"Mi vsi smo pohodniki na tem svetu in življenj nam na tej poti pripravlja preizkušnje, take in drugačne ..." Takole slikovito nas je nagovoril naš župnik Vinko Guna, ko smo prišli h križu na vrhu Krtinjeka, kjer je bil v senci dreves in sredi prostranih razgledov naš prvi postanek - za nedeljsko mašo.

Vendar lahko rečemo, da nas življenje na letošnjem pohodu ni kaj preveč preizkušalo. Vreme je bilo kičasto lepo, pot kljub letošnjemu kilavemu aprilu presenetljivo suha, naš vodnik zanesljiv, postanki lepo odmerjeni, domačini gostoljubni, vzponi in spusti blagi, pozitivne energije veliko, udeležba pa po zaslugi Gill in Dennisa - mednarodna.

Ta t.i. vzhodni odsek sejemske poti je res pravi balzam za oko in duha, kar še zlasti velja za stezice ob Kolpi. Kolpa, ki ji je na sploh - kljub vsem civilizacijskim napadom - uspelo ohraniti svojo prvobitnost, je na odseku od Škavurinskega do Ziljskega brega še posebej tiha in samotna. Tudi vsi mlini so že davno umrli, vsake toliko časa popotnika prav potiho nagovori le dotičnemu naselju nad obkolpsko steno pripadajoči slap (v Beli krajini se seveda ne govori jez!).

Želeti bi si bilo le, da naslednji pohod ne bi več zaobšel našega brega. Ta je bil za Preločane nekoč pomembna oskrbovalna, tranzitna, družabna, rekreacijska, info in še kakšna točka, kot bi rekli danes, a je žal zdaj v zelo klavrnem stanju. Želeti bi si bilo, da nas bo pot drugo leto vodila iz Škavurinskega brega, čez Ločiče, mimo Debelega kamna, do našega zdenca in malinice, pa nad zdencem Vušivec naprej v Brodišče, nato v Mračaj, v Mulišče vse do Podškoljev in se bomo šele tu potem dvignili v Jakovine.

In pohod čez eno leto bo jubilejni, že deseti! (A. S.)