Jože Ivanušič (1934 - 2020)

12 24Spet žalostna novica s Preloke: danes je v bolnišnici v Novem mestu umrl Jože Ivanušič iz preloškega zaselka Valeti.

Več v njegov spomin bomo napisali pozneje, prav tako vse podrobnosti o pogrebu.

Naj počiva v miru!

(26. 1. 2020)

Nova spoznanja o našem Župančiču v minulem letu

V četrtek, 23. januarja, bo minilo 142 let od rojstva poeta Bele krajine Otona Župančiča. Ob tej priložnosti se ozrimo na minulo leto, ko smo se z vrsto prireditev spominjali pesnikove 70. obletnice smrti.

1 aNajveč novih spoznanj o pesniku in njegovem delu je prinesla nova knjiga Spomini na Otona, ki jih je zapisala pesnikova žena Ani Župančič, uredila pa njuna vnukinja Alenka Župančič. Tako med drugim izvemo, da je bil eden prvih slovenskih smučarjev, med prvimi pri nas je letel z letalom, rad je plaval, veslal, planinaril, znal je pritrkavati, bil navdušen gobar, rad je tarokiral, šahiral, lepo risal, pel, igral na orglice, prevajal ... in seveda – pesnil. Knjiga je izšla junija 2019, ob 70. obletnici pesnikove smrti, predstavljena pa je bila tudi v njegovi spominski hiši v Vinici in v Knjižnici Črnomelj. Prav tam, v Vinici, pa je bil ob Župančičevi junijski obletnici tudi literarno-glasbeni večer.

2Konec novembra 2019 pa je izšla knjiga Cvetličice – izbor Župančičevih pesmi za mladino (in ne samo mladino!), ki jih doslej še nismo poznali, saj jih pesnik ni vključil v svoje zbirke; med neobjavljenimi in nezbranimi so tudi v njegovih Zbranih delih. Cvetličice je – tako kot Spomine na Otona – izbrala in uredila pesnikova vnukinja Alenka Župančič. Obe knjigi sta izšli pri Založbi Forma 7 in sta bili decembra 2019 predstavljeni tudi v Štandrežu pri Gorici v Italiji. Veliko teh zdaj prvič objavljenih pesmi se nanaša na Belo krajino.

3Oktobra 2019 so bili legendarni Župančičevi Mehurčki, – pesniška zbirka, ki je bila mnogim med nami sploh prvi stik z literaturo –, postavljeni na oder Gledališča Koper. V živahni in živopisni predstavi se naš otroški glavni junak Ciciban torej spet vrača na gledališke odre.

Omeniti velja tudi dve odmevni predavanji v zadnjem letu:

4Točno na pesnikov rojstni dan (23. januarja) je v Spominski hiši Otona Župančiča v Vinici predaval dr. Marijan Dović (ZRC SAZU), ki je tudi avtor postavitve viniške razstave "Župančič – mojster besede". V predavanju z naslovom Opojna čaša besed je na novo osvetlil in ovrednotil pesnikovo zgodnejšo poezijo, zlasti dekadenčno zbirko Čaša opojnosti.

5Točno ob 70. obletnici njegove smrti (11. junija) pa je bil na Dunaju, v Inštitutu za avstrijske vede, dvojezični večer v spomin Otona Župančiča. O njegovem življenju in delu je govoril literarni zgodovinar Erwin Köstler, znani prevajalec sodobnih slovenskih avtorjev v nemščino. Sledil je recital Župančičevih pesmi ter odlomka iz Župančičeve drame Veronika Deseniška.

Otonu Župančiču so se septembra poklonili tudi na Radiu Slovenija, in sicer v oddaji Kulturni fokus. V njej je literarna zgodovinarka dr. Darja Pavlič (FF UL) razmišljala o mnogih trajnih odlikah njegove umetnosti in o tem, zakaj nas le-ta dandanes nagovarja s tišjim glasom kot pred desetletji.

In še o eni knjigi in eni razstavi:

6Novembra 2019 je izšla nova knjiga z naslovom Zlata knjiga ljubljanskih častnih meščanov. Med 134 prejemniki tega uglednega naziva je seveda tudi Oton Župančič. Mestni svet Ljubljane mu je ta naziv podelil leta 1938, ob njegovi 60-letnici, in sicer na predlog in z utemeljitvijo takratnega ljubljanskega župana, Belokranjca dr. Jura Adlešiča.

7Lani ob slovenskem kulturnem prazniku pa je bila v prostorih Državnega sveta v Ljubljani na ogled filatelistična razstava Slovenska književnost na znamkah. Oton Župančič je svojo menda edino znamko dobil leta 1970, torej še v času Jugoslavije. Izšla je v nakladi 145.936 izvodov, njena vrednost je bila 5 din.

Ana Starešinič (21. 1. 2020)

P. S.: Za nekaj novih spoznanj o našem Župančiču smo torej od minulega leta spet bogatejši. Ni pa lani šlo brez dezinformacij. Te so v javnost zašle od tam, od koder bi jih najmanj pričakovali – iz javnega zavoda Krajinski park Kolpa. Članek, ki so ga razpečevali po različnih medijih, se začenja takole:

"Belokranjci smo še posebno ponosni na enega največjih slovenskih poetov in ga imamo za svojega – čeprav je preživel v Beli krajini le otroštvo (prvi dve leti na Vinici in 12 let v Dragatušu), starša pa tudi nista bila Belokranjca ..."

Da pesnikova starša nista bila Belokranjca? Oče seveda ne, saj vemo, da njegova veja rodbine izhaja iz okolice Dolenjskih Toplic. Ampak da pesnikova mama Ana Župančič, rojena Malič, ne bi bila Viničanka, torej Belokranjka, – "ta je pa res bosa!" bi vzkipel Župančič. Viničana sta bila oba njena starša Franc in Barbara Malič (oče tudi viniški župan, mama iz znane viniške družine Mihelič). In tudi njeni stari starši po očetovi in mamini strani (Janez Malič se je poročil z Ano Ostronič, Ive Mihelič pa z Jožefo Kastelic) so bili vsi rojeni Viničani ... No, ne ravno vsi, kajti stara mama Ana Ostronič (poročena Mihelič) je bila rojena na Goleku, – Goleku pri Vinici. Kot je znano, je rod viniških Maličev dokumentiran v Vinici že najmanj od leta 1750.
Dotični v Javnem zavodu Krajinski park Kolpa bi se o tem lahko prepričali kar v samem parku – v Vinici, v pesnikovi spominski hiši, kjer je podrobno predstavljen rodovnik Otona Župančiča. Če bi seveda hoteli ...

Odštevamo do 2020

Vsem Preločanom – kjerkoli že ste – in obiskovalcem spletne Preloke želimo vse dobro v novem letu DVAKRAT DVAJSET. Hvala vam, da ste že 13 let del naše velike spletne skupnosti in verjamete v to, kar nas povezuje, razvija in bogati.

preloka_2019-12-30Uredništvo spletne Preloke

Letošnji preloški božič

bozic-2019

24. 12. 2019

Spremna beseda h kapeli Kraljica družine na Preloki

                                                                                Stari trg ob Kolpi, 5. – 9. 12. 2019

Že pred kakimi desetimi leti smo želeli urediti vežico v kletnih prostorih župnišča. Seveda bi vežica prvenstveno služila kot zimska kapela. Vendar je bila zadeva nekako prekinjena. Jaz imam vedno veliko dela v naši Polanski dolini, da sem na preloško kapelo lahko pozabil. Ko smo lani na petek pred božičem obhajali 2. obletnico smrti naše mame Ane Pavlakovič, nas je lepo zeblo. Takrat me je pokojna mama intuitivno spomnila, naj vendar že enkrat naredimo tisto kapelo v župnišču. To sem takoj po maši povedal in po božiču poskrbel za začasno rešitev z obljubo, da bo do letos narejena prava namenska oprema …

12 09Kot vidite, se je kapela uresničila do zadnjega obiska našega škofa msgr. Andreja ob njegovi zadnji kanonični vizitaciji. Verjamem, da mu je to lep poklon ob odhodu v pokoj.

Sam sem pa še posebej vesel, da opremo podarjam župniji ob svoji 40. obletnici odhoda v bogoslovje. Takrat, pred 40 leti, je bilo zelo napeto. Najbolj me je skrbelo troje:
- Najprej sem se bal, da bo študij pretežak, ker se mi nikoli ni dalo učiti.
- Potem je bil velik problem tata, ki je bil zapit in v tistem času veri dokaj oddaljen. Kako bo on odreagiral? Lahko bi kaj hudega storil sebi in bližnjim.
- Najtežje pa mi je bilo zaradi delavnice, ki je nastala v Jakovinih, predvsem iz želje, da bi nekako pomagal zajeziti to strašno izseljevanje – bežanje iz dežele v mesta.

Prvi dve težavi sta se lahko rečem čudežno rešili. Študiral sem dokaj redno in ne tako slabo. Le jezike so mi morali spregledati, 'ker nisem hotel z njimi zastonj tratiti časa'. Glede tretje težave delam sedaj v Poljanah vsak dan pokoro, ko je pri nas enak problem. Stari umirajo, mladih je samo za vzorec …

Kako je kapela zamišljena?

Vse narekuje prostor. V 5 m dolgo in 4 m široko sobo je treba spraviti čim več ljudi ter čim lepšo in funkcionalno opremo: oltar, tabernakelj in neko podobo. Smo v župniji Sv. Trojice, zato se ponavljajo trojke. Ker je sedanji župnik po duši ribič, kakor na primer jaz mizar, sem se odločil za ribe. Riba je stari krščanski skrivni prepoznavni znak IXTIS (Isus Hristos Teos Soter, Jezus Kristus Bog Odrešenik), potem skrajšano v IHS. Križ je pač križ, plamen pa pomeni Svetega Duha. Tabernakelj stoji na trikotni polici v Bogkovem kotu. Spodaj je prostor za male jaslice ali Božji grob.
Tudi tabernakelj nekako predstavlja Božji grob. Narejen je iz nerodovine iz rodu akacije kot skrinja zaveze. Mizarji smo pravili temu lesu aformozija, material je bil v Ljubljani zelo čislan in drag. Uporabljal se je samo furnir. Naš tabernakelj je iz masivnega lesa. Na zunanji strani je prebodeno srce s polnim levim prekatom, na notranji pa je prebodena desna roka, dvignjena v pozdrav »Mir vam bodi!« in v blagoslov.
Nad tabernakljem je hrastov križ. Jezus je bil prvotno ob grdunskem potu in kalu, ki so ga postavili Škavurinski, verjetno po naročilu Juričkovih iz Grdunov. Pred skoraj 15 letih mi je korpus prinesel Jože Dejanski, naj ga restavriram; pa sem kmalu obupal, ker je bil v zelo slabem stanju – razpokan. Zdaj sem se spomnil nanj in ga kar hitro uredil z bolj primernim akrilnim kitom in barvami. Na prvotni lokaciji ga je bil prerasel gozd in ni imel več prave funkcije, zdaj bo v kapeli za vso župnijo, kar bi se tako Škavurinskim kot Juričkovim verjetno lepo zdelo, če bi še kdo živel.
Klopi so smrekove, ob straneh so po tri ribe. Ribiči sicer veliko ujamejo, zelo rado pa se zgodi, da ravno takrat ne dobijo nič, ko bi najrajši. Zdaj bo naš župnik imel vedno pri roki 77 smrekovih in še eno veliko hrastovo. Da bi bilo vsaj ljudi vedno toliko pri maši.
Na vratih od znotraj je napis Alfa in Omega. Tako se imenuje Jezus v zadnji knjigi Svetega pisma, začetek in konec, prvi in poslednji. Spodaj je deset zapovedi. (Bogati mladenič je Jezusa vprašal, kaj naj naredi dobrega, da pride v nebesa. Ta mu je odgovoril, naj izpolnjuje zapovedi.)

Oltarna slika je delo naše soseda v Jakovinih gospe Ane Jerala, rojene Miketič.
Slika je nekoliko nenavadna. Marija z Jezusom in dvema mladima, ki nekako gledata vsak v svojo smer. Meni se je porodila misel, da bi sliko lahko imenovali Kraljica družine. To je po novem predzadnji vzklik v Marijinih litanijah. Da bi se tadva mlada obrnila drug proti drugemu in poročila. Avtorica je ob blagoslovitvi kapele pojasnila, da je želela narediti veselo podobo z otroki. Tega nam najbolj manjka. Kjer ni otrok, ni pravega veselja.

Kot sem že omenil: vse sem bil pripravljen narediti že prej. V kleti bi bila kapela večja in bolj podobna bogoslužnemu prostoru. Sedaj nam je to uspelo ob moji 40. obletnici odhoda za Gospodom. Tokrat se je vse zelo lepo uredilo. Za to sem iskreno hvaležen Bogu in vsem, ki so morali z mano tudi kaj pretrpeti. Moja želja je, da bi se v kapeli dobro počutili in jo s pridom izkoriščali. Bog je bogat v usmiljenju in v obdarovanju, le potrpeti je treba in malo počakati.

Marija Kraljica družine – prosi za nas!
Sveta Trojica – usmili se nas!

                                                                             Jože Pavlakovič, brat Janez Krstnik
                                                                                            župnik polanski