Naš kume posodobil Župančičevo pesem

Naš kume posodobil Župančičevo pesem

Draga moja kuma, mene pa čudi, zakaj tebe tako čudi, da je naš pesnik Župančič u pesmice Zlato v Blatni vasi gledal u prihodnjost.

Kam pa naj bi čovik gledal???

Ako gledaš nazad, - ni niš!

Ako gledaš sedanjost, - istotako ni niš!

Zato čovik gleda u prihodnjost, kam bi drugam!

Da bi ti, kumica, i drugi, ki klikate po preloke.si, razumeli, kaj nam je Župančič u istine mislil sporočit, sm vam njegovo pesmico posodobil. Evo:

 

Oton Župančič, ZLATO V BLATNI VASI (posodobil preloški kume)

Prišli trgovci z novci

za šalo v Blatno vas zares,

na trgu sredi blata

pustili pisker zlata,

potem naprej,

haha ZARES,

zares trgovci z novci.

Prišli so cepci s slepci

za šalo v Blatno vas zares,

in pikapoka šlo je,

brž lonec je na dvoje,

potem naprej,

haha ZARES,

zares da slepci s cepci.

Prišli so KORLČKI z norčki

za šalo v Blatno vas zares,

planili so po zlatu,

raztresli ga po blatu,

potem naprej,

haha ZARES,

zares da norčki s Korlči.

Prišla je putka LUTKA

za šalo v Blatno vas zares,

vse blato potacala,

zlato je pozobala,

potem naprej,

haha ZARES,

ZARES da putka LUTKA.

In vsi Blatničani zbrani

sklenili so v en glas

ZARES:

»Ta putana kokodajca

bo znesla zlata jajca!«

Potem pa pit,

haha ZARES,

vsi Blatničani zbrani!

Preloška kuma se čudi jasnovidnosti našega pesnika Župančiča

Preloška kuma se čudi jasnovidnosti našega pesnika Župančiča

Dragi kume,

pred par dani sm čula uno lepo pesmico od Jureta Ivanušiča, ki je naše gore list. Te dane pa me je moj vnuk svetil na jedno drugo pesmico, ki jo je napisal istotako naše gore list - Oton Župančič. To je pesmica "Zlato v Blatni vasi", ki sm jo vnuku čudapot brala, kad je bil još dete.

A te dane mi je po računalu poslal ovo kratko pismo: Stara mama, klikni na to! Dakako da sm kliknila na samo sebe i prikazali so se mi nekakvi zapisi iz močvirja.

Dragi kume, berem te zapiske i se čudim i ne morem prečudit. Kako je lahko naš Župančič tako daleko naprvo vidl? Kako je bil naš pesnik lahko tako pametn, da je znal, kako i kaj bu pri nas čez 100 let? Kume, kako bi nam ti to objasnil?

Tvoja kuma

P. S.: Kume, znam, da si pesniška dušica i da znaš celega Župančiča naizust, a segli ti prilagam to njegovo pesmico, da buš laglje razumel gornje zapiske iz močvirja: 

Oton Župančič ZLATO V BLATNI VASI

Prišli trgovci z novci / za šalo v Blatno vas zares,/na trgu sredi blata / pustili pisker zlata,/ potem naprej, haha zares,/zares trgovci z novci.

 Prišli so slepci s cepci / za šalo v Blatno vas zares,/ in pikapoka šlo je,/ brž lonec je na dvoje,/ potem naprej, haha zares,/ zares da slepci s cepci.

Prišli so norci s korci / za šalo v Blatno vas zares,/ planili so po zlatu,/ raztresli ga po blatu,/ potem naprej, haha zares,/ zares da norci s korci.

 Prišla je putka tutka / za šalo v Blatno vas zares,/ vse blato potacala,/ zlato je pozobala,/ potem naprej, haha zares,/ zares da putka tutka.

In Blatničani zbrani / sklenili so v en glas zares:/ »Ta puta kokodajca / bo nesla zlata jajca!«/ Potem pa pit, haha zares,/ vsi Blatničani zbrani!

Naš gasilski dom

Naš prvi gasilski dom

gasilski-dom-prelokaPreloško gasilsko društvo, ustanovljeno 1935, je prvo gasilsko brizgalno nabavilo leta 1938 (gl. obvestilo o veliki gasilski veselici 28.8.1938). Kmalu je bil zgrajen tudi naš prvi gasilski dom. Po znanem sporu glede lokacije so se odločili za lokacijo sredi vasi, kjer stoji tudi sedanji dom.  Zemljišče za gradnjo so dali Skrajni.

Njegova arhitektura je takšna, kot je bila pri večini vaških gasilskih domov v tistem času. Grajeni so zelo enostavno: pokončni in prečni stebri, vse skupaj obito z deskami, na vrhu pločevinasta streha z "gasilcem". Služili so kot garaža za brizgalno, stolpi (turni) pa za sušenje cevi. Takrat so bile cevi še platnene in se jih je moralo po uporabi posušiti, da so se potem shranile suhe. Zdaj tako sušenje ni več potrebno, saj so cevi iz umetnih materialov.

Naš turn je bil visok 12 metrov, kostanje za stebre so pripeljali iz bližnjega gozdiča Maríndola, cimrmani so bili seveda domačini. Gasilci so med gradnjo tarnali, da so dom zastavili preveč "na široko", da bi moral biti kaka 2 metra ožji, saj jim je močno primanjkovalo desk. Treba je bilo prositi po vasi še za dodatne deske. No, na koncu se je vse dobro izteklo in naši gasilci so bili na novi dom jako ponosni. Stal je dobra tri desetletja. Porušili so ga v sedemdesetih letih, ko so na istem mestu začeli graditi novi dom. Njegove stebre in deske so porabili za gradbene odre.

Fotografija je iz zbirke družine Grdun (Radovičevih), fotograf in letnica nastanka nista znana. Fotografija je dragocena tudi zato, ker se na njej lepo vidi Navoselkin kal, ki ga tudi že zdavnaj ni več.

Vse podatke zbrala Ana Starešinič

Viri: arhivsko gradivo PGD Preloka in Ivan Starešinič, P 10

Kdo je lucki?

Kdo je lucki?

Redni obiskovalec naše spletne strani, po rodu Preločan, ki živi v Ljubljani, nam je poslal pismo z naslednjo vsebino: "Oglašam se v zvezi s preloško narečno besedo lucki, ki sta jo uporabila preloški kume in kuma (npr. lucki čovik, lucka kuma ...). Vem, da to pomeni tuj, tuja ..., ampak odkod ta beseda? Zakaj se po preloško tujemu reče lucki, če se tako ne reče ne v slovenščini ne v hrvaščini (tuđ) ne v srbščini (tuđ) in tudi kaka nemška spačenka to ni? Odkod ta nenavadna beseda, ki je nisem zasledil nikjer drugje?"

Odgovor: Naša beseda lucki se je razvila (obrusila) iz besede ljudski (torej iz ljudstvo). V slovanskih jezikih so nekoč z besedo ljudski označevali tistega, ki ni naš, ampak pripada drugemu ljudstvu (je torej tuj). V slovenskih knjigah najdemo ljudski v pomenu tuj še pri Juriju Dalmatinu v 16. stoletju, nazadnje pa pri Marku Pohlinu v 18. stoletju.

Danes je na območju slovanskih jezikov ta pomen ohranjen samo še v nekaterih narečjih: recimo tudi pri nas na Preloki, v severovzhodni Sloveniji (npr. prleško lücki), pa recimo v nekaterih bolgarskih narečjih ...

Torej lahko rečemo, da je preloški pridevnik lucki v pomenu tuj jezikovni arhaizem, ki nas popelje nazaj v preteklost. Sedanjost pa nam bo veliko bolj znosna, če si bomo med seboj čim manj lucki. (A. S.)

Trije odzivi na festival šansona

Trije odzivi na festival šansona

Ne moremo si kaj, da ne bi objavili treh odzivov na naše prejšnje obvestilo (Šansonjer s preloškimi koreninami ).

Eden od obiskovalcev te spletne strani (njegov naslov hrani uredništvo) sporoča, da se popolnoma strinja z našo oceno festivala. "Festival je bil ena velika, velika žalost. Bil sem prepričan, da bo zmagal Jure Ivanušič, saj se mi je zdel njegov nastop (besedilo sploh) imeniten. Pač, Bog pomagaj. Da, Bog pomagaj. Tudi vodenje je bilo slabo, ravno tako napovedi - na ravni srednješolskih proslav, pa ne bi rad žalil srednješolcev."

In drugi odziv (obiskovalec M. P.): "Z ženo sva festival spremljala po TV in se pri večini skladb čudila, kaj sploh delajo na festivalu šansona. Le ko je odpel svoj šanson Jure Ivanušič, sva oba z ženo hkrati spontano zaploskala."

Tretji odziv presega okvirje te pretežno lokalno obarvane spletne strani, zato samo povzemamo, da se je obiskovalec S. B. žolčno razpisal o festivalskih kuhinjah pri nas, o čudnih okusih strokovnih komisij, ki izbirajo zmagovalne skladbe, in o slovenski kvazi estradni sceni, ki kuje v nebo vse, kar je povprečno in podpovprečno, in ignorira ali celo popljuva vse, kar je nadpovprečno. Obiskovalec S. B. je svojemu e-pismu priložil še video "Slavoja Žužka", kjer je povedano veliko resnic o vsem tem. Video resda ni nov, a ni zato nič manj aktualen. Če ga morda še niste videli, tukaj je link:

Slavoj Žužek: O slovenski estradi