70. obletnica Župančičeve smrti in nova pričevanja

Ambasador Bele krajine Oton Župančič je umrl 11. junija pred natanko sedmimi desetletji. In v počastitev te obletnice je izšla nova, prav posebna knjiga o njegovem življenju in delu. Spomine nanj obuja njegova žena Ani Župančič, roj. Kessler.

1Razkriva nam številne doslej neznane plati tega velikega pesnika, dramatika, prevajalca in esejista. Odstira pogled na njegovo zasebno in družabno življenje. Opisuje njegove vsakodnevne navade in razvade, ustvarjalne in medvojne stiske. Piše o njegovem značaju, nazorih, o njegovi hudomušnosti in duhovitosti ... Med drugim izvemo, da je bil eden prvih slovenskih smučarjev, med prvimi pri nas je letel z letalom, da je rad pel, risal, igral na orglice, da je znal tudi pritrkavati, da je bil navdušen gobar ...

2Razdelek Iz Otonovih mladih let je med najbolj zanimivimi in sočnimi v Spominih. Rad ji je pripovedoval o Beli krajini in Belokranjcih, o Vinici in predvsem o Dragatušu, kjer je odraščal. Najzanimivejša oseba, o kateri je pripovedoval, žal pa nikoli popisal, je bil njegov ded po materi, Franc Malič - Francina, kakor so ga imenovali domačini.

Ani na več mestih v knjigi omenja tudi njegov izredno pozitivni odnos, ljubezen do domačega belokranjskega narečja. V družinskem krogu je rad začel govoriti "z globokim goltniškim elom: bodisi po viniško – visoko in pojoče ali pa po dragatuško – globoko in moško."

Ganljivi so njeni spomini na Otonove zadnje dneve in ure, ko jo je večkrat prosil: "Daj Dragatuš." Želel je imeti v rokah razglednico z Dragatušem – "čisto preprosto razglednico z Dragatušem, ki jo je dolgo gledal. Tako tudi na smrtni postelji."

3Spomine Ani Župančič na Otona, ki jih je popisala v štirih zvezkih, je uredila in opremila s komentarji njuna vnukinja Alenka Župančič*, zdaj skrbnica Otonove literarne zapuščine. Knjiga prinaša tudi veliko zanimivega slikovnega gradiva iz družinskega arhiva, večinoma objavljenega prvič.

4Predstavitev knjige in tiskovna konferenca ob njenem izidu sta bili v gostilni Pri kolovratu ali Pri penatih, kot nekateri še danes rečejo tej gostilni. Zakaj tam? Ker so se tu nekoč zbirali ugledni kulturniki, t. i. penati. Član tega posebnega stalnega omizja pri Kolovratu je bil tudi Oton Župančič.

Ana Starešinič (6. 6. 2019)

*Dr. Alenka Župančič, vnukinja slavnega pesnika, je že dobra znanka tudi obiskovalcev spletne Preloke. Leta 2015 smo med drugim objavili njeno razkritje zamolčane Župančičeve sestrice, pomagala nam je npr. pojasniti Župančičevo strešico itd. Leta 2017 pa je dragoceno gradivo prispevala tudi k razstavi Plečnik v Beli krajini, saj nam je pomagala osvetliti lik in delo Plečnikovega učenca Marka Župančiča, ki je bil njen oče.

 

100 let VINICIZMA in Republike Vinica

Viniška republika dobiva iz leta v leto nove in nove pomene, interpretacije in razsežnosti.

1Rekli bi lahko, da raste v času, s časom in časom primerno. Bila je "razgrajanje” za nekatere, pa "proletrska revolucija s komunisti na čelu" spet za druge in zametek državnosti za tretje. Danes pa je praznovanje že preseglo sámo trajanje republike, vsa praznovanja skupaj pa so že zdavnaj presegla zaporne kazni kolovodjem – izrečene, pomiloščene in oproščene.

Viniška republika je ideja, ki je odmevala, a je segla zgolj do ziljskega klanca. Na Preloki je pričevanje o njej zabeleženo v Kroniki za leto 1919. Iz zapiskov Jožeta Bambiča na str. 57–61 lahko izluščimo:

“Boljševiško gibanje se je hotelo pojaviti na Vinici. V noči na veliko nedeljo so po Vinici streljali s karabinkami, revolverji, možnarji. Poštar viniški je naštel v eni sami uri do 100 strelov. Ponovilo se je tudi na velikonočni ponedeljek.

Ljudje niso bili zadovoljni, ni bilo reda. Viniški občinski odbor naj bi se izrekel in izrazil željo, da bi šla železniška proga skozi Vinico, dočim Poljanci zahtevajo, da bi šla iz Kočevja mimo njih. Ko se jim razloži, da se gre samo radi železnice, so ljudje vpili, da nočejo železnice, ampak samo hočejo republiko.

Republika jim je bila tak ideal, kjer bodo brez davkov in vojaštva! Mislili so na Ameriko in se nanjo sklicevali, najstarejšega moža v občini – nekega starčka iz Perudine – so naredili za predsednika republike in ga imenovali "naš Wilson". Odstavili so župana in izvolili novega ... Potem pa je prišlo nekaj vojaštva in orožnikov, ki so pripeljali s seboj 2 strojnici.

Bilo je vse le grmenje brez dežja. Časopisi so pisali o vinicizmu. Župan je bil odstavljen, poslovanje občine je bilo namreč neredno, manjkalo je tudi v blagajni ... Tudi Preloka je bila pri tem prizadeta, ker je šlo tudi iz njene kase. Pravijo, da bodo tirjali krivce, da se tisoči povrnejo, ki so šli nepravilno iz kase."

Tako g. Bambič, ki je bil župnik na Preloki od 1914 do 1920.

2Sedaj pa se Viniška republika povezuje z osvobojenim ozemljem in RS, Republiko Slovenijo, našo državo. Viničani so za praznovanje natisnili tudi svoj denar ... Prišel pa je tudi predsednik republike g. Pahor. Poudaril je, da želi, da bi se ponosno spominjali vsega, kar je ohranjalo Slovence kot suveren narod, ki goji uporniškega duha, in opozoril na iskreno željo ljudi, da bi si sami postavljali oblast. "Prav je, da praznujemo to lepo tradicijo."

Viniška republika nam je (bila) zgled!

Ana Starešinič (28. 4. 2019)

3P. S.: Torej zanimivo, “boljševizem” v Vinici je imel po mnenju g. Bambiča za cilj “Ameriko”, predsedniku te republike pa so pravili “naš Wilson”!

Še bolj zanimivo: obe republiki imata skupno “bančno luknjo”, pa tudi “štreko”. Proti Vinici je bil prvi tir, proti Kopru pa je še preostali, drugi tir. Prvi tir nikoli ni bil zgrajen, drugemu pa tudi ne kaže najbolje ...

 

 

Prvi aeroposnetek Vinice (iz okoli leta 1930)

Vinica ni samo prvi kraj v Beli krajini, ki je hotel postati republika (pred natanko 100 leti), ampak je tudi eden prvih belokranjskih krajev, ki je bil posnet iz letala (že okoli leta 1930, torej tudi že pred skoraj 100 leti).

1b Aeroposnetek iz okoli leta 1930, avtor K. Novak, reprodukcija Jože Gorjup. Fotografijo hrani fototeka INDOK centra, Direktorat za kulturno dediščino pri Ministrstvu za kulturo RS

Ob tem aeroposnetku in ob pomoči starih viniških razglednic na priloženih linkih poglejmo, kako se je "svet" spreminjal in spremenil v zadnjih sto letih.
Zgodbe, ki jih pišejo te fotografije in seveda življenje, začenjamo na viniškem placu: s št. 1 smo opremili občino, s št. 2 najmarkantnejšo hišo na placu – Šterkovo, potem smo pogledali s placa proti cerkvi, nato s placa proti jugu (proti Sečjemu selu) in nazadnje proti gradu. Pri številkah na fotografiji (to niso hišne številke!) smo zapisali lastnike teh hiš okoli leta 1930.

2

1 občina na placu
2 Šterk (Jurej Šterk oz. sin Vilko Šterk, veletrgovca)
2a Šterkova pletilnica
2b Šterkovo skladišče
3 kapelica sv. Jurija
4 župnišče
4a župnijski kozolec (ostalo župnijsko gospodarsko poslopje zakriva lipov drevored)
5 šola
6 Klobučar (Franc Mihelič, gostilničar)
6a Klobučarjevo gospodarsko poslopje
7 König (Johan König, krojač)
8 Kravos (Avgust Kravos, učitelj)
8a Kravosovo gosp. poslopje
8b Kravosov sadovnjak
8c Kravosova vrtna uta
8d Kravosov vrt
9 Školnik (Peter Malič, gostilničar)
9a Školnikovo gosp. poslopje
9b Školnikov vrt
10 Maliček (Niko Malič)
10a Maličkovo gosp. poslopje
11 Jaketič (Florjan Jaketič)
12 Balkovec (Ivan Balkovec, čevljar)
13 Balkovec (Peter Balkovec, gostilničar)
14 območje, kjer je zdaj Zdravstveni dom Vinica
15 Karin (Evgen Karin, pošta)
16 Biščan
16a Biščanovo gosp. poslopje
17 Blinc (Zora in Emil Blinc)
18 Babíčini (pekarna, Mirko Berkopec)
18a Gosp. poslopje od Babičinih
18b Vrt od Babičinih
19 kapelica sv. Florjana
20 Ceneč (Franc Ostronič, mizar, leta 1930 tudi župan)
1a Gospodarsko poslopje od Babca
21 Lovšin (Župančičeva rojstna hiša)
21a Lovšinovo gosp. poslopje
22 Rusovi (Nina in Bela Persetič, trgovina)
22a Rusovo gospodarsko poslopje

Ana Starešinič (21. 4. 2019)
Ustni vir: Mirko Mihelič

Hiša na viniškem placu, ki je ni več

1Bliža se je tradicionalni belokranjski praznik jurjevo (24. april). Ena naših najstarejših fotografij, ki dokumentira ljudski običaj obhoda zelenega Jurija po vasi, je iz leta 1912 iz Vinice. Jurjaše je fotografiral Rudolf Persetič, po domače Rusov iz Vinice.
Jako zanimiva pa je tudi zgodba hiške, pred katero so jurjaši.

Kot pravi Mirko Mihelič, je to bila najmanjša hiša na viniškem placu in na sploh najbolj utesnjena viniška hiša, nobena druga ni imela tako malo prostora do sosedov. Na prvi fotografiji vidimo levo zid Karinove hiše, na drugi strani (in drugi fotografiji) je nanjo pritiskala Kramarjeva, pozneje Kravosova hiša, pred njo pa je bil viniški plac. Hiški na placu se je reklo po domače Babčeva oz. »Pri Babcu«, priimek pri hiši je bil Benetič.

Tu je bila trgovinica, kar se vidi tudi po vratih in desnem oknu na prvi fotografiji. Babec je prodajal le osnovne potrebščine, kot so sol, sladkor, moka ..., pritovoril jih je s konjem iz Karlovca ob petkih. Hleva zanj seveda ni mogel imeti ob hiši, imel ga je nasproti kapelice sv. Florjana. Tako je bilo tudi še leta 1919, torej za časa t. i. Viniške republike.

2Pozneje so Babci hišo prodali viniški občini in ta je v njej uredila občinske urade, sem se je hodilo volit, tu je bil občinski arhiv ... Ob začetku 2. sv. vojne so si jo prisvojili Italijani, potem so se tu namestili partizani in zato so se Nemci pozneje znesli nad hišo tako, da so raztresli arhiv po hiši in vse skupaj zažgali. Mirko Mihelič še zdaj živo pripoveduje, kako sta sredi belega dne gorela hiška in z njo ves viniški arhiv.

3Na povojni fotografiji viniškega placa iz leta 1950 spominja na nekdanjo Babčevo hišo oz. viniško občino samo še zid pred Karinovo hišo. Zdaj je na mestu te hiške parkirišče – za tri avtomobile, lahko tudi nemške!

Ana Starešinič (19. 4. 2019)
Ustni vir: Mirko Mihelič

 

Rodbina Katzianer v Avstriji, na Kranjskem in na Preloki

Zgodovino oblikujejo in določajo posamezniki, eni manj, drugi bolj. Med slednjimi so gotovo Kacijanarji, nem. Katzianerji, rodbina, ki izhaja z graščine Katzenstein v Begunjah.

1Ivan Kacijanar (nem. Hans Katzianer zu Katzenstein) se je rodil ok. 1491 na graščini v Begunjah. Kot je bilo takrat v navadi, se je odločil za vojaški stan. »Zaslovel je pri turškem obleganju Dunaja oktobra 1529, ko je s svojo konjenico pri Koroških vratih odbil tri silovite naskoke Turkov in v boju mož na moža sam premagal dvanajst turških vojakov,« se da prebrati o njem na spletu. Proslavil se je tudi v bitki pri Košicah ter tudi pri Dunajskem Novem mestu. Po tem je pri Osijeku že poveljeval kot general 50.000 vojakom proti Turkom v bitki za Slavonijo. Bil je odličen vojaški strateg, 7 let (1530–1537) pa je bil tudi kranjski deželni glavar. Seveda tudi bogastvo in vpliv nista izostala.

Brat Franc Kacijanar (1488–1543) pa se je odločil za duhovniški poklic in je postal ljubljanski škof.

Ker je dežela Kranjska v tistem času skupaj s Štajersko, Koroško, Goriško in Istro upravno spadala pod Notranjo Avstrijo, se je Ivan Kacijanar preselil v njeno tedanjo prestolnico – v Gradec* in tam zasnoval rodbino Katzianerjev.

Njegovi potomci so bili v 17. stoletju povzdignjeni v grofe. Sredi Gradca je še danes njihova razkošna štirinadstropna palača z baročnim portalom in rodbinskim grbom na pročelju (grb Katzianarjevih z znamenitimi 4 mačkami, die Katze 'mačka'). Nagrobna plošča z njihovim grbom je tudi v osrednji mestni cerkvi v Gradcu.

A vrnimo se k Ivanu: njegovo vzpenjanje po družbeni lestvici se zanj ni končalo dobro. Postajal je vse hujša konkurenca in za marsikoga trn v peti. Leta 1539 je bil umorjen med kosilom pri hrvaškem grofu Zrinjskem, in to po navodilu cesarja.

Zahrbtno umorjenega brata je dal ljubljanski škof Franc Kacijanar pokopati v cerkvi v Gornjem Gradu, štiri leta pozneje pa je bil tam pokopan tudi sam. In še danes nas v Gornjem Gradu kamnita nagrobna spomenika obeh znamenitih Kacijanarjev spominjata na te davne čase.

Ivanov potomec Manfred Katzianer, član rodbine Katzianer iz Gradca, je napisal že tri knjige o Gradcu in je že pol stoletja tudi tesno povezan s Preloko in Belo krajino. Skupaj z ženo Ančico, po domače Ančko Županovo, sta prihajala na Preloko za vsake večje praznike, za vsaka večja kmečka dela, bila sta redna udeleženca vseh naših večjih prireditev in dolgoletna člana našega gasilskega društva.

Minulo soboto, 6. aprila 2019, točno na drugo obletnico njene smrti, se je delegacija s Preloke poklonila njenemu spominu pred grobnico Katzianerjevih v Gradcu.

23456789

Ana Starešinič (10. 4. 2019)

* Gradec (danes na avstrijskem Štajerskem) je bil vse do leta 1749 tudi naše glavno mesto, saj je bila Bela krajina del dežele Kranjske, ta pa sestavni del Notranje Avstrije. Belokranjci pa se seveda lahko pohvalimo tudi s svojim lastnim Gradcem. Ime je slovanskega izvora: grad (<ograda) pomeni 'velika utrjena naselbina', manjšalnica gradec/gradac pa 'manjša utrjena naselbina'. Nemško ime Graz za mesto Gradec na avstrijskem Štajerskem se je prvič pojavilo šele leta 1128. Ne le ime mesta, tudi nekatere tamkajšnje arheološke najdbe pričajo o majhnem gradu Slovanov, ki je sčasoma postal močna utrdba in potem – Graz.