Danes mineva natanko 30 let od smrti našega rojaka Staneta Starešiniča in čez 4 dni bo minilo tudi 30 let, odkar počiva na preloškem pokopališču.

Čeprav je vso svojo poklicno pot prehodil v slovenskem gledališču v Trstu, se je vse življenje štel za Preločana, kar kaže tudi njegova uradna vizitka. Rad in pogosto se je vračal domov in veliko prispeval h kulturnemu utripu Preloke in vse Bele krajine.

V zahvalo in v poklon smo mu Preločani skupaj z Občino Črnomelj postavili na Preloki spominsko ploščo.

A. S. (2. 4. 2024)

Ob letošnjih velikonočnih praznikih se na Preloka.si posvetimo enemu redkih običajev, ki ga čas še ni uspel pomesti v zgodovino: to je tradicionalno nošenje velikonočnih jedi k žegnu.

Dandanes prinašamo (pripeljemo!) jedi blagoslovit večinoma v košarah, nekoč, ko so bile družine še številčne in ko je bil ta tovor kar težak, pa so ga ženske nosile na glavah, v jerbasih.

Jerbas za žegen je bil lepši kot tisti za vsak dan, prav tako svitek, s katerim je bil jerbas podložen. Poseben okras pa so bili štikani prtički, ki so pokrivali velikonočne dobrote. Gospodinje so kar tekmovale, katera bo imela lepšega.

Posebna umetnost pa je bila tudi nošnja na glavi. Spretnejše so to obvladale brez uporabe rok, seveda z nekaj poprejšnje vaje. Je pa nošenje na glavi neprimerno lažje kot recimo nošenje na boku, na hrbtu ali v naročju. In kot tako seveda ni vezano samo na naš prostor (gl. tukaj).

Prav jerbase, to uporabno ljudsko umetnost, ki se je v vsem svojem sijaju razkazovala ob velikonočnem žegnu, je kipar Ivan Meštrović na avalskih kariatidah povzdignil v monumentalno in brezčasno lepoto. Veliki mojster je kapitele osmih kariatid-mater namreč oblikoval kot stilizirane jerbase, seveda podložene s svitki. S tem je simbolno nakazal bremena, ki jih prenašajo ženske-matere, in tudi dobrote, ki nam jih prinašajo. Kajti tisto, kar umetnost je, ni ne les ne kamen, ni ne granit ne marmor, je nekaj več, je tisto onkraj prostora in časa!

Ana Starešinič (31. 3. 2024, na velikonočno nedeljo)

P. S.: Naš prispevek o granitnih gracijah na Avali in Belokranjki med njimi, ki smo ga objavili za dan žensk, 8. marec, je zbudil kar nekaj zanimanja za zgodovino in preteklost in kar nekaj vaših odzivov. Strnili jih bomo v enem od naslednjih člankov. Veseli pa bomo tudi komentarjev na to velikonočno objavo.

Nedavno se je v Klovićevih dvorih v Zagrebu iztekla velika pregledna razstava o Ivanu Meštroviću, posvečena kiparjevi 140. obletnici rojstva. Ta genialni umetnik svetovnih razsežnosti pa je še kako povezan tudi z nami Belokranjci. Ob robu zagrebške razstave sem to raziskovala in ugotovila, da ta povezava začuda ni bila doslej nikjer predstavljena, verjamem pa, da je nanjo vredno opozoriti. Pojdimo po vrsti.

Meštrović in Slovenci
Meštrović se je s Slovenci tesno povezal že kot 16-letni fantič, ko je prišel študirat na Dunaj in se je vključil v slovensko umetniško društvo Vesna. Z vesnanom Maksimom Gasparijem (da, prav tistim, ki je pozneje “standardiziral” slovenske narodne noše, gl. Sič, Gaspari) sta bila tudi “cimra” v najemniški sobici. Prijateljstvo ga je družilo tudi z Jožetom Plečnikom, ki ga je spoznal na arhitekturnih predavanjih pri profesorju Ottu Wagnerju. Kasneje, kot profesor, je bil mentor več slovenskim kiparjem.

Meštrović in Bela krajina
Stik z Belo krajino pa je Meštrović poglobil na vrhuncu svojega umetniškega ustvarjanja, ko je v letih 1934–1938 zasnoval po ocenah stroke svoj največji in najkakovostnejši primerek sinergije kiparstva in arhitekture – monumentalni Spomenik neznanemu junaku na Avali pri Beogradu.

Spomenik ideji jugoslovanstva iz jablaniškega granita
Po 1. sv. vojni so take spomenike neznanemu vojaku postavljali tudi drugod po Evropi. Tedanji jugoslovanski kralj Aleksander I. pa si je želel skozi spomenik na Avali pokazati še več: idejo združitve južnoslovanskih narodov v eno državo. Spomenik naj bi bil umetniška upodobitev ideje jugoslovanstva, kakor jo je videl in razumel kralj z vzdevkom Zedinitelj (Ujedinitelj): ideal “enotnosti v različnosti”. To nalogo je zaupal takrat že svetovno znanemu umetniku Ivanu Meštroviću ter mu dal pri snovanju in izvedbi popolnoma proste roke glede estetskih kriterijev, glede simbolike in – denarja.

Pogodbo o gradnji je Meštrović podpisal 9. januarja 1934, slovesnost ob dokončanju spomenika je bila 4 leta pozneje, na takrat največji srbski praznik – vidovdan, 28. junija 1938. A njegov glavni pobudnik, kralj Aleksander, tega dogodka ni dočakal. Le nekaj mesecev potem, ko je na Avali položil temeljni kamen, so ga v Marseillu ubili (gl. op. 1).

Meštrović si je spomenik zamislil kot mavzolej, po zgledu grobnice perzijskega vladarja Kira. Veliki bloki za mavzolej so iz znamenitega kamnoloma v Jablanici, z levega brega Neretve v Bosni. Ta kamen je znan ne le po svoji temni lepoti, ampak tudi po trpežnosti in odpornosti. Čeprav brez okrasja, brez vsakih vojaških, verskih ali ideoloških obeležij, mavzolej deluje svečano, monumentalno.

Kariatide
Idejno težišče spomenika in nedvomno izvirna umetniška rešitev pa je osem kariatid, ki podpirajo masivni kamniti strop grobnice. Vendar to niso iz antične umetnosti znane kariatide kot okamenela dekleta-svečenice, ampak so ženske-matere, ki stražijo, varujejo poslednje počivališče svojih sinov (gl. op. 2)

Vse te kolosalne Meštrovićeve ženske imajo identične somatske značilnosti, torej so si po konstituciji podobne, s čimer je nakazan njihov skupni izvor. Vrnitev h koreninam nakazuje tudi to, da so vse ženske bose, – bose na svoji zemlji, v stiku z njo (gl. op. 3). Njihovi kapiteli so stilizirani jerbasi, podloženi s svitki, torej nosijo bremena in tudi dobrote. In podpirajo ne le tri, ampak prav vse vogale tega mogočnega kolosa na vrhu Avale.

Razlikujejo pa se po tem, da je vsaka od njih “oblečena” v stilizirano narodno nošo določene narodne entitete. Simbolizirajo torej združitev teh entitet v eno državo in kot take so nosilke koncepta jugoslovanstva, modela “enotnost v različnosti”.

Razporeditev kariatid
Po zapiskih njihovega avtorja in po značilnostih narodnih noš se ve, da so to Slovenka, Hrvatica, Šumadijka, Črnogorka, Bosanka, Dalmatinka, Makedonka (v nekaterih virih Južnosrbijanka, gl. Ignjatović) in Vojvodinka (Banatčanka, gl. Ignjatović).

Meštrović je kariatide razporedil zelo premišljeno in domišljeno. Na zahodni strani, torej na vhodu v mavzolej, “stražijo” štiri kariatide: na levi, severni strani Hrvatica in Slovenka, na južni Šumadijka in Črnogorka. Na izhodu so – na severni strani Bosanka in Dalmatinka, na južni pa Makedonka in Vojvodinka.

Belokranjka pooseblja Slovenijo
Da je Meštrovićeva Slovenka na Avali “oblečena” v Belokranjko, je mogoče sklepati po avtorjevih zapiskih in po oblačilnih značilnostih, kakor jih je Meštrović poznal mdr. tudi prek že omenjenega “cimra” Maksima Gasparija (gl. Sič, Gaspari). Seveda gre za umetnikovo stilizacijo, umetniško interpretacijo belokranjske narodne noše, tako kot tudi vseh drugih narodnih noš na avalskih kariatidah. Npr. ob Slovenki stoječa Hrvatica je po noši Zagorka, torej iz bližnjega Hrvaškega zagorja ...

Le nekaj let pozneje Bela krajina predstavlja Slovenijo že drugič!
Ko je bil spomenik na Avali leta 1938 končan, je na Daljnem vzhodu že leto dni divjala 2. svetovna vojna, ki pozneje ni prizanesla niti Evropi. Takrat, med 2. svetovno vojno, pa je Bela krajina spet postala središče Slovenije, v tej prestolnici osvobojene Slovenije so se postavljali temelji nove države. In če smo prav pred kratkim ugotavljali, da je bila Bela krajina pred 80 leti Slovenija v malem, je vredno omembe, da je bila v očeh umetnika svetovnega kova Ivana Meštrovića Bela krajina Slovenija v malem že desetletje prej. Ker so pač veliki umetniki s svojim pretanjenim občutkom vedno korak pred časom!

Spomenik na Avali danes
Monumentalna (a spregledana!) Belokranjka na Avali pa še danes, po skoraj stoletju, osuplja s svojo lepoto, grandioznostjo ter precizno in fino obdelavo. In seveda s trpežnostjo. Tako kot tudi ostalih sedem kariatid. Zdi se, da bodo kljubovale viharjem časov in obstajale, dokler bo obstajala Avala. Ampak prvotne ideje, simbolike v njih več ne prepoznavamo, Jugoslavija je medtem propadla, – že dvakrat. Avala je zdaj občasno le še ceremonialni prostor za polaganje vencev, predvsem pa je turistična atrakcija. In impresivna kulisa za (samo)razkazovanje na družabnih omrežjih.

Ana Starešinič (8. 3. 2024)

OPOMBE:
1. Kralja Aleksandra I. “Zedinitelja” so ubili 9. oktobra 1934, tudi zato, ker je z »zedinitvijo« mislil resno. Celo svojim otrokom je dal imena Petar (srbsko), Tomislav (hrvaško) in Andrej (slovensko).
2. Kariatide so bile izklesane v Meštrovićevi delavnici v Splitu, vsaka iz enega samega granitnega bloka prostornine 5 m³. Vsaka je visoka 3,75 m, skupaj s kapitelom 4,50 m, in težka približno 13 ton (vir: Živanović).
3. Simbolnost hoje bosih nog po materi zemlji, po rodni grudi dobro poznamo tudi iz slovenske umetnosti, npr. iz filma Na svoji zemlji.

VIRI:
Sič, Albert, Gaspari, Maksim: Slovenske narodne noše
Berdič, Mario: Ivan Meštrović in likovna umetnost na Slovenskem
Juteršek, Mirko: Meštrović v Sloveniji
Marolt, Marijan: Meštrović in Slovenci
Ignjatović, Aleksandar: Jugoslovenstvo u arhitekturi, 1904–1941
Živanović, Stevan: Spomenik neznanom junaku na Avali

Pisati o Jožetu Starešiniču – Skrajnem, ko je še živel v svojem rojstnem kraju, pomeni pisati o preloški generaciji iz sredine 20. stoletja ter o “zlatih časih” kulturnega in nasploh družabnega utripa na Preloki. Ta generacija je ustanovila močno kulturno društvo, folklorno in tamburaško sekcijo, pa igralsko sekcijo in sanjala kar o ustanovitvi stalnega preloškega gledališča ...

V preloški fototeki iz 50-ih let 20. stoletja skorajda ni fotografije kakega večjega dogodka v vasi, na kateri ne bi bilo tudi njega in njegove harmonike. Brez njiju ni minila ne nobena veselica ne svatba ne zabava mladine ob nedeljskih popoldnevih. Brez njiju ni šlo niti pri gasilcih, katerih član je bil in pozneje vse življenje podpornik, na katerega so se vedno lahko zanesli, ko so potrebovali bodisi materialno ali samo moralno pomoč.

Kako nepogrešljiv člen te generacije je bil, pričajo npr. priprave na veliko kulturno prireditev na Krtinjku leta 1954. Preločani so namreč ob podpori Občine Črnomelj pisali prošnjo na komando garnizona v Knjaževcu v Srbiji, kjer je Jože takrat služil vojaški rok, in nato še prošnjo na sam vrh takratne JLA, naj mu odobrijo izredni dopust, da bo lahko nastopil na tej prireditvi. (gl. opombo spodaj pod slikami)

Harmonika ga je spremljala že od rane mladosti. Razvil je svoj prepoznavni, unikatni slog igranja, ki ga niso mogli prezreti niti etnomuzikologi z Glasbenonarodopisnega inštituta v Ljubljani, ko so leta 1957 snemali na Preloki tridnevne ženitovanjske običaje. Dva Jožetova posnetka iz leta 1957 (Ivanič kolo in svatovsko kolo Zvezda) sta zdaj vključena tudi na GNI-jev CD z naslovom Slovenske ljudske plesne viže: Bela krajina in Kostel.

Novembra leta 1957 pa je odšel v Kanado. Najprej na sever v Timmins, nato v bližnji Kirkland Lake, leta 1962 pa se je zaposlil v avtomobilski tovarni General Motors v Oshawi in tam delal vse do upokojitve.

S sabo v svet je ponesel tudi ljubezen do glasbe. Harmonika je ostala njegova stalna spremljevalka tudi v novem okolju, je pa pogrešal, kot je sam pogosto potarnal, nekdanje družabno življenje na Preloki. Tako je v Kanadi igral bolj za svojo dušo ter za prijatelje in svoje najbližje. Leta 2009 je izdal tudi svoj CD z domačimi vižami in s pomenljivim naslovom Zlati časi.

Vse življenje pa je nosil v svojem srcu tudi rojstno vasico in njene ljudi. Ohranjal je tesne stike s preloškimi gasilci in kulturniki, trudil se je pomagati in biti na razpolago za dobrobit vasi na mnogih področjih. Skupaj z ženo Barbaro je Preloko pogosto obiskoval ter privzgojil ljubezen do “starega kraja” še svojima otrokoma.

Po letu 2006, ko smo vzpostavili preloško spletno stran, je bil njen redni obiskovalec, skupaj z ženo sta veljala kar za naša dopisnika iz Kanade. V uredništvu hranimo veliko njunih e-pisem, v katerih se odzivata na določene objave na www.preloka.si ali pa se samo zahvaljujeta, da jima omogočamo “pot domov” kar prek interneta.

In nenazadnje – skupaj z Barbaro sta bila največja donatorja v sklad za obnovo šole na Preloki ter gonilna sila zbiralne akcije za ta sklad med našimi rojaki na oni strani Atlantika.

Jože Starešinič – Skrajni bo zaradi svoje vloge in pomena za malo preloško skupnost in njeno zgodovino še dolgo živel v naših spominih in pogovorih in ga bomo pogrešali. In želimo si, da bi on to vedel!

In želimo si, da sliši, da njemu v slovo zdaj zvonijo tudi preloški zvonovi ...

Ana Starešinič (3. 3. 2024)

Opomba:
Leta 1954 so Preločani pod taktirko Staneta Starešiniča pripravili na hribu Krtinjek veliko kulturno prireditev, na katero so vozili avtobusi z vseh koncev Bele krajine. En avtobus je pripeljal celo iz Trsta! To prireditev, ki se je potem nadaljevala z veselico, smo med drugim omenili že tukaj. JLA žal ni odobrila Jožetu Starešiniču izrednega dopusta za nastop na njej, ker je to bilo ravno na vrhuncu napetosti zaradi t. i. tržaške krize in so bili vojakom strogo prepovedani celo izhodi v mesto.

Nadvse žalostna novica je danes prišla od naših rojakov iz Kanade. To noč se je v mestu Whitby pri Torontu izteklo življenje našemu preloškemu rojaku Jožetu Skrajnemu. Mirno, v krogu družine je zaključil svojo pot. Daleč od rojstnih krajev, ki jih je ves čas nosil s seboj v srcu.

Mlad je odšel od doma, tako kot njegov oče in mnogi pred njim, z njim in za njim. Iskat življenje, iskat priložnost. Ni bilo lahko. Veliko izzivov, veliko vztrajnosti, delavnosti in iznajdljivosti je bilo treba. A skupaj z Barbaro, njegovo življenjsko družico, jima je uspelo. Ustvariti družino in lepo življenje. Vendar ga je srce vedno vleklo domov. Večkrat je prišel in zmeraj znova se je težko poslavljal, ko se je vračal k družini. Imel je dovolj veliko srce za eno domovino in dva svetova. 

Naj počiva v miru!

Več v njegov spomin si lahko preberete tukaj.

Vse podrobnosti o pogrebnih slovesnostih v Oshawi najdete v internetni osmrtnici. Pogrebna maša v cerkvi ST MARY OF THE PEOPLE CATHOLIC CHURCH v Oshawi se bo začela v četrtek, 7. marca 2024, ob 11:00 po tamkajšnjem času, torej ob 17:00 po našem času. In točno takrat se bodo Jožetu Starešiniču v slovo še zadnjič oglasili tudi zvonovi svete Trojice na Preloki.

(29. 2. 2024)