2.
Janko Butala, Ob stari cesti na Preloko, 2010,
olje na platnu, 60x55,
izklicna cena 300,00 €

PRODANO

350 €, Jože Starešinič, Portorož

JANKO BUTALA je rojen in živi na Butoraju. Doslej se je predstavil na številnih skupinskih razstavah, vse do Ljubljane, imel je tudi nekaj samostojnih razstav – med drugim v Črnomlju, Dugi Resi in letos maja na Ptuju.

Na svojih slikah nam predstavlja še vedno »belo« Belo krajino. Na njegovih upodobitvah se tako zvrstijo steljniki z belimi brezami, mlini ob Lahinji in Kolpi ter stare lesene domačije in zidanice – utrinki, kakršne vidi slikar samouk. Toda kljub polnosti barv in marsikdaj kar pravljičnemu občutju, ki veje s slik, čutimo, da je ta idilični svet zapisan propadu. Breze sicer še vedno valovijo v vetru, a mlini so že davno utihnili, posledično se podirajo tudi jezovi, brežine rek zarašča grmovje; stare domačije so samotne in zapuščene, saj v današnjem svetu ni prostora zanje.

Mogoče so ravno zaradi skritih kotičkov, ki jih je Janko Butala znal poiskati in skušal predstaviti njihovo starodavno lepoto ter nekdanjo idiličnost in romantiko Bele krajine, njegove slike ljudem blizu in jih imajo radi. Morda so jim všeč prav zato, ker niso abstraktne, ker so na njih hiše res podobne hišam in drevesa drevesom. Ob njegovih slikah mladi lahko spoznavajo nekdanjo belokranjsko arhitekturo, stari pa obujajo spomine na mladost.

Spomine na neki daljni, a lepi svet s slamo kritih domačij in trdega, a vseeno veselega in zadovoljnega življenja na vasi.

Ali spomine – kot na sliki Ob stari cesti na Preloko – na čas, ko je bila edina prometna povezava vasi s svetom makadamska cesta, in na čas, ko se je potovalo še s konjsko vprego, morda že s kolesom, a najpogosteje peš. In z nostalgijo ugotavljamo, da je tale cesta sicer še bela, a vse ožja. Okoliški steljniki, kjer je še pred nekaj desetletji v tem jesenskem času vse vrelo od življenja, se vse bolj zaraščajo. In marsikatera kosa, ki je takrat tod kosila, rjavi in marsikateri kosec že dolgo počiva pri sv. Trojici.