Stane Starešinič "na svoji zemlji" še vedno aktualen!

Letos 3. aprila je minilo natanko četrt stoletja, odkar je leta 1994 v izolski bolnišnici nepričakovano umrl naš rojak, gledališki igralec Stane Starešinič.

1Iz bogatega arhiva, ki ga Preloka.si hrani o njegovem življenju in delu, tokrat objavljamo nekaj fotografij iz prvega slovenskega celovečernega igranega zvočnega filma Na svoji zemlji, v katerem je nastopil v vlogi partizana Dragiča. Film so začeli snemati leta 1947, v kinematografe je prišel leta 1948 in leta 1949, torej pred natanko 70 leti, ga je videlo že skoraj pol milijona Slovencev.

2345

Seveda arhiv Staneta Starešiniča še vedno dopolnjujemo in izpopolnjujemo. Prav v teh dneh ga je z zanimivim gradivom dopolnil znani kronist Poljanske doline in avtor treh knjig o njej Boris Anton Weiss* (gl. opombo). Srečali smo ga ob odprtju razstave Vinčeremo - Videt čemo v Metliki in beseda je nanesla tudi na Staneta Starešiniča.

Gospod Weiss imenuje Staneta "moj tovariš", saj sta skupaj delala kot skojevca na t. i. Komandi mesta Stari trgu ob Kolpi. "Skupaj sva delala v isti pisarni v šolskem poslopju, jaz kot administrator, Stane kot pisar. Skupaj sva bila kaka dva meseca, enkrat sva tudi skupaj pešačila iz Starega trga v Črnomelj in ob povratku isti dan sva prespala na Kvasici pri Panjanovih – na seniku od mojega starega očeta," se spominja.

Poslal nam je spodnji fotografiji, ki sta bili po njegovem mnenju posneti avgusta 1944 v Starem trgu, nasproti šolske stavbe, kjer je bila nameščena Komanda mesta. Njega sicer ni na fotografijah, ker je bil takrat že v Črnomlju, na dolžnosti pomočnika načelnika Obveščevalnega centra Komande belokranjskega vojnega področja. Sklepa pa, da bi na njih moral biti Stane Starešinič, vendar ga sam ne more prepoznati.

Spoštovani gospod Weiss, najlepša hvala za poslano in za dodatno osvetlitev Stanetovega medvojnega delovanja, potem ko je preživel kalvarijo italijanskih koncentracijskih taborišč in se je pridružil partizanom.

Prav v tem času, ki ga osvetljujete, je Stane pogosto hodil iz Starega trga v Črnomelj na vaje in nastope partizanskega gledališča, ki je od 12. 1. 1944 delovalo na osvobojenem ozemlju v Beli krajini. In po zaslugi tega gledališča je ta kmečki fant s Preloke, ki je pred 2. sv. vojno nastopal le na ljudskem odru v preloški šoli, zašel v poklicne igralske vode in postal prvi poklicni igralec iz Bele krajine.

 6789

Ana Starešinič (6. 4. 2019)

* Boris Anton Weiss (roj. 1926) iz Predgrada je bil partizan in nato vse do upokojitve leta 1984 v vojaški službi. Med drugim kot pomočnik vojaškega atašeja v Washingtonu, bil je oficir za zveze UNEF v Kairu, služboval je v Bagdadu, delal je v posebnem oddelku ministrstva obrambe za zveze s tujimi vojaškimi predstavniki, akreditiranimi v Jugoslaviji, bil pa je tudi prevajalec pri Josipu Brozu Titu. Je soavtor zbornika Poljanska dolina ob Kolpi I. (2010), avtor obsežnega zbornika Poljanska dolina ob Kolpi II. (2017) in avtor knjige Napad na okupatorsko postojanko v Starem trgu ob Kolpi, 1. junij 1942 (2012).

V obširnem pogovoru za projekt Okupacijske meje je Weiss med drugim podrobno opisal dogajanje med drugo svetovno vojno. Italijanski okupatorji so leta 1942 uničili njegovo domačo hišo v Predgradu. Zaradi sodelovanja s partizani so mamo in njega zaprli, mamo obsodili na osem let ječe v ženski kaznilnici v Perugi, kjer je bila zaprta vse do decembra 1943. Očeta, sicer Nemca po narodnosti, so skupaj z drugimi vaščani internirali v koncentracijsko taborišče v Padovi. Boris in njegov brat sta odšla v partizane.

Iz povojnega obdobja se mu je najbolj vtisnilo v spomin prevajanje pri Josipu Brozu Titu in pa srečanje z generalom Dwightom Davidom Eisenhowerjem, ko mu je leta 1953 v Beli hiši osebno čestital ob izvolitvi za predsednika Združenih držav Amerike. (Povzeto po gradivu, ki ga je dr. Božidar Flajšman objavil na profiliu Projekt Okupacijske meje.)

 

Razstava o življenju ob okupacijskih mejah v Beli krajini

0
Razstava o izsledkih projekta Okupacijske meje, v katerem s svojimi pričevanji sodelujejo mnogi Belokranjci, je 4. aprila začela svojo pot po Beli krajini. Aprila si jo bo mogoče ogledati v Belokranjskem muzeju v Metliki, maja bo prenesena v Semič in nato junija še v Črnomelj.

Vrednost te raziskave in pričujoče razstave je v tem, da je obdobje okupacije predstavljeno skozi človeške zgodbe in usode »navadnih« ljudi, da v tem projektu ob zgodovinarjih in strokovnjakih nastopajo pričevalci, – mali ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje in ki so to tudi morali živeti.

In v tem duhu je tudi naslov razstave: italijanski okupator je po zidovih samovšečno in naduto pisal parole VINCEREMO ('Zmagali bomo'), kot to Italijani znajo v vseh zadnjih vojnah, v zadnjem trenutku; Belokranjci pa so takrat skrivaj dodajali VIDET ČEMO. - No, in smo videli!

1a2b3b4b

Ana Starešinič (5. 4. 2019)

Še en pogled na zdomstvo

Spoštovani,

vaš prispevek o mojem očetu Mladenu Rodelli mi je zelo všeč! Najlepša vam hvala!

CDOdraščala sem z očetovo glasbo in še vedno poslušam njegove pesmi.

Čeprav jih je skladal pred mnogimi leti, so vedno znova aktualne. Zgodovina se ponavlja, zdomstvo se ponavlja. Včasih so bili Italijani nezaželeni “gastarbeiterji”, potem Jugoslovani (no, mi pa smo bili kar oboje), dandanes pa prihajajo migranti in begunci iz drugih kotov sveta. Čisto vseeno, iz katerega razloga se nekdo odloči, da zapusti svoj rodni kraj, korenine ostanejo tam. Moj oče ta čustva zelo poetično opisuje v svojih skladbah (“Tišina”, “Čas beži”, Der Baum”, “Veter iz mesta” in druge).

V kasnejših pesmih je začel pisati “zgodbe, ki jih piše življenje”, kot je rad poudaril na svojih koncertih (“Lepa je jesen”, “Dekle in veter”, “Nazaj na moja polja” - kjer opisuje, ne da bi jih imenoval, gribeljske travnike).

Nekatere pesmi pa so celo politične (“Zgodba o Mihcu”, “Angeli iz Balkana”, katero je napisal v ‘90-ih letih).

Upam, da boste imeli priložnost, da prisluhnete še ostalim pesmim!

Prisrčen pozdrav,
D. Mirjam

---------------------------------------------------------------------

Spoštovana gospa Dagmar Mirjam,

tudi vam najlepša hvala za pismo: hvala za dodatno osvetlitev očetove ustvarjalnosti in za razmišljanja o še vedno (vse bolj?) aktualni temi zdomstva.

Da, srečni ljudje ne emigrirajo, je zapisal Milan Kundera v svojem kultnem romanu Neznosna lahkotnost bivanja. Milan Kundera, ki je prav tako delil usodo zdomstva kot vaš oče in jo prav tako (in prav takrat kot on) prelival v svojo umetnost.

Umetniki pač ne morejo zatreti umetnosti, ki hoče iz njih in prek njih v svet.

Vsestransko bogato življenje vašega očeta, razpetega v Evropi med Italijo, Jugoslavijo, Švico, Slovenijo in zdaj EU, priča o tem, da so potomci Bele krajine razstreseni po svetu, a te sledi se počasi izgubljajo in spomini izginjajo. Zato pa je tu umetnost, nekaj, kar presega minljivost in se nas dotika. Še dolgo potem … ali pa prav potem!

Pozdrav v Švico iz "tistih krajev", kamor segajo tudi vaše korenine,

Ana

(2. 4. 2019)

Belokranjska himna z akordi in notografijo

1Potem ko smo v prejšnjem prispevku spoznali avtorja skladbe "Jaz sem iz tistih krajev doma", zdaj prilagamo še njeno besedilo, opremljeno z akordi. Besedila z akordi se bodo gotovo razveselili vsi, ki bi to pesem radi zapeli ob spremljavi. Poslal nam ga je gospod Mladen Rodella, skupaj s prijaznim pismom in tole fotografijo s koncerta v Dolskem pri Ljubljani. Notografijo pesmi pa smo objavili že pred časom (gl. TUKAJ.)

3b

Ana Starešinič (31. 3. 2019)

Sporočilo gospoda Mladena Rodelle Belokranjcem

Spoštovani!                                                                          Daellikon, 29. 3. 2019

Pesem "Jaz sem iz tistih krajev doma" * sem napisal in skomponiral leta 1978. Vanjo sem izlil svoja takratna osebna občutja, pesem prihaja res iz srca. V tistem obdobju sem napisal in skomponiral več takoimenovanih “zdomskih”pesmi, katere so na zgoščenki "Dekle in veter" (izšla 1995, besedila na ovitku CD). Nekaj let kasneje sem izdal zgoščenko "Čudak", na kateri so zbrane različne življenjske zgodbe in mišljenja.

V Švico sem odšel zelo mlad in prva desetletja se nikakor nisem mogel vživeti. Imel sem strašno domotožje in tolažbo sem našel v glasbi. Vedno me je vleklo domov, tudi potem ko sem imel že družino. Posebno navezan sem bil in sem še na Belo krajino, kjer sem rojen in kjer sem preživljal svoje najlepše brezskrbne počitnice.

Sprašujete, ali je važno imeti stike z domom. Kje je naš dom? – Dom je tam, kjer se dobro počutimo! Ljudje se vedno več selijo in nikjer ne poženejo korenin, a zelo lep občutek je, če veš, kje je kotiček na tem svetu, ko ti je toplo pri srcu, če samo pomisliš nanj. Zame so to še vedno Griblje, kjer vsako leto obiščem sorodnike in moj slap na Kolpi. Seveda se dobro počutim tudi v Senožetih pri Ljubljani, kjer imam hišo in kjer preživljam poletja, in tudi v Švici, kjer je moja družina.

Veseli me, da to mojo pesem posluša vedno več ljudi širom po svetu in da jim prinese malo toplih pozdravov iz lepe Bele krajine. Ponosen bom, če jo bo prepeval kak pevski zbor.

Mladen Rodella
e-mail: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
FB: https://www.facebook.com/mladen.rodella.90

 * Do 30. 3. 2019 si je video "Jaz sem iz tistih krajev doma" ogledalo 17.185 ljudi, na svojih profilih ga je delilo 217 ljudi. (Op. A. S.)

Avtorju naše belokranjske himne gospodu Rodelli se najlepše zahvaljujemo za tole navdihujoče pismo. Hvala tudi za pesem, opremljeno z akordi, ki jo je priložil pismu (objavili jo bomo v naslednjem prispevku).

Zdaj pa še o tem, kako po detektivsko smo našli gospoda Rodello v Švici:

Vzporedno z verižnim širjenjem videa z glasbeno podlago "Jaz sem iz tistih krajev doma" so se namreč množila tudi vprašanja, kdo je vendar ta skrivnostni avtor skladbe Mladen Rodella. Od kod ta za belokranska ušesa in oči nenavadni priimek?

1Prva se je oglasila Sonja Papič iz Ljubljane, ki je po rodu iz Gribelj: "O, to pa poje moj bratranec ..." In potem je napisala še več: "Mladenov oče je tržaški Slovenec, mama pa je moja teta Vida iz Gribelj (dekliški priimek Papič). Spoznala sta se, ko je njegov oče Enriko (Riko) po 2. sv. vojni v Gribljah napeljeval elektriko. Mladen se je rodil prav v moji rojstni hiši v Gribljah. V otroštvu je bil veliko časa pri nas v Gribljah, pogosto pa nas je obiskoval tudi kasneje. Družina je sprva živela v Ljubljani, nato so se odselili v Švico. Danes ima Mladen Rodella dve hčerki in šest vnukov, vsi živijo v Švici."

Seveda smo potem navezali stik z Rodellovimi v Švici: z gospodom Mladenom Rodella ter z njegovima hčerkama Dagmar Mirjam in Andrejo. In tako smo izvedeli še veliko več.

Mladen Rodella se je rodil v Gribljah leta 1948. Do leta 1966 je družina živela v Ljubljani, potem so odšli v Švico, kjer je Mladen diplomiral kot elektroinženir.

2Glasba je bila ves čas pomemben del njegovega življenja. Z njo se je začel aktivno ukvarjati že pri 15 letih v Sloveniji in nadaljeval potem v Švici. Kot pevec in kitarist je igral s številnimi glasbenimi skupinami, svoje avtorske skladbe (tudi pesem "Jaz sem iz tistih krajev doma") pa je leta 1995 zbral na zgoščenki "Dekle in veter" (hči D. Mirjam na njej prispeva spremljevalni vokal). S svojimi skladbami se je pogosto predstavljal slovenskemu občinstvu v Švici, seveda pa je nastopal tudi po Sloveniji. Tako je 20. 3. 1998 skupaj s hčerkama D. Mirjam (vokal) in Andrejo (vokal in saksofon) nastopil na koncertu v Kulturnem domu španskih borcev v Ljubljani. Njegov doslej zadnji koncert pri nas je bil leta 2006 v Dolskem pri Ljubljani.

Ana Starešinič (30. 3. 2019)

P. S.: Prejeli pa smo še eno pismo iz Švice: TUKAJ.