Belokranjski steljniki so končno našli svoje mesto tudi v naši osrednji etnološki ustanovi – v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani. Sinoči so namreč odprli razstavo o tem edinstvenem krajinskem fenomenu, simbolu Bele krajine in njene identitete.

Naši steljniki so nazoren primer soodvisnosti med ljudmi, živalmi in naravo. Ohranjali so se skozi tradicionalno, stoletja tako rekoč nespremenjeno kmetovanje, a se zdaj hkrati z opuščanjem takega kmetovanja, torej tudi z opuščanjem košnje steljnikov in paše živine v njih, vse bolj zaraščajo in – izginjajo.

V pripravah na razstavo smo sodelovali tudi Preločani in spletna Preloka. Posebej dragoceno je video pričevanje Martina Pluta o spominih iz otroštva, vezanih na pašo in pastirske igre; video je bil posnet julija lani, na nekdanjih preloških košenicah, kjer je Martin nekoč pasel ovce* (gl. opombo). Razstavljenih je tudi nekaj fotografij iz naših osebnih arhivov. Fotografija pastirčkov leta 1941, iz arhiva naših rojakov na Švedskem (družina Čoholič), ponazarja ljubeč odnos med ljudmi in živalmi, ki se je oblikoval skozi kmečko delo. Fotografija Viktorja Gerduna pa nas spomni na našo uspešno rekonstrukcijo steljarije na Preloki pred 17 leti.

Tekst in fotografije Ana Starešinič (22. 2. 2025)

* Gre za nekdanje preloške košenice Sinokoše, ki mejijo na Marindolske steljnike. Ko se je v 60-ih letih prejšnjega stoletja košnja tam opustila, so se na predlog in pod pokroviteljstvom gozdnega gospodarstva te parcele pogozdile s smrekami. Ledinsko ime Sinokoše (iz: košnja sena) se je seveda ohranilo, dejansko pa so tu zdaj gozdovi. Gozdovi, ki jih pospešeno uničuje lubadar.

Voščilnica za prihajajoče praznike in novo leto naj bo tale črno-bela zimska idila, – prizor, kakršnega že dolgo nismo videli in kot vse kaže, ga ne bomo več prav pogosto.

To seveda ni prizor Božička z njegovimi jelenčki in sanmi, ki bi obtičali v debelem snegu kje na daljnem severu. Gre za Preločane, ki v 60-ih letih prejšnjega stoletja plužijo cesto Preloka – Vinica.

Kot ve povedati lastnik fotografije Tine Plut, so tisti dan vlekli ralico v Vinico in nazaj trije pari konj: Plutovi, Županovi in Pintarovi. Furmani so bili poleg Tineta še Slavko Novak in Miko Starešinič. V ekipi je bil, tako kot ob vsakem pluženju, tudi preloški cestar Miko Simčič, ki je vse skupaj koordiniral in poročal naprej o opravljenem delu.

Na fotografiji je prizor iz Vinice, ko se je celotna “kompozicija” na prostoru pred viniškim gradom že obrnila in se umaknila z glavne ceste na odcep za Preloko oz. Adlešiče. Levo na fotografiji je Ceneča delavnica in ob njej smerokaz, proti sredini Ceneč pod, v ozadju hribček Rtič.

Gre za trenutek, ko furmani in predvsem konji po opravljeni prvi polovici poti počivajo. Kot vidimo, so konji pokriti z odejami, pred njimi so gotovo vreče s krmo, ki so jo furmani obvezno jemali s sabo na to dolgo, naporno pot.

Prizor je s fotoaparatom ovekovečila Slavka Pavlakovič – Gradanova, ki se je tistega dne vračala iz Nemčije na božično-novoletne praznike. Z avtobusom je prispela do Vinice, tam pa počakala naše “raličarje” in se z njimi odpravila domov na Preloko.

Tako je torej Slavka tik pred božičem pred kakimi 55 leti zabeležila trenutek, kakršnega se danes spominjamo le še nekateri, v tistih zimah pa je bil nekaj vsakdanjega. Da, da, kdo bi si mislil, da se stvari lahko tako hitro in korenito spremenijo, kajne?!

Za uredništvo www.preloka.si Ana Starešinič (24. 12. 2024)

Te dni mineva 81 let, odkar je bil med 2. sv. vojno ubit priljubljeni preloški župnik Jože Pokorn. V njegov spomin je danes v župnijski kapeli sv. Družine na Preloki sveto mašo daroval domači župnik Vinko Guna.

O tem našem narodnozavednem župniku in velikem domoljubu Jožetu Pokornu ter njegovi žalostni usodi smo na spletni Preloki že veliko pisali (gl. npr. tukaj). V sliki, besedi in pričevanjih je predstavljen tudi na portalu raziskovalnega projekta Okupacijske meje (gl. tukaj).

Spomin nanj ohranjata tudi dve spominski obeležji:

• Prvo smo Preločani postavili leta 1995 na našem pokopališču. Njegovo ime je vklesano v spominsko ploščo skupaj z osmimi Preločani, prav tako nesmiselnimi in dolgo zamolčanimi žrtvami 2. svetovne vojne.
• Drugo stoji od lani ob župnišču v Črnomlju. Gre za spomenik dvanajstim med vojno ubitim belokranjskim duhovnikom, med katerimi je tudi Jože Pokorn. Spomenik je delo akademskega kiparja Marjana Dreva.

Ana Starešinič (23. 11. 2024)

P. S.: Minuli teden je Ministrstvo za obrambo RS v okviru vzdrževanja in obnavljanja vojnih grobišč v Sloveniji obnovilo tudi grob neznanega hrvaškega partizana na preloškem pokopališču. Po pričevanju našega nekdanjega mežnarja Petra Ivanušiča, ki je mežnaril tudi med 2. svetovno vojno, je truplo tega partizana, ki je bilo najdeno ob Kolpi pri Žuničih, dal prinesti na preloško pokopališče in ga je tu pokopal prav župnik Jože Pokorn.

Migracije – še vedno obravnavamo to pomembno poglavje naše zgodovine, ki nas navsezadnje veliko nauči tudi o današnjem času.

V prejšnjem prispevku smo ob arhivskem dokumentu, ki ga hrani Preločan Viktor Gerdun, ugotavljali, da so naši predniki odhajali v Ameriko legalno, po zakoniti poti ter na željo in z odobritvijo ciljne države, tam pa s trdim delom prispevali k razvoju te države in hkrati k izboljšanju gmotnega položaja svoje domačije v »starem kraju«.

V tokratnem prispevku pa predstavljamo primer administrativnih postopkov in obveznih potovalnih dokumentov, brez katerih pred 100 leti ni bilo možno prestopiti državne meje in vstopiti v tujo državo.

Tak dragoceni dokument hrani Jože Starešinič iz Balkovcev: potni list iz leta 1928, last njegovega starega očeta Jožeta Balkovca. Jožeta Balkovca smo v sliki in besedi že omenjali med našimi »kanadčani« v Kirkland Laku, torej med izseljenci iz t. i. drugega vala, iz obdobja po 1. svetovni vojni, ko so naši ljudje odhajali v Kanado.

Potni list izvira torej iz časa Kraljevine SHS, nove državne tvorbe, ki je zrasla na pogorišču avstro-ogrskega cesarstva.

Balkovčev potni list ni navadni (za potovanje med državami), temveč je izseljenski, je numeriran in veljaven 1 leto. Izdan je v srbohrvaškem jeziku in s prevodom v francoščino, obsega 24 strani. V imenu države (oz. kralja Aleksandra I.) ga je 15. maja 1928 izdala takratna lokalna oblast – srez Črnomelj (oz. zanj sreski načelnik).

Iz zaznamkov v potnem listu vidimo, da se je Balkovec na pot odpravil 1. junija 1928, in sicer iz Zagreba, kjer je Kraljevina SHS vzpostavila Izseljenski komisariat – centralizirano izseljensko službo za vso državo (gl. žig na str. 9). Tam je ladijski družbi White Star Line (op. 1) poravnal stroške potovanja in pridobil avstrijski tranzitni vizum. Državno mejo je prestopil naslednji dan na mejnem prehodu Jesenice.

Njegovo potovanje po evropski celini se je končalo v Antwerpnu, kjer je 6. junija pridobil tri pomembna dovoljenja (žige) za vstop v Kanado oz. v Britansko skupnost narodov. Naslednji dan, 7. junija, se je kot transmigrant izkrcal v manjšem pristanišču Harwich v Angliji (gl. žig na str. 10), od tam pa odpotoval v eno od dveh pristanišč, iz katerih so parniki družbe White Star Line vozili v Kanado. Ali je bilo to pristanišče Liverpool ali Southampton, iz tega potnega lista ni razvidno.

V Harwichu v Angliji (torej že na območju Commonwealtha, kamor je spadala in še spada tudi Kanada) se uradni zaznamki v tej listini končajo. Jože Balkovec je torej za pot od Zagreba do pristanišča, kjer se je vkrcal na čezatlantski parnik, potreboval najmanj 7 dni. Plovba čez Atlantik pa je okrog leta 1928 trajala povprečno 6 dni.

Kot smo že pisali, je Jože Balkovec najprej vrsto let delal v zlatih rudnikih v Kirkland Laku, pozneje pa v jeklarni v Torontu. Svoje domače je prvič obiskal konec leta 1935 in takrat se je pri Gornjih v Balkovcih zgradil nov hlev. Dokončno se je domov vrnil po 31 letih, leta 1959 (gl. op. 2).

Ta njegov potni list pa se je vračal domov po precej bolj zamotani, nejasni poti. Jasna je le zadnja etapa te poti: pred kratkim je Janez Balkovec – Maradinov iz Zilj izvedel od svojega nečaka, ki se tudi piše Balkovec, da se je na bolšjaku v Kranju znašel potni list nekega leta 1901 rojenega Jožeta Balkovca. Janez je poklical Jožeta Starešiniča in ta je seveda takoj vedel, da gre za potni list njegovega starega očeta. Ta dokument se je torej v Balkovce vrnil po skoraj 100 letih in nam zdaj, v pričujočem prispevku, natančno izpričuje migrantsko pot enega od naših prednikov v obdobju stare Jugoslavije.

Ana Starešinič (11. 11. 2024)

OPOMBE:

1. Ladijska družba White Star Line je imela koncesijo Kraljevine SHS za prevoz njenih državljanov v Kanado. Čezatlantska proga te družbe se je začenjala v angleških pristaniščih Liverpool in Southampton, končevala pa v Montrealu v Kanadi v poletnem času oz. v Quebecu v zimskem, ko je bila Reka sv. Lovrenca zamrznjena.

2. Sosed Balkovčevih Franc Čadonič – Biričev, leta 1959 še mali fantiček, se še danes živo spominja te vrnitve soseda "kanadčana". To pa zato, ker ga je s črnim oplom pripeljal Viničan Darko Kotar, ki je veljal za nekakšnega prvega taksista za ves viniški okoliš.

Na temo izseljevanja v Ameriko, ki je pomembno zaznamovalo naš prostor in življenje prenekatere preloške družine, smo nedavno prejeli dva zanimiva arhivska dokumenta. Prvi zadeva migracije pred letom 1914 (t. i. prvi val), drugi je iz obdobja med obema svetovnima vojnama (t. i. drugi val).

Prvega hrani Viktor Gerdun. Najden je bil v nekdanji hiši Preloka št. 6 (stara št. 31). Bil je podložen na hrbtni strani stenske slike s fotografijo hišnega gospodarja Nika Starešiniča (1878 – 1949). Ta je bil v Pittsburghu v ZDA pred letom 1914.

 Gre za del reklamnega letaka, kakršni so konec 19. in v začetku 20. stoletja preplavljali »staro celino« in vabili ljudi v Ameriko – v »novi svet«, ki so ga propagirali kot deželo velikih prostranstev in neskončnih možnosti. Takrat še redko poseljene ZDA so po koncu državljanske vojne potrebovale veliko nove delovne sile za industrijski razvoj in črpanje naravnih virov. In ljudje na »stari celini«, še posebej na revnem podeželju, so potrebovali prav to: delo in zaslužek (kajti »brez dela ni jela!«) in pripravljeni so bili poprijeti za vsako delo.

Interes je bil torej obojestranski: naši ljudje so odhajali v Ameriko iz ekonomske nuje in na željo ciljne države!

In tako se je vzpostavil tudi donosen selitveni »posel« – prevažanje izseljencev. V ta posel so bile vključene ladijske družbe s svojimi pristanišči, železnice in druga prometna infrastruktura ter seveda agencije ladijskih družb. Njihovi zastopniki so vsakemu potniku uredili potovalno logistiko tako rekoč od doma do cilja in jo tudi vpisali v potovalno pogodbo.

Naši ljudje so torej v Ameriko odhajali legalno, po zakoniti poti!

Letak, ki ga objavljamo, propagira prevoz z ekspresnimi parniki Severnonemškega Lloyda (gl. opombo), katerega licencirani zastopnik je bil Carl Stangen iz Berlina. Potovanje od Bremna do New Yorka je trajalo od 8 do 9 dni.

O drugem dragocenem arhivskem dokumentu, ki ga hrani Jože Starešinič iz Balkovcev, pa v naslednjem prispevku.

Ana Starešinič (31. 10. 2024)

OPOMBA: Severnonemški Lloyd (Norddeutscher Lloyd) iz Bremna je bil takrat ena od štirih največjih ladijskih družb. Poleg njega so to bile še: prav tako nemška družba Hamburg-Amerikanische Packetfahrt-Actien-Gesellschaft, bolj znana kot Hamburg America Line, ter dveh britanskih družbi – Cunard Line in White Star Line. Vse te štiri ladijske družbe so imele svoja zastopstva tudi v Ljubljani.