Poletje in z njim dopusti in počitnice se počasi iztekajo. Naše “baterije” so se spet bolj ali manj napolnile, da se bodo potem lahko v službi/šoli že prvi teden (če ne že kar prvi dan) spet - izpraznile. Z daljšega potovanja se je te dni vrnila tudi članica našega KUD-a Ana Starešinič in svoje vtise strnila v krajše poročilo.

“Moj letošnji poletni cilj je bil Kavkaz, 1200-kilometrski pas med Črnim morjem in Kaspijskim jezerom, kjer so danes tri države – Gruzija, Armenija in Azerbajdžan. Čez ta starodavni prehod med Evropo in Azijo so nekoč potovale (in trgovale) karavane na t. i. svilni poti, na tem območju so se nekoč bohotila pravljično bogata in mogočna kraljestva. Kljub letošnji strašni vročini in tamkajšnjim požarom se je moje potepanje po sledeh teh starodavnih potovanj srečno končalo in kar zahteven plan, ki sem si ga zastavila, sem več kot 100-odstotno realizirala: tri države, tri tako različne kulture in religije (gruzinska pravoslavna cerkev, armenska apostolska cerkev, muslimanski Azerbajdžan), trije tako različni narodi…

Naj se pohvalim, da sem odlično krmarila znotraj medsosedskih političnih razprtij in konfliktov na tem območju (sosedje se le redko ljubijo, kajne!), dodobra izkusila eksotiko prenatrpanih avtobusov-maršrutk in razpadajočih vlakov, postkomunistično životarjenje in obupno revščino (zlasti v politično izolirani, osamljeni Armeniji), a hkrati celo za nas Belokranjce nepredstavljivo gostoljubje ljudi, posebno na podeželju…

To območje, ki je v turističnem pogledu še čisto “deviško”, je pravi raj za fotografiranje. Prilagam nekaj fotografij na temo kavkaške cerkvene arhitekturne dediščine. Posebno so me dotaknile armenske cerkve: tako unikatne, takšna svetovna kulturna dediščina, a tako naglo propadajo. Ljudje v Armeniji se komaj prebijajo iz dneva v dan, kdo bi ob tem še lahko mislil na neprecenljive kulturne vrednote, ki tam propadajo na vsakem koraku!”

Dragi obiskovalci naše spletne strani, vabimo vas, da se nam oglasite, če se je tudi vam to poletje zgodilo kaj, kar bi bilo zanimivo tudi za širši krog ljudi.

Tekst in foto: Ana Starešinič