KDO RANO RANI, …

»A Jure, stani se, pajša vera zaspana! Sunce te je preteklo i saki čas bu rosa spala! Kaj misliš, da budo krave pasle po unu žege? Znaš, da morado do škole bit ovce i krave site! A i kakov žganc moraš gutnit prvlje nego ideš, zakaj bu učitelj opet rekl, da si tako gladn, da pet debele hrušk smkneš na njegovem vrtu, dok se on samo okrene! Sa ja temu Jugu sega ne verujem, samo segli je treba jest i rano se stat, zakaj stari ljudi velido, da kdo rano rani, dve sreče lovi. Pa ako bu čas, napiši i nalogo, da se nebuš stalno izgovaral, kako so se tablice izmncale!«

»Evo mama, idem! Doklje si mi litanije izbrojila, sm ja več blago odvezal. I žgance sm pojel, a bogme i s mlekum sm se ofuril. Vidiš, da se prerano stajem, kada je mleko još vrelo!«

I tako saki dan. Uno, kad najbolj misliš, da imaš časa još za malo snca, več je, ajde Jure, … rano rani … i da ne brojim dalje.

Kad se svetim samo čeranjega dana. Isto sm se stal, kaj stal, skočil sm, skočil! Brž, brž po žganci, zelje je kuhano kšnjeje i na pašo. U steljo dakako. Prvi blagoslov sm dobil još prvo, neg sm došl do ceste. Susedska teta Magde več viče: »Pazi, da nebuš opet telebal po našem steljniku kodi zadnjič! Bu ti moj stari pokazal sveca! Stelja je ostala sa pogažena i smotana. Kdo bu to sda mogl žet!« Ja samo prikimam i brž iza vugla al češ, Liska se je več osmrcnila ob njeje rože, tako da sm dobil još jeno porcijo špota.

Nekako sm došl do steljnika, našega dakako, krave i ovce začnedo lepo past i ja se sedem. Pa razmišljam sam pri sebe, da se i živine najbrž ni lepo rano stajat. Sa je još ležala, kad sm došl u štalo. A i počasu se je dizala, krave so se jako iztegnile, dignile rep i tako dalje… Bogme i teta Magde bi bila bolje volje, da si mrvkc duglje pospi. Da ne govorim, kako bi i mene pasalo! Saki večer se dogodi kakva bedastoča i polnoč je najempot tu! A stajanje je segli o pol petu! Sda ujutro komaj čekam sedmega zvonjenja, pa unda da odbije pol osm, da se hitro odpravim doma. I sunce to nekako izzna! Unako se tiho pokaže i kodi da ti veli, žmrkni si ti još malo fantičk, žmrkni!

»Mali! Sunce te spržilo, kade so ti opet krave! Škorička ti tvojega …« me nekakvo neobrijano stvorenje zgrabi za roko i skoro me odigne. Kad se malo predramim, vidim oštr obraz Magdetinega Franjeta, ki je izgledal još stareji i jaditeji, kad mu je sunce sijalo iz ozad, u hrbt. Na srečo sm se hitro sbral i protekl za kravami. Al u školo sm segli zaksnil, zakaj doma je bila ferma, sa je ta gad stari od Franjeta, več špotal mamo, kodi da je una zaspala napaše.

U škole smo čera najprvo imali Jugovo. Mislel sm, dobro je, nebu tako hudo! Al čim je vidla, da ksnim in da nimam naloge, me je poslala v stanovanje k Jugu. Un ti dosti bolje navije vuha in izpraši hlače, nego una!

Tako se mi je cel dopoldan plelo po glave, da sm se stal kšnje, nebi napaše zaspal, nebi krave utekle, nebi bil doma špotan, ne bi ksnil u školo, ne bi me Jug vuhlal, … To pomeni, da više ne važi mamin pregovor, kdo rano rani, … Bolj prav bi bilo: »Kdo rano rani, rano dan zafrkne«!

Glih sm se najbolj zamislel nad tem mojem spoznanjum, pa me opet Jugova pošlje k Jugu …

Vaš kume