Čeprav so rojstni dnevi, tudi tisti okrogli, v bistvu izrazito intimna, družinska zadeva, pa si sobotna 80-letnica Ivana Starešiniča zasluži, da jo omenimo tudi na teh naših spletnih straneh, in to iz dveh razlogov.

Prvič zato, ker je ob tej priložnosti izšla njegova knjiga z naslovom Zlati časi, kam hitite ... Izdana je bila v samozaložbi in je v glavnem interne, torej družinske narave, v njej avtor zgoščeno oriše svojo življenjsko pot, knjiga je opremljena s fotografijami iz družinskega albuma.

V zadnjem poglavju z naslovom Kje so tiste stezice pa se dotakne, kot temu sam reče, društvenega življenja na Preloki. Ive je namreč bil tako rekoč od uradne ustanovitve naše folklorne skupine njen tamburaš in član preloške igralske družine, že od malih nog gasilec, vseskozi aktiven v krajevni skupnosti. Piše o tem, kako so na pobudo učitelja Zorna v šoli gradili oder za igranje, kako so udarniško gradili naš večnamenski dom, v svojih spominih se ustavi pri danes že pozabljenih kmečkih opravilih steljariji, ličkanju, prelu.

Čeprav je torej v ospredju njegova osebna življenjska zgodba, pa je ta seveda vpeta v širše družbeno dogajanje v določenem času in prostoru, v njej se zrcali življenje ljudi na Preloki na sploh v teh osmih desetletjih, ki so jih zaznamovali revščina in pomanjkanje med obema vojnama, izseljevanje v Ameriko, 2. svetovna vojna, vse prej kot rožnate razmere po vojni in nato velike spremembe v zadnjih desetletjih.

In če se danes zdi, da prva generacija potomcev stiske in težave tistih časov, torej svojih staršev, še nekako razume, so za generacijo vnukov ti problemi že nekaj silno oddaljenega in neznanega. Prav zato se zdi, da je ta knjižica namenjena prav njim - vnukom.

Drugi razlog, zaradi katerega omenjamo Ivetovo sobotno praznovanje, pa je, da je nekdanjemu preloškemu tamburašu prišla voščit in zatamburat današnja generacija tamburašev. Prva v nizu pesmi, ki so jih ta večer zatamburali in zapeli skupaj z zbranimi na slavju, je bila - to si lahko mislite - Zlati časi, kam hitite ...