in bolehna tudi že sama. Močno jo je prizadelo tudi to, da ji je začel pešati vid in ni mogla več brati, kar je prej tako rada počela. In potem je doživela še en zelo hud udarec: izgubila je vnuka Mladena ... Zadnja leta je preživela pri sinu Vladu v Paunovičih.

Tete Rahojkine se bomo spominjali kot dobre, skromne, do vseh prijazne ženice, z vsemi vedno v lepih odnosih ... in jo bomo pogrešali!

Naj zdaj počiva v miru!

Podrobnosti o pogrebu, ki bo v soboto, 14. 9. 2019: spominu na teto Rahojkino se bo mogoče pokloniti ob krsti, ki bo v cerkev sv. Trojice pripeljana ob 14. uri, pogrebna maša pa se bo začela ob 16. uri.

(12. 9. 2019)

 

Ana Novak - Županova (1931 – 2019)

0708 2Mali zvon svete Trojice na Preloki  se je spet oglasil in naznanil, da je v našem selu spet kosila smrt. Tokrat je kosila v Rtiču. 7. julija 2019 je umrla Ana Novak, po domače Županova*.

Rodila se je 4. julija 1931 staršema Kajin v Podklancu. Leta 1958 se je poročila s Preločanom Stankom Novakom - Županovim in še sama postala prava Preločanka: skrbna, delovna žena, ki podpira tri vogale hiše, in dobra mama trem hčerkam, ki so se jima rodile v zakonu. Potem ko je mož Stanko leta 1984 umrl, je padla večina bremen velikega Županovega grunta na njena ramena. Vendar Anke Županove nikoli nisi slišal, da bi se pritoževala ali da bi jamrala. Nasprotno, rada se je šalila, rada se je smejala. In številni rod Novakovih - Županovih, ki se je razkropil po svetu, je bil tu vedno dobrodošel in vedno lepo sprejet.

A bremena življenja so pustila posledice: zadnji dve leti je bila prikovana na bolniško posteljo in zadnje leto in pol je živela v domu za starejše na Bosancih. Bistrega duha pa je Anka Županova ostala vse do konca.

Naj zdaj počiva v miru!

Iskreno sožalje vsem njenim najbližjim.

Podrobnosti o pogrebu, ki bo v soboto, 13. julija 2019, pri sv. Trojici na Preloki: žara bo v cerkvi od 11. ure, pogrebna maša se bo začela ob 16. uri.

(8. 7. 2019)

*Njen odhod pomeni novo bolečo izgubo tudi za vso Preloko, saj zdaj ostaja brez prebivalcev še ena preloška hiša – Županova. To ime je hiša dobila v začetku 20. stoletja, ko je njen takratni gospodar Jože Balkovec postal župan. Njegov zet Stanko Novak pa je tu odprl trgovino in jo uspel obdržati tudi po letu 1948, ko so bile vse zasebne trgovine v Jugoslaviji uradno ukinjene. Pri Županovih je bil štacun vse tja do sredine osemdesetih let, bil je menda edina zasebna trgovina v državi.

 

Ana Starešinič - Peričeva (1931–2019)

Šimunci, kot rečemo delu Preloke od št. 15 do 18, so v torek, 25. junija 2019, izgubili eno svojih zadnjih prebivalk: Ano Starešinič - Peričevo.

1Teto Peričevo je bilo vedno veselje obiskati in se z njo pogovarjati. Bila je izjemno zgovorna oseba, rada je obujala spomine, o vsem je znala tako slikovito pripovedovati.

Kljub svoji navidezni krhkosti je bila neverjetno žilava in močna oseba. Potrpežljivo je prenašala svoj križ življenja in mnoga njegova bremena. Najprej grozote 2. sv. vojne, ko je trepetala za življenje brata Mikota, ki je bil zaprt na Rabu. Kolikokrat je kot drobna deklica takrat pešačila v Črnomelj na pošto in na glavi nosila paket s hrano zanj in po poti molila, da bi paket tudi res dobil. Veselje, da je brat Miko Rab in vojno preživel, je kmalu skalila bolečina, da so ji takoj po vojni na Teharjah ubili brata Iveta, – bolečina, ki jo je spremljala vse življenje.

Zgodaj, prezgodaj je za vedno odšel tudi mož Jože, po svetu so se že prej razkropili otroci. Seveda so se vračali, predvsem za vikende, in ji pomagali, a zemlja in živina ne moreta čakati samo na vikende. In ženici v letih, s hišo, z zemljo in na zemlji ni bilo ravno lahko ...

2Teto Peričevo si bomo zapomnili tudi po tem, s kakim žarom je podpirala vse naše akcije za ohranitev preloške kulturne dediščine in osvetlitev naše lokalne zgodovine. In ne samo podpirala, ampak v teh akcijah tudi tvorno sodelovala. Z enim od teh svojih prizadevanj se je celo zapisala v naše glasilo Preloški informator (gl. sliko desno). Ko pa smo recimo sprožili akcijo evidentiranja starih preloških fotografij, nam je z velikim veseljem razkazala svoje škatle s slikami. Tudi sama je bila jako vesela, ko smo v tej njeni zakladnici odkrili eno naših najstarejših in najdragocenejših fotografij: na njej je njen oče Miko kot avstro-ogrski vojak, ranjen in v bolnišnici v Galiciji. In se je jako razjezila, da so vogal prav te fotografije že malo načele miši, in je bilo treba teto pomiriti, da ni fotografija zato nič manj verodostojna, ravno nasprotno!

Da, to je bila teta Peričeva, kakršno smo imeli radi in ki jo bomo pogrešali.

Naj počiva v miru!

Podrobnosti o pogrebu, ki bo v torek, 2. julija 2019, pri sv. Trojici na Preloki: žara bo v cerkvi od 11. ure, pogrebna maša se bo začela ob 16. uri.

Iskreno sožalje vsem njenim najbližjim in vsem sorodnikom!

(25. 6. 2019)