So trenutki, ko se zavedamo svoje minljivosti, in so ljudje, za katere se zavedamo, da nas spomin nanje bogati, tudi obvezuje v odnosu do naše preteklosti in posameznikov v njej. Eden izmed takih posameznikov je na Preloki gotovo bila Angela Starešinič in eden izmed takih trenutkov je zdaj, ko tete Angele ni več.

Če jo hočemo postaviti v našo malo preloško "zgodovino", je treba reči, da je bila pomemben člen neke zelo usvarjalne dobe v naši vasi in da je bila to, kar je z vsem žarom tudi počela - ljudska umetnica.

Bila je velika mojstrica ljudske obrti, lahko rečemo umetnosti, vsestranska v vsem žlahtnem pomenu te besede. Ljudska umetnica, ki je izdelovala svojevrstno lepe lustre, ki je bila zelo spretna tkalka in vezilja ... Morda še najbolj ponosna pa je lahko bila na svoje pisanice, na katere je pisala tudi lepe spominske verze. In ljudje vedo povedati, da je Angela verze in pesmice malodane stresala iz rokava.

Ko govorimo o teti Angeli, je treba omeniti tudi njeno tvorno sodelovanje z velikim ljubiteljem in spodbujevalcem belokranjske ljudske umetnosti Božem Račičem, z belokranjskim vzdevkom Kume. Prek njega (in tudi Jožeta Dularja) so njene drobne umetnine romale v Etnografski muzej v Ljubljani in v Belokranjski muzej v Metliki. Prav kume Račič je "botroval" temu, da je njeno ustvarjanje doseglo svoj umetniški vrhunec, močno oporišče pa je našlo tudi v vsej domači vasi, kjer sta celo ustanovila Tkalsko družino Preloka. Angela je bila svojim sovaščankam svetovalka in mentorica, njeni izdelki so jim pomenili merilo kvalitete.

V spominu tako ostaja kot osebnost, katere vpliv v vasi je bil nadvse dragocen, in izguba za vas, ko je odšla v tujino, zato toliko večja.

Preloški kulturniki se danes globoko klanjamo njenemu spominu, saj je bila pomemben steber, na katerem gradi naše društvo. Prav v zadnjem času smo v našem KUD-u teto Angelo Iz kovašnice pogosto omenjali. Denimo njen nezmotljivi posluh in pevski talent, ko smo pred kratkim obudili našo kresno pesem in kresovanjske obrede. Njen smisel za lepoto in spretne prste, ko smo v obliki ustvarjalne delavnice oživljali že skoraj pozabljeno tradicijo izdelovanja lustrov. Njenih pisanic smo se spomnili, ko smo aprila letos preimenovali naš časopis v Naše pisanice in smo njenim drobnim umetninicam v njem posvetili osrednji članek.

Njen prispevek k rasti belokranjske ljudske umetnosti pa ji priznava tudi belokranjsko narodopisje. Tako je prav te dni (od 20. junija do konca septembra 2009) v Belokranjskem muzeju v Metliki na ogled razstava Belokranjske pisanice, s katero se bo ta muzej pozneje predstavljal v drugih krajih in v tujini, in na enem od panojev je Angela Starešinič s peharjem svojih pisanic v naročju.

                                                                                                    Ana Starešinič (30. 8. 2009)

Pano z razstave Belokranjskega muzeja Metlika:

www.belokranjski-muzej.si