Naša folklorna skupina v Dobrniču pred natanko 60 leti

Naša folklorna skupina v Dobrniču pred natanko 60 leti

fs-dobrnic-01fs-dobrnic-02fs-dobrnic-03

Letos sredi oktobra objavljamo te tri fotografije s posebnim razlogom. Ker mineva natanko 60 let od njihovega nastanka. Naša folklorna skupina, uradno ustanovljena poleti leta 1952, je leta 1953 nastopila v Dobrniču pri Trebnju, na veliki proslavi ob 10. obletnici kongresa Slovenske protifašistične zveze (znane pod kratico AFŽ). Proslava leta 1953 je potekala v kulturnem domu v Dobrniču (tretja fotografija), prav tam, kjer je 10 let prej, sredi vojne vihre, potekal kongres AFŽ. Ta kulturni dom še stoji in v njem je bila proslava tudi 13. oktobra letos, ob 70. obletnici kongresa.

Prva fotografija je iz zbirke Stanke Županove (zdaj živi v Vranju v Srbiji), drugi dve pa sta iz zbirke Franca Čadoniča (Biričevega).

Na prvi fotografiji lepo vidimo, kdo je takrat nastopal v preloški FS:

Prva fotografija, stojijo (z leve): Miko Simčič (Cestarov), Franc Starešinič (Frankovičev), Jože Starešinič (Gornji Jurkov, pozneje Peričev), Jože Pavlakovič (Bertov), Marija Novak (Peričeva, pozneje poročena Dolnja Jurkova), Jože Žunič (Žuničev), Stanka Novak (Županova, pozneje poročena Stefanovič), Ana Žunič (Žuničeva, pozneje poročena Kolbezen), Ivan Ivanušič (Mlinarov), Danica Mrzljak (Radičeva, pozneje poročena Kaplan), Marija Balkovec (Mateča, pozneje poročena Starešinič), Zvonko Novak (Županov) in Ana Starešinič (Mežnarova, pozneje poročena Ivanušič).

Čepijo (z leve): Miko Novak (Peričev), Ivan Novak (Pintarov) in Marko Čadonič (Biričev).

Druga fotografija je nadvse dragocena zato, ker je to naš najstarejši doslej znani dokumentirani dokaz za to, da je preloška folklorna skupina prva plesala svatbeno kolo tako, da sta plesalki "leteli". Kot vidite, "letita" Marica Mateča in Danica Radičeva, "nosita" pa ju Jože Žuničev in - zanimivo - Stanka Županova.

Na tretji fotografiji so tamburaši s t. i. prvo generacijo industrijskih tambur (sistema farkaš). Te tambure so prišle na Preloko prav tisto leto, ob ustanovitvi KUD-a Svoboda "Oton Župančič" Preloka (15. 8. 1953). Dve od teh tambur na Preloki še hranimo.

Podatke zbrala Ana Starešinič

(30. 10. 2013)

Dokumentarec o zakladu Bele krajine - Toniju Gašperiču

Ne spreglejte dokumentarca o zakladu Bele krajine – Toniju Gašperiču

  

V elitnem terminu TVS 1 si bomo lahko v soboto, 2. novembra 2013, ob 21.05 ogledali prvi del dokumentarca o Toniju Gašperiču, iz cikla oddaj Legende velikega in malega ekrana. Drugi del njegovega portreta bo na sporedu v nedeljo, 3. novembra, ob 13.25, prav tako na TVS 1.

 

Iz napovednika TVS:

 

TONI GAŠPERIČ je živa legenda slovenskega radia, televizije in širšega- ne samo satirično humorističnega – kulturnega prostora na Slovenskem. Zato mu nacionalna RTV na višku praznovanja svojih obletnic 85/55 let odmerja prostor, da v dveh delih obudi spomine na mnoga gostovanja na radiu in televiziji in predstavi tudi svoje dolgoletno kulturno delovanje v Beli krajini in vsej Sloveniji.
Toni Gašperič je pisatelj, pesnik, pisec besedil za popevke, komedijant, kulturni animator, humanitarni delavec in pedagog. Skozi desetletja je ustvaril podobo Slovenca- Belokranjca, ki na zabaven način razveseljuje, biča nepravilnosti – v šolskem sistemu, turizmu, politiki in družbi nasploh – in na satiričen način ponuja izboljšave slabega delovanja države na različnih nivojih in v različnih okoljih. Že več kot 50 let.
Gašperiča so najprej posvojili otroci. Izšolani pedagog jim je znal prisluhniti in ponuditi »drugačno šolo«- veselo, nasmejano in vznemirljivo. Generacije šolarjev so rasle z njegovimi domislicami, ki jih je v VESELEM TOBOGANU pripisal nečaku tete Mare in se z njimi poistovetili. Kasneje so tudi odrasli poslušalci slovenskega radia in gledalci TV v njem prepoznali izvirnega in pronicljivega humorista in satirika, ki zna iz Bele krajine- nekoliko iz centra- ostro videti zmote in neumnosti, ki jih ljudje počnemo v želji, da bi bolje živeli. Vselej pa so bile njegove kritične bodice blagohotne, z vgrajeno željo, da bi jih vendarle uvideli in odpravili neumnosti. Nikoli žaljive in osebne. Kot glas malega človeka, ki vidi, sliši in čuti, pa nima vzvodov in orodja, da bi stvari spreminjal.
SLAVKO HREN je v prvi oddaji s Tonijem Gašperičem obujal spomine predvsem na gostovanja na TV in v legendarnem VESELEM TOBOGANU, v drugi pa tudi o pisateljevanju, ustvarjanju besedil za popevke, kulturnem animatorstvu in dobrodelnosti.

Naš kume odgovarja: važen je Pristop

Draga moja Šokica!

Da me boš čim bolje zastopila v vezi s tvojem problemom i vsem tem lupljenjem raje, bom napravil izjemo i zadevo objasnil "po slovensko":

Psi lajajo, karavana gre pa mimo. Najprej so bile to kamele, potem so lomastili sloni, zdaj pa se že vlečejo naokrog dinozavri.

Pri vsem tem pa je najbolj važno, kako pristopiš k stvari. Torej Pristop! Vidiš, lepa moja kumica, Pristop je ta, ki odloča o vsem.

                                                              Preloški kume

(27. 10. 2013)

Ena kuma iz okolice Semiča sprašuje

Dragi preloški kume!

Davek na naše peseke, o kerem te sprašuje črnomaljska kuma - to ni še nič! Sem nekaj čula, da bodo obdavčili i cerkveno zvonenje. Al pa ga sploh prepovedali. To je zadnjič na televizoru pripovedal Moderen Dorfer, samo ga nisem dobro zastopila, kaj je smislil obdavčit oziroma prepovedat - zvonenje al zvone al zvonike. Je tudi rekel, da je vse to za nas škodljivo, da mu preveč zvoni v glavi.

V vezi s tem davkom zdaj zvoni v glavah tudi nam v Šokariji. Naš problem je, da ponekod nimamo zvonov, imamo pa zvonike. Kot znaš, so nam zvone znani neznanci letos februara iz v dveh naših cerkvic odnesli, to je fkrali. Pa se zdaj sprašujemo, al nas bo ta davek udaril po žepu al ne.

No, potihem pa nam odzvanja v glavah i pomisel, kaj ni Božja previdnost že vnaprej znala za ta davek, pa je zvone pravočasno odstranila iz zvonikov.

Kume, kaj ti misliš o tem našem problemu?

Lepo te pozdravlja - ena Šokica

(27. 10. 2013)

Odgovor našega kumeta objavljamo tukaj.

Naš kume spet odgovarja

Lepa moja črnomaljska kumica!

Da, da, samo stvar časa je, da te budo uni gore, pajše vere, terjali ne samo za štivro za hižo, njive, lozo, tršče i Runota, nego i za tvoje mačke, miši i druga tvoja družinčeta, mislim živinčeta. Zato bi ja pristopil k reševanju problema takse za tvojega Runota tako, da takse nebi plačeval. Ako pa te pajši taksisti dojdo rubit, Runota spustil s ketine i reci, da ni tvoj. Sam Runo jim valjda istotako ne bu povedal, čij je.

A kaj se tiče njegovega mikročipa ("majstori" so te za Runotovo čipiranje sigurno več davno opetnajstili, pajše vere!): reci, da čipu ni za verovat, ta čip se lahko i pokvari. Moj računalnik istotako dostipot crkne, zakaj nebi crknil i Runotov računalnik!

Lahko pa se dogodi još huje: da se mu čip pokvari i revež pozabi lajat i začne mjavkat. Kaj te bu u tem slučaju durs rubil za mačjo ali pajšo štivro?!

Ali pa da se mu čip tako jako pokvari , da bu Runo na lepem začel čuvat hižo od tvojega suseda. Kako bu to izgledalo: Runo bu čuval susede, štivro buš pa plačala ti?!

Vidiš, lepa moja kumica, problem štivre za tvojega Runota je dosti bolj kompleksiran, nego se vidi na prvi pogled. Bi pa bilo treba pri nas več davno razmišljat i o štivre na bedatoče pri nas, država bi sigurno mastno kasirala.

                                                                        Preloški kume

(26. 10. 2013)