Šansonjer s preloškimi koreninami
Poročali smo že, da so Belokranjcu Toniju Gašperiču v nedeljo, 10. novembra 2013, v okviru prireditve »Festival slovenskega šansona«, podelili Ježkovo nagrado. V tokratnem obvestilu pa razkrivamo, da je imel ta festival tudi preloške razsežnosti, saj je na njem nastopil Jure Ivanušič.
Kot smo že pisali, je bil njegov stari oče Jure po rodu s Preloke, iz Škavurinov (gl. obvestilo: Pozdrav Preločanom iz Štajerske ). V tistem konfuznem času ob koncu 2. sv. vojne je po spletu okoliščin prišel v naselje Špičnik tik ob meji z Avstrijo, k družini Dreisiebner. In tam je tudi ostal in se poročil z Ireno Dreisiebner. Kmalu po poroki sta se odselila v dolino - najprej v Ruše in nato v naselje Miklavž pri Mariboru. Oba zdaj počivata na miklavškem pokopališču, hiša v Miklavžu pa je prazna.
Vse to navajamo zato, ker je njun vnuk Jure Ivanušič na festivalu nastopil s šansonom Zimski večer, ki ga je posvetil svoji stari mami. In v njem poje o njeni mladosti v Špičniku, pa o Juriju, ki pride in se z njo poroči ter jo odpelje v dolino, pa o zdaj prazni hiši v Miklavžu, o tamkajšnjem pokopališču in miklavškem zvonu ... To prekrasno besedilo v celoti navajamo spodaj.
Jure sicer s skladbo Zimski večer na festivalu ni zmagal, a upamo si trditi, da je bil od 12 izvajalcev, ki so nastopili na Festivalu šansona, Jure Ivanušič edini, ki je vedel, zakaj je tam. Šanson je po svoji definiciji uglasbena poezija in naj bi nosil neko zgodbo, ki jo šansonjer avtorsko interpretira ... In Zimski večer je bil vse to in še več: odlično besedilo in glasba in briljantna interpretacija. Skratka šanson z veliko začetnico! (A. S.)
Festival slovenskega šansona 2013 (Jureta Ivanušiča najdete, če se pomaknete na približno 55. minuto)
Zimski večer, avtor besedila Jure Ivanušič
Nizko sonce, dolge sence, mračen bo decembrski večer,/ v prazno hišo najprej drva znosim, za seboj zapahnem dver. / Vraga v peč pokličem, saj trenutek je odličen, / ker je nizko sonce, dolge sence in nikogar ni nikjer. / Le ura tik-tak, tik-tak, tik-tak, tik-tak, tipka ura v zrak, / tik-tak, tik-tak, ko prebada mrak.
V stari hiši, tu, kjer je živela, belo svečo še prižgem, / in tako se spiritistična seansa že lahko prične. / Čeprav ne bo duhov klicanja, nič molitve, nič klečanje, / v stari hiši s staro mamo znova srečam se. / Kot da bi, švig-švag, švig-švag, švig-švag, švig-švag, spet copati šli, / švig-švag, švig-švag, čez domači prag.
In pridrsa z mehkimi copati nežen čas minulih dni, / odprt pred mano tu na mizi pajčevinast dnevnik njen leži, / ki poln je raznih spisov in prepisov časopisov, / ko pridrsa s svojimi spomini zdaj še stara mama, / ki jo slišim: zdaj si, zdaj te ni, za mano prideš tudi ti, / zdaj si, zdaj te ni, in nič ni, kot se zdi.
In odpotujeva v leto 1935, / moja stara mama zdaj ima le svojih prvih 15 let, / zeleno se vinograd lesketa po hribu Špičnika, / ko odpotujeva v leto, kjer še je tišino slišal svet. / In kjer si, sik-sak, sik-sak, v ritmu slišal kose glas, / sik-sak, sik-sak, in z nožem branil čas.
Sveti Jurij, ki ubija zmaja, tu stoji v opomin, / da spet se, če bo treba, proti tlaki boj bo bil, / vidim mrtve od ljubezni, slišim mrtve iz časti, / pa pride Jurij, ki v dolino staro mamo poroči. / In poje heja-hejahoj, nocoj pa, žena, veš, nocoj, / heja-hejahoj, tvoj mož bo šel v boj.
Kos neba gori na temnem svodu, ko skoz okno se zazrem, / usta pokopanih prič minulih dni z dnevnikom zaprem, / vrag v peči je osupnil, mraz v staro hišo buhnil, / kos neba gori na temni reki, ko na vaški britof grem. / Kako bi srečna jaz bila, slišim, ko grem na sprehod, / če bi vedela, da šel boš na moj grob.
Nizko sonce, dolge sence, mračen je decembrski zahod, / pridem na pokopališče skupaj s staro mamo na njen grob. / Na kamnu nehote je droben list nad črko E, / kot da bi stara mama si nadela umetniško ime. / Takrat pa din-don, din-don, zadoni miklavški zvon, / din-don, din-don, v čast in slavo nji, ki je v tem grobu ni.
Preloško gasilsko društvo, ustanovljeno 1935, je prvo gasilsko brizgalno nabavilo leta 1938 (gl. obvestilo o veliki gasilski veselici 28.8.1938). Kmalu je bil zgrajen tudi naš prvi gasilski dom. Po znanem sporu glede lokacije so se odločili za lokacijo sredi vasi, kjer stoji tudi sedanji dom. Zemljišče za gradnjo so dali Skrajni.