Prave ideje v oddaji Prava ideja

Če ste 27. marca 2014 zamudili oddajo TVS Prava ideja, je tukaj link:

http://4d.rtvslo.si/#arhiv/prava-ideja/174268119

Predstavljajo se trije stebri ljubljanske start-up šole Hekovnik - Kristjan Pečanac, Simon Belak in Tomaž Frelih. V Hekovniku podjetnikom pomagajo, da njihove ideje nekoč postanejo prave ideje. Zgodba Hekovnika je nedvomno zgodba o uspehu.

V naslednjem prispevku na spletni Preloki pa zgodba o uspehu iz Novega mesta.

V soboto, 22.3.2014, ob 20. uri bo na Preloki gledališka predstava

Na našem odru bo gostovala gledališka skupina iz Radovice s komedijo "Vrnitev Lojza Maškute iz Amerike". Igro sta napisala Jože Matekovič in Renata Bajuk.

Kratka vsebina: Lojz se po 40 letih vrne v svojo rojstno vas. Po toliko letih dela v tujini se to seveda pozna tudi na njegovem bančnem računu, kar pa ne ostane skrito Bari, Mari, Pepi in Marjanci. Eni se nasmehne sreča, ker pa so "čudna pota gospodova", se tudi za ostale tri pokaže novo upanje ...

Poleg Lojza ter Bare, Mare, Pepe in Marjance nastopajo še Odvetnica in štirje pogrebniki.

Gre za jako aktualno temo in odlično odigrano veseloigro, zato je nikar ne zamudite!

Vstopnina: prostovoljni prispevki

Malinica v našem bregu

V malinici v našem bregu so se še ob začetku 2. svetovne vojne vrtela štiri vodna kolesa, žito so drobili štirje kamni, v mlinu pa je bila tudi stupa. Lastniki so bili trije: Jure Ivanušič (Gornji Vale) je imel dva kamna - t. i. črnega in belega, Jure Vidina (Đorđ) enega - črnega in Mara Vidina (Stravnikovka) enega - tudi črnega.

T. i. beli kamen je mlel pšenico za t. i. beli kruh, črni kamen pa vse ostalo (koruzo, ječmen, proso, rž ...) - za prosenico in za živino. Že po številu kamnov lahko sklepamo, da so bili to časi, ko je bilo pri nas pšenice bolj malo in beli kruh le redko na mizi.

Ob malinici sta bila čolna, s katerima so prevažali čez Kolpo na to stran zrnje, nazaj na ono stran pa moko za stranke iz Prilišća in Vukove Gorice. Posebno Đorđ je slovel kot odličen brodar (tj. čolnar).

Potem pa so se kamni počasi ustavljali. Najprej Đorđev kamen (Jure Vidina je umrl leta 1948), potem še Stravnikovkin (Mara Vidina je umrla 1957). Mlinar Jure Ivanušič je umrl leta 1954, vendar je njegovo delo nadaljevala tja do leta 1965 oz '66 njegova sestra Ana. In Ana Ivanušič je bila zadnja mlinarica v malinici v našem bregu.

Potem so napravili svoje nalivi in narasla Kolpa, zime in ta neizprosni zob časa ...

Podatke zbrala Ana Starešinič

P. S.: O malinici v Žuničih si lahko preberete tukaj.

Malinica v Žuničih

To je prizor v bregu v Žuničih junija leta 1955. V ozadju vidimo malinico, ki je takrat mlela še z vsemi štirimi kamni.

Nekoč je menda bilo v tej malinici osem gospodarjev, na vsak kamen sta mlela po dva. Leta 1955 je bilo gospodarjev samo še pet: po en kamen so imeli Kokčevi (Ivan Žunič), Rtički (Miho Žunič) in Starčevi (Jože Adlešič), skupaj en kamen pa sta imela Franc Žunič - Jankov in Tomo Utešin. Potem pa so drug za drugim odnehavali - malo zaradi davkov, še bolj zato, ker je bilo vse manj dela.

Še najdlje je vztrajal Miho Rtički - do 19. decembra 1963, ko ga je ubilo mlinsko kolo. Kako se je zgodila nesreča, se pravzaprav ne ve, ker nikogar ni bilo zraven. Domneva pa se, da je obsekaval led na mlinskem kolesu, pa mu je spodrsnilo in je padel v žleb, pod vrteče se mlinsko kolo.

Po tej nesreči sta imela mlin za kakih 5 ali 6 let v najemu dva Prilišćana (Ivan Škrtić - Kranjčev in Jože Žunič - Rtički, ki se je iz Žuničev priženil v Prilišće). Na oni strani Kolpe namreč takrat ni bilo več nobenega delujočega mlina vse od Ladišič Drage (mlin in žaga) do Glavice (Frankovićeva/Jankuličina malinica), zato so Prilišćani prihajali mlet v Žuniče.

Od številnih mlinov na Kolpi je malinica v Žuničih za vedno utihnila med zadnjimi. Danes je od nje ostal le še kup kamenja.

V prvem planu obeh fotografij pa je prizor gradnje mostu čez Kolpo. Most je od 6. do 30. junija 1955 zgradila inženirska podoficirska šola JLA, ob pomoči okrajnih ljudskih odborov Črnomelj in Karlovec ter seveda prebivalcev okoliških krajev. Kot vesta povedati Peter Žunič - Kokčev iz Žuničev in Ivan Starešinič iz Balkovcev, so ljudje prispevali les in pomagali z delom (na fotografijah vidimo tesarje) vse od Gribelj in Tribuč pa vse do Zilj. A o tem več ob kaki drugi priložnosti.

Vse podatke zbrala Ana Starešinič. Fotografiji sta iz arhiva Nikole Volovića.

P. S.: O preloški malinici si lahko preberete tukaj.

V osemdesetem letu starosti je v bolnišnici v Novem mestu umrla Marija Žunič, po domače Navoselkina.

Rodila se je v Jakovinih kot prvi od treh otrok Mihaela in Ane Špišič. Po domače se jim je reklo pri Špišičevih, prej tudi pri Kolarjevih.

Leta 1957 se je poročila na Preloko k Navoselkinim. Njeno poroko z Jožetom Žuničem - Navoselkinim so v celoti (od bale do pira) posneli etnologi z Glasbenonarodopisnega inštituta v Ljubljani kot lep primer ohranjanja starih navad in običajev na Preloki.

Njeno rojstno hišo v Jakovinih je doletela usoda mnogih preloških hiš, katerih prebivalci so se izselili čez veliko lužo. Najprej sta v Ameriko (v Cleveland) odšla brat Jože in oče Mihael, leta 1961 pa še mama in najmlajši brat Franc. Od takrat je njena rojstna hiša prazna. 

Teta Navoselkina se je zapisala v malo preloško zgodovino kot članica naše folklorne skupine v obdobju, ko je ta skupina pod vodstvom Staneta Starešiniča dosegla enega od svojih "zenitov" (festivali v Celju, Metliki itd.), sodelovala je v pevski skupini, ki je ohranjala bogastvo naše ljudske pesmi, in bila je cerkvena pevka.

Naj zdaj počiva v miru!

Podrobnosti o pogrebu, ki bo v sredo, 19. marca 2014: žara bo v cerkev sv. Trojice pripeljana ob 11. uri, pogreb se bo začel ob 15. uri.