Kmalu bo minilo leto dni od obnove Kala, ko smo tudi mislili, da je najtežje delo opravljeno in bo za nadaljnje korake v procesu oživljanja poskrbela kar narava sama – predvsem z obilnim jesenskim deževjem, ki bi napolnilo Kal z vodo.

Toda od takrat, ko je Kal nazadnje še imel vodo,  pa do danes se je očitno tudi narava nekoliko spremenila. Zaradi sušnega obdobja v lanskem letu se je dno Kala razsušilo in zrahljalo in v takšnem stanju ne drži vode. Tudi sicer je bila količina padavin premajhna, da bi se napolnil tako velik bazen.

Zato je bilo treba dno ponovno utrjevati. Priložnost za to je bila ob Veliki noči, po prvem dežju. Tako kot se za sodobne čase spodobi, nismo gnali živine v Kal, ampak uporabili traktor. Očitno je to tudi uspešna metoda za teptanje ilovice, saj se je naslednji dan v tako utrjenem Kalu že nabralo nekaj vode. Vendar še vedno premalo.

Zagotovo je ena od težav še neutrjena brežina, ki bi morala kot streha na stavbi zbirati vodo. V tem primeru pa je zemlja na njej zrahljana in vodo vsrka vase, namesto da bi po njej stekla v Kal.

Sedaj je nujno, da pride vsaj toliko vode, da pokrije dno in ga zaščiti. V kratkem načrtujemo še prečrpavanje vode iz enega vodnjaka v Kal. Upamo, da bo to dovolj za začetek – sicer pa naj bo to leto deževno (malo za šalo).

Prilagamo še nekaj  fotografij o zadnjih dogodkih.

Viktor  Gerdun