O prvem avtobusu v naših krajih

Hm, hm, od vseh teh šestih podob Vinice in Šterkove trgovine je največ vašega zanimanja zbudil - Šterkov avtobus, ki ga vidimo na šesti razglednici.

S. B. mu je v svojem e-pismu celo "določil" znamko: piše, da je to avtobus znamke "Ko to tamo peva", in prilaga dokazni link. Zanima pa ga tudi kaj več o tem, na kateri progi je vozil in kdo je bil "Miško" na tem avtobusu.

prvi-avtobusV uredništvu smo se zato posebej potrudili in v Slovenskem etnografskem muzeju (SEM) našli originalno fotografijo z avtobusom, ki je bila potem uporabljena na razglednici. Njen avtor je znani ljubljanski fotograf Vekoslav Kramarič. Fotografijo objavljamo z dovoljenjem SEM-a. 

 avtobus-izrez-1V SEM-u (mag. Andrej Dular) in v Tehniškem muzeju Bistra smo poskušali izvedeti kaj več o tem avtobusu. Znamke avtobusa niso mogli z gotovostjo prepoznati (glede na nekatere nadrobnosti bi morda šlo za znamko Ford), nadgradnja pa je najbrž proizvod katere od domačih karoserijskih delavnic.

Registrska tablica je iz obdobja Kraljevine Jugoslavije. Po številki 3 sodeč je bil avtobus registriran v Savski banovini (Dravska banovina je imela oznako 2), letnica registracije pod to številko ni čitljiva. Sledi registrska številka avtobusa: 3566.

Tako torej pravi stroka. Imamo pa tudi dve dragoceni ustni pričevanji Viničanov: Mirko Mihelič in Rudolf Trempus se še dobro spominjata tega znamenitega avtobusa.

Proga: Po njunih izjavah je avtobus povezoval Vinico z dvema železniškima postajama, v Generalskem Stolu (žel. proga Zagreb - Reka) in v Črnomlju. Za Šterka in druge trgovce, gostilničarje in tudi "navadne" ljudi iz naših krajev, kjer ni bilo železniške proge, je bil ta avtobus pomembno okno v svet.

Voznik: Slavni voznik tega avtobusa je bil Drago Jukič, bolj znan po vzdevku Miča (vidimo ga ob avtobusu na povečanem detajlu fotografije). Oba naša informatorja se ga dobro spominjata. Bil je manjše rasti, a velik poznavalec vseh vrst motorjev. Vzdrževal je tudi Šterkov generator. Da, Šterk je imel generator na bencin in svojo elektriko (gl. luči nad izložbami trgovine, že na razglednici iz pribl. 1905). Dostikrat je drgnilo v Šterkovem kerdlju, ko se je polnil, pripoveduje Rude.

Potniki: Obstaja veliko zgodbic o odnosu naših ljudi do teh čudnih kočij, ki jih ne vlečejo konji, nego sam vrag (objavili jih bomo ob kaki drugi priložnosti). Ali pa sta se naša pričevalca, takrat še otroka, kdaj vozila s tem avtobusom? Rude Trempus odločno zanika: Ni govora! Deca smo bežali pred njim. Smo se bali, da nas bo povozil.
Zanika tudi Mirko Mihelič: je bil premajhen, da bi se vozil z njim po kakih opravkih. Pač pa se je vozil s Šterkovim osebnim avtom. Kot otroka ga je Vilko Šterk vzel s samo na obisk v bosiljevski grad. Znamke osebnega avtomobila se ne spomni, bil je podoben kakim starim tipom mercedesov ... Po njegovem je bil to prvi avto v Vinici; Kotar je avto kupil verjetno za Šterkom in ne obratno.

Kaj je bilo s Šterkovim avtobusom in osebnim avtom potem? Mirko Mihelič se spominja, da so ju med vojno zaplenili in odpeljali Nemci. Miča je po vojni vozil tovornjak pri zadrugi ...

Prva elektrifikacija Vinice: Rude Trempus pa še nadaljuje zgodbo o Šterkovem generatorju. Ko so v Vinico prišli partizani, so generator odpeljali v malinico in vsestransko spretni Miča ga je priključil na mlinsko kolo. In potem so razpeljali žice od hiše do hiše in je elektriko dobila vsa Vinica. Brez elektrike so bili edino, ako je Kolpa jako narasla in se kolo ni smelo obračat. "Da, Viničani smo imeli jako rano elektriko. A napetost je bila bolj slaba, smo smeli imet samo po eno žarnico. Drugače je pa to bilo dobro svetlo, sploh v primerjavi z lampo. Pa še nič ni bilo treba plačat!"

avtobus-izrez-2 Na zgornji SEM-ovi fotografiji pa je vsekakor vreden naše pozornosti tudi prizor v spodnjem desnem kotu, kjer je ovekovečen prvi bencinski servis v Vinici. "Množice" avtov, kot smo rekli, resda še ni bilo v naših krajih, a Vinica je že imela svojo bencinsko črpalko. Da, tako so včasih prodajali bencin. Bil je sod z bencinom in steber s stekleno posodo na vrhu. Bencin so najprej po cevi prečrpali v stekleno posodo, kjer so bile oznake za količino (takrat si dejansko videl, koliko bencina si kupil, ne kot danes, ko moraš verjet!) in potem so to želeno količino bencina natočili kupcu. Jasno viden bel lijak pod črpalko priča o tem, da bencina niso točili samo v avtomobilske rezervoarje, ampak tudi v kake druge posode. 

Kdo je simpatični možakar poleg črpalke, ki reklamira lonce, še ugotavljamo.

(Zgodbe, ki jih pišejo razglednice in seveda življenje, pa se vsekakor nadaljujejo.)

Ana Starešinič (27. 11. 2014)

 

Deli z ostalimi