Dragi striče Grabijanski, dragi naš sosed!

Grduni, belokranjska vas nad kanjonom Kolpe, polna ljudi in otroškega živžava, kjer ob večerih pri Štalarskih zazvenijo tamburice, berdo in bas. Eden srečnih otrok je bil tudi Miko Grabijanski, doma iz hiše na vrhu vasi. Zrasel je v postavnega in ponosnega fanta, kot se spodobi za gospodarja velike kmetije.

A kljub neizmerno pridnim rokam vse družine je trdi povojni čas zahteval davek tudi na Grabijanski kmetiji. Toda ni jih zlomil, kot družine ni zlomila tujina, kamor so odšli za boljšim kruhom. Striče Grabijanski ni pogosto govoril o težavah, rajši je ponudil prišleku kozarec vina ali kavico. Ponosno je stal na pragu svoje hiše in vabil ljudi v svoj dom, kjer smo se Grdunčani radi zbirali ob nedeljskih popoldnevih in prazničnih večerih.

Toda iz leta v leto je bilo Grdunčanov vse manj, peklenska usoda nas je ene raztepla po svetu, druge pa je Gospodar življenja poklical v svojo hišo.

Dragi striče, sedaj ste med njimi tudi vi. Prepričani smo, da ste že srečni med svojimi Grdunčani, tisti, ki pa smo še ostali na zemeljski poti, vas bomo s ponosom nosili v svojih srcih, dokler se ne snidemo v nebeških Grdunih, da bi skupaj poslušali petje ptic iz bližnjega Gaja, brenčanje čebel na rdečih tulipanih, ki cvetijo pred vašo hišo, in pritrkavanje zvona iz kapele Marije Rožnovenske, ki je že stoletna priča naše grdunske povezanosti.

Zbogom, dragi sosed!