Ana Novak - Županova (1931 – 2019)

0708 2Mali zvon svete Trojice na Preloki  se je spet oglasil in naznanil, da je v našem selu spet kosila smrt. Tokrat je kosila v Rtiču. 7. julija 2019 je umrla Ana Novak, po domače Županova*.

Rodila se je 4. julija 1931 staršema Kajin v Podklancu. Leta 1958 se je poročila s Preločanom Stankom Novakom - Županovim in še sama postala prava Preločanka: skrbna, delovna žena, ki podpira tri vogale hiše, in dobra mama trem hčerkam, ki so se jima rodile v zakonu. Potem ko je mož Stanko leta 1984 umrl, je padla večina bremen velikega Županovega grunta na njena ramena. Vendar Anke Županove nikoli nisi slišal, da bi se pritoževala ali da bi jamrala. Nasprotno, rada se je šalila, rada se je smejala. In številni rod Novakovih - Županovih, ki se je razkropil po svetu, je bil tu vedno dobrodošel in vedno lepo sprejet.

A bremena življenja so pustila posledice: zadnji dve leti je bila prikovana na bolniško posteljo in zadnje leto in pol je živela v domu za starejše na Bosancih. Bistrega duha pa je Anka Županova ostala vse do konca.

Naj zdaj počiva v miru!

Iskreno sožalje vsem njenim najbližjim.

Podrobnosti o pogrebu, ki bo v soboto, 13. julija 2019, pri sv. Trojici na Preloki: žara bo v cerkvi od 11. ure, pogrebna maša se bo začela ob 16. uri.

(8. 7. 2019)

*Njen odhod pomeni novo bolečo izgubo tudi za vso Preloko, saj zdaj ostaja brez prebivalcev še ena preloška hiša – Županova. To ime je hiša dobila v začetku 20. stoletja, ko je njen takratni gospodar Jože Balkovec postal župan. Njegov zet Stanko Novak pa je tu odprl trgovino in jo uspel obdržati tudi po letu 1948, ko so bile vse zasebne trgovine v Jugoslaviji uradno ukinjene. Pri Županovih je bil štacun vse tja do sredine osemdesetih let, bil je menda edina zasebna trgovina v državi.

 

Ana Starešinič - Peričeva (1931–2019)

Šimunci, kot rečemo delu Preloke od št. 15 do 18, so v torek, 25. junija 2019, izgubili eno svojih zadnjih prebivalk: Ano Starešinič - Peričevo.

1Teto Peričevo je bilo vedno veselje obiskati in se z njo pogovarjati. Bila je izjemno zgovorna oseba, rada je obujala spomine, o vsem je znala tako slikovito pripovedovati.

Kljub svoji navidezni krhkosti je bila neverjetno žilava in močna oseba. Potrpežljivo je prenašala svoj križ življenja in mnoga njegova bremena. Najprej grozote 2. sv. vojne, ko je trepetala za življenje brata Mikota, ki je bil zaprt na Rabu. Kolikokrat je kot drobna deklica takrat pešačila v Črnomelj na pošto in na glavi nosila paket s hrano zanj in po poti molila, da bi paket tudi res dobil. Veselje, da je brat Miko Rab in vojno preživel, je kmalu skalila bolečina, da so ji takoj po vojni na Teharjah ubili brata Iveta, – bolečina, ki jo je spremljala vse življenje.

Zgodaj, prezgodaj je za vedno odšel tudi mož Jože, po svetu so se že prej razkropili otroci. Seveda so se vračali, predvsem za vikende, in ji pomagali, a zemlja in živina ne moreta čakati samo na vikende. In ženici v letih, s hišo, z zemljo in na zemlji ni bilo ravno lahko ...

2Teto Peričevo si bomo zapomnili tudi po tem, s kakim žarom je podpirala vse naše akcije za ohranitev preloške kulturne dediščine in osvetlitev naše lokalne zgodovine. In ne samo podpirala, ampak v teh akcijah tudi tvorno sodelovala. Z enim od teh svojih prizadevanj se je celo zapisala v naše glasilo Preloški informator (gl. sliko desno). Ko pa smo recimo sprožili akcijo evidentiranja starih preloških fotografij, nam je z velikim veseljem razkazala svoje škatle s slikami. Tudi sama je bila jako vesela, ko smo v tej njeni zakladnici odkrili eno naših najstarejših in najdragocenejših fotografij: na njej je njen oče Miko kot avstro-ogrski vojak, ranjen in v bolnišnici v Galiciji. In se je jako razjezila, da so vogal prav te fotografije že malo načele miši, in je bilo treba teto pomiriti, da ni fotografija zato nič manj verodostojna, ravno nasprotno!

Da, to je bila teta Peričeva, kakršno smo imeli radi in ki jo bomo pogrešali.

Naj počiva v miru!

Podrobnosti o pogrebu, ki bo v torek, 2. julija 2019, pri sv. Trojici na Preloki: žara bo v cerkvi od 11. ure, pogrebna maša se bo začela ob 16. uri.

Iskreno sožalje vsem njenim najbližjim in vsem sorodnikom!

(25. 6. 2019)

 

Razstava "Vinceremo – Videt čemo"

Razstava o izsledkih projekta Okupacijske meje, v katerem s svojimi pričevanji o 2. sv. vojni sodelujejo mnogi Belokranjci, prihaja po Metliki in Semiču zdaj še v Črnomelj. Na ogled bo v Mestni muzejski zbirki, odprtje bo 20. junija 2019 ob 19. uri.

1Tudi Preloka in vsa preloška fara (Žuniči, Balkovci, Zilje) sta na tej razstavi zastopani s številnimi pričevanji ter fotografskim in drugim dokumentarnim gradivom. Največ teh pričevanj in dokumentov se nanaša na enega najstrašnejših zločinov italijanskega okupatorja na naših tleh, ko so naše ljudi odgnali v koncentracijska taborišča. Samo iz naše fare so jih 4. 8. 1942 na Rab odgnali kar 53. Samo s Preloke kar 24 in kar 9 Preločanov so tam izstradali do smrti.

2Na razstavi je predstavljen tudi dopis, ki ga je v začetku leta 1943 poslal škofijskemu ordinariatu v Ljubljani preloški župnik Jože Pokorn. V njem ves obupan opozarja na hudo trpljenje svojih interniranih župljanov in veliko stisko njihovih svojcev. Dopis začne z besedami: "V rokah držim že 12 smrtovnic naših župljanov ...", konča pa s prošnjo "za takojšnje ukrepanje, preden zadnji interniranec ne umre!"

3Toplo priporočamo, da si to razstavo ogledate. Njen osnovni namen je ozaveščanje. Ali z besedami vodje projekta Okupacijske meje dr. Boža Repeta: "Ne pozabimo: vsaka nova vojna se začne, ko naslednja generacija izgubi zgodovinski spomin. Naj naša raziskovanja in razstava pripomorejo k temu, da ga današnja ne bo!"

A. S. (19. 6. 2019)

70. obletnica Župančičeve smrti in nova pričevanja

Ambasador Bele krajine Oton Župančič je umrl 11. junija pred natanko sedmimi desetletji. In v počastitev te obletnice je izšla nova, prav posebna knjiga o njegovem življenju in delu. Spomine nanj obuja njegova žena Ani Župančič, roj. Kessler.

1Razkriva nam številne doslej neznane plati tega velikega pesnika, dramatika, prevajalca in esejista. Odstira pogled na njegovo zasebno in družabno življenje. Opisuje njegove vsakodnevne navade in razvade, ustvarjalne in medvojne stiske. Piše o njegovem značaju, nazorih, o njegovi hudomušnosti in duhovitosti ... Med drugim izvemo, da je bil eden prvih slovenskih smučarjev, med prvimi pri nas je letel z letalom, da je rad pel, risal, igral na orglice, da je znal tudi pritrkavati, da je bil navdušen gobar ...

2Razdelek Iz Otonovih mladih let je med najbolj zanimivimi in sočnimi v Spominih. Rad ji je pripovedoval o Beli krajini in Belokranjcih, o Vinici in predvsem o Dragatušu, kjer je odraščal. Najzanimivejša oseba, o kateri je pripovedoval, žal pa nikoli popisal, je bil njegov ded po materi, Franc Malič - Francina, kakor so ga imenovali domačini.

Ani na več mestih v knjigi omenja tudi njegov izredno pozitivni odnos, ljubezen do domačega belokranjskega narečja. V družinskem krogu je rad začel govoriti "z globokim goltniškim elom: bodisi po viniško – visoko in pojoče ali pa po dragatuško – globoko in moško."

Ganljivi so njeni spomini na Otonove zadnje dneve in ure, ko jo je večkrat prosil: "Daj Dragatuš." Želel je imeti v rokah razglednico z Dragatušem – "čisto preprosto razglednico z Dragatušem, ki jo je dolgo gledal. Tako tudi na smrtni postelji."

3Spomine Ani Župančič na Otona, ki jih je popisala v štirih zvezkih, je uredila in opremila s komentarji njuna vnukinja Alenka Župančič*, zdaj skrbnica Otonove literarne zapuščine. Knjiga prinaša tudi veliko zanimivega slikovnega gradiva iz družinskega arhiva, večinoma objavljenega prvič.

4Predstavitev knjige in tiskovna konferenca ob njenem izidu sta bili v gostilni Pri kolovratu ali Pri penatih, kot nekateri še danes rečejo tej gostilni. Zakaj tam? Ker so se tu nekoč zbirali ugledni kulturniki, t. i. penati. Član tega posebnega stalnega omizja pri Kolovratu je bil tudi Oton Župančič.

Ana Starešinič (6. 6. 2019)

*Dr. Alenka Župančič, vnukinja slavnega pesnika, je že dobra znanka tudi obiskovalcev spletne Preloke. Leta 2015 smo med drugim objavili njeno razkritje zamolčane Župančičeve sestrice, pomagala nam je npr. pojasniti Župančičevo strešico itd. Leta 2017 pa je dragoceno gradivo prispevala tudi k razstavi Plečnik v Beli krajini, saj nam je pomagala osvetliti lik in delo Plečnikovega učenca Marka Župančiča, ki je bil njen oče.

 

100 let VINICIZMA in Republike Vinica

Viniška republika dobiva iz leta v leto nove in nove pomene, interpretacije in razsežnosti.

1Rekli bi lahko, da raste v času, s časom in časom primerno. Bila je "razgrajanje” za nekatere, pa "proletrska revolucija s komunisti na čelu" spet za druge in zametek državnosti za tretje. Danes pa je praznovanje že preseglo sámo trajanje republike, vsa praznovanja skupaj pa so že zdavnaj presegla zaporne kazni kolovodjem – izrečene, pomiloščene in oproščene.

Viniška republika je ideja, ki je odmevala, a je segla zgolj do ziljskega klanca. Na Preloki je pričevanje o njej zabeleženo v Kroniki za leto 1919. Iz zapiskov Jožeta Bambiča na str. 57–61 lahko izluščimo:

“Boljševiško gibanje se je hotelo pojaviti na Vinici. V noči na veliko nedeljo so po Vinici streljali s karabinkami, revolverji, možnarji. Poštar viniški je naštel v eni sami uri do 100 strelov. Ponovilo se je tudi na velikonočni ponedeljek.

Ljudje niso bili zadovoljni, ni bilo reda. Viniški občinski odbor naj bi se izrekel in izrazil željo, da bi šla železniška proga skozi Vinico, dočim Poljanci zahtevajo, da bi šla iz Kočevja mimo njih. Ko se jim razloži, da se gre samo radi železnice, so ljudje vpili, da nočejo železnice, ampak samo hočejo republiko.

Republika jim je bila tak ideal, kjer bodo brez davkov in vojaštva! Mislili so na Ameriko in se nanjo sklicevali, najstarejšega moža v občini – nekega starčka iz Perudine – so naredili za predsednika republike in ga imenovali "naš Wilson". Odstavili so župana in izvolili novega ... Potem pa je prišlo nekaj vojaštva in orožnikov, ki so pripeljali s seboj 2 strojnici.

Bilo je vse le grmenje brez dežja. Časopisi so pisali o vinicizmu. Župan je bil odstavljen, poslovanje občine je bilo namreč neredno, manjkalo je tudi v blagajni ... Tudi Preloka je bila pri tem prizadeta, ker je šlo tudi iz njene kase. Pravijo, da bodo tirjali krivce, da se tisoči povrnejo, ki so šli nepravilno iz kase."

Tako g. Bambič, ki je bil župnik na Preloki od 1914 do 1920.

2Sedaj pa se Viniška republika povezuje z osvobojenim ozemljem in RS, Republiko Slovenijo, našo državo. Viničani so za praznovanje natisnili tudi svoj denar ... Prišel pa je tudi predsednik republike g. Pahor. Poudaril je, da želi, da bi se ponosno spominjali vsega, kar je ohranjalo Slovence kot suveren narod, ki goji uporniškega duha, in opozoril na iskreno željo ljudi, da bi si sami postavljali oblast. "Prav je, da praznujemo to lepo tradicijo."

Viniška republika nam je (bila) zgled!

Ana Starešinič (28. 4. 2019)

3P. S.: Torej zanimivo, “boljševizem” v Vinici je imel po mnenju g. Bambiča za cilj “Ameriko”, predsedniku te republike pa so pravili “naš Wilson”!

Še bolj zanimivo: obe republiki imata skupno “bančno luknjo”, pa tudi “štreko”. Proti Vinici je bil prvi tir, proti Kopru pa je še preostali, drugi tir. Prvi tir nikoli ni bil zgrajen, drugemu pa tudi ne kaže najbolje ...