Ob letošnjih velikonočnih praznikih se na Preloka.si posvetimo enemu redkih običajev, ki ga čas še ni uspel pomesti v zgodovino: to je tradicionalno nošenje velikonočnih jedi k žegnu.
Dandanes prinašamo (pripeljemo!) jedi blagoslovit večinoma v košarah, nekoč, ko so bile družine še številčne in ko je bil ta tovor kar težak, pa so ga ženske nosile na glavah, v jerbasih.
Jerbas za žegen je bil lepši kot tisti za vsak dan, prav tako svitek, s katerim je bil jerbas podložen. Poseben okras pa so bili štikani prtički, ki so pokrivali velikonočne dobrote. Gospodinje so kar tekmovale, katera bo imela lepšega.
Posebna umetnost pa je bila tudi nošnja na glavi. Spretnejše so to obvladale brez uporabe rok, seveda z nekaj poprejšnje vaje. Je pa nošenje na glavi neprimerno lažje kot recimo nošenje na boku, na hrbtu ali v naročju. In kot tako seveda ni vezano samo na naš prostor (gl. tukaj).
Prav jerbase, to uporabno ljudsko umetnost, ki se je v vsem svojem sijaju razkazovala ob velikonočnem žegnu, je kipar Ivan Meštrović na avalskih kariatidah povzdignil v monumentalno in brezčasno lepoto. Veliki mojster je kapitele osmih kariatid-mater namreč oblikoval kot stilizirane jerbase, seveda podložene s svitki. S tem je simbolno nakazal bremena, ki jih prenašajo ženske-matere, in tudi dobrote, ki nam jih prinašajo. Kajti tisto, kar umetnost je, ni ne les ne kamen, ni ne granit ne marmor, je nekaj več, je tisto onkraj prostora in časa!
Ana Starešinič (31. 3. 2024, na velikonočno nedeljo)
P. S.: Naš prispevek o granitnih gracijah na Avali in Belokranjki med njimi, ki smo ga objavili za dan žensk, 8. marec, je zbudil kar nekaj zanimanja za zgodovino in preteklost in kar nekaj vaših odzivov. Strnili jih bomo v enem od naslednjih člankov. Veseli pa bomo tudi komentarjev na to velikonočno objavo.