|
Kad Bogc je svet podelil,
sakemu nekaj je dobrega dal.
Dragi se Bogc je jako izmučil,
i rekl je: »Malo bi spal«.
Još Bogc ni oči sklopil,
al zaspal za kratk čas,
još ni nit prav zadremal,
kad najempot začuje glas.
»Ne zameri, Bogc moj dragi,
znam da si trudn i da bi spal,
sa dete sm tvoje, pa bi te pital,
a mene Bogc, kaj mene buš dal?
Ja čovik sm mali, dobr i pošten
i kaj daš mi, to si bum zel.
Kakov potok, njivico, trtico …
Bogc moj dragi, to bi ja tel”.
Vidl je Bogc, da čovik je pošten,
da srebra i zlata, ta si ne želi,
kad zemljo i delo un išče,
pa zato Bogc, tako mu veli.
|
»Komadičk zemlje još imam,
nalepšega, kaj zase sm izbral.
U srcu ti vidim – pravi si čovik
i nebu mi krivo, bum tebe ga dal.
Buš lahko ga našl, lep je ko raj,
na hribu nad Kupo, tu ti leži.
Tu čuješ od slavca najlepšo popevko,
Preloka je to, tu doma buš ti!
A u srce ti dajem i ovo:
Na svetu se ljudi, imaj rad!
Budi ponos svojega roda,
Preločan je sakemu brat!«
Razumel čovik, ta nauk je Boži,
suzo je spustil – vesel je bil.
Još dns tu orje, seje i kopa,
svojega lica pred nikem ni skril!
Pa susedi dragi,
nehote preveč u stranski svet.
Okol Svete Trojice, tako je lepo,
živeli Preločani, na stotine let!
|
