"Tudi jaz sem iz tistih krajev doma": doslej 149 delitev in nad 12.000 ogledov

Ta na videz preprosti video se naglo verižno (viralno) širi in samo na FB je zabeležil več kot 12.000 ogledov in 149 delitev – od Kanade, ZDA, Argentine do Avstralije ... in pa v Evropi (Švedska, Nemčija, Francija, Švica, Italija, Srbija, Hrvaška itd.). Največ delitev pa je bilo seveda v Beli krajini in drugih krajih po Sloveniji in večina delitev ima pripis "Tudi jaz sem iz tistih krajev doma".

V čem je čar tega na videz enostavnega videa?

Enostaven je zato, ker sprehod po sliki sledi ritmu in podpira vsebino skladbe, hkrati pa sama skladba podpira, poveličuje sliko. Čar videa je v harmoniji slike in glasbe, kakor ju je "orkestriral" njegov avtor Samo Božič.

Avtor fotografije je Tomislav Urh: motiv iz Bele krajine, ujet v trenutku rojevajočega se jutra in v katerem sta na enem mestu združeni njena naravna in kulturna dediščina. V ospredju kolonada t. i. "belokranjskih vrat", prek katerih se po železni cesti prebiješ iz vrveža mest in hrupa betona ter se znajdeš sredi s soncem obsijane, tihe, mehko valujoče pokrajine, posejane z vasicami in cerkvicami. Vsekakor fotografija, vredna tisoč besed!

Glasbena podlaga pa je iz srca zapeta pesem našega rojaka iz Švice Mladena Rodelle, katere rdeča nit je ponosni vzklik: "Jaz sem iz tistih krajev doma". Po vaših odzivih sodeč (gl. 30 komentarjev na FB) ste njeno toplino in iskrenost začutili tudi facebookovci. In čeprav je pesem stara že kakih 40 let, je v novi podobi dobesedno pona-Rodella! In morda ... morda bo celo postala nova belokranjska himna!

In ker k vsaki himni sodijo note, zdaj prilagamo še njeno notografijo. Notografija je delo Zdravka Kuniča, v računalniško obliko jo je prepisal Aljoša Vrščaj.

notografija_1

V naslednjem prispevku pa bomo predstavili Mladena Rodello.

Ana Starešinič (10. 3. 2019)

 

 

O dogodku pred tričetrt stoletja

0219Danes je praznik Občine Črnomelj, v spomin na prvo zasedanje Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, ki je bilo 19. in 20. februarja 1944 v tedanjem Sokolskem domu v Črnomlju.

Ta dogodek je takratni otrok – deklica Bojana Daneu opisala takole:

/.../ Februarja 1944. leta /.../ Prišlo je ogromno partizanov od vsepovsod, ne le iz slovenskih gozdov. Iz hoste je prišla tudi teta Zora*, s stricem Adijem*, Iztokom* in Binetom*; vsi štirje so odšli v partizane ob kapitulaciji Italije in prihodu Nemcev v Novo mesto. Prenočili so pri nas. Iztok je imel komaj petnajst let in je bil ranjen. V nogo mu je priletel "šplitar", tako je rekel. "Ah, saj ni nič," je pravil in kremžil obraz. Teta, stric in Bine so prisostvovali zasedanju. Iztok pa je moral ostati pri nas doma in počivati. Pripovedoval mi je o spopadih, ki se jih je udeležil, jaz pa sem na tihem mislila, da se samo hvali in se pretvarja, da je heroj, nisem mogla verjeti, da je bil resnično na bojiščih. Tudi jaz sem se pohvalila, kako v Črnomlju vsak dan nastopam, recitiram in pojem za okrevajoče borce. Bilo je res.*

Opombe (A. S.):

* teta Zora: mamina sestra Zora Tusulin, por Ausec, med NOB znana partizanka Srna, po vojni zagnana prosvetna delavka. Bila je pobudnica ustanovitve slovenske šole na Reki; leta 1947 je skupaj s sorojaki na Reki ustanovila KUD Bazovica, bila več kot dve desetletji njegova predsednica in potem do smrti častna predsednica.

* strica Adi: Zorin mož Adolf Ausec, postajenačelnik v Ljutomeru, Novem mestu in nazadnje na Reki.

* sinova Bine in Iztok: oba sta odšla z mamo in očetom v partizane. Iztok, ki je imel komaj 15 let, je bil kurir.

* Citat iz nedavno izdane knjige Bojane Daneu Don Begunec nikdar.

Ana Starešinič (19. 2. 2019)

Spomini v Črnomlju rojene tržaške Slovenke

Ob nedavnih populističnih, provokativnih izjavah nekaterih vidnih italijanskih politikov in celo najvišjega predstavnika Evropske unije se mnogi sprašujemo, ali ni tem funkcionarjem morda umanjkal zgodovinski spomin. Pretvarjajo se, kot da so pozabili na nasilje nad našim narodom, tudi Belokranjci, ki ga je zakrivil italijanski fašizem.
Sprenevedajo se, kot da ne bi nikoli slišali za svoje koncentracijsko taborišče na Rabu, kamor so zaprli in do smrti izstradali med drugim tudi veliko Belokranjcev. Samo iz preloške fare denimo so tja odgnali 56 ljudi in 16 jih je tam umrlo!
Kot da bi na lepem pozabili, kako so po 1. sv. vojni okupirali velik del slovenskega ozemlja in na njem zganjali etnično čiščenje – genocid. Kot da so šli v pozabo njihovi vojni zločini med 2. sv. vojno – tudi zato, ker za zločine niso nikoli odgovarjali ...

Knjiga »Begunec nikdar« avtorice Bojane Daneu Don, ki je pred kratkim izšla pri ugledni založbi Mladika v Trstu, je pričevanje o tem.

1Gre za izviren spominski zapis o grenkih izkušnjah ki jih je avtorica kot otrok primorskih Slovencev doživljala za časa fašizma med obema vojnama, med drugo svetovno vojno in takoj po njej. Njeno pričevanje je unikatno predvsem zato, ker nam to burno zgodovinsko obdobje podaja skozi oči otroka, – otroka, ki so mu ukradli otroštvo.

Njena mama Vida je bila iz Gorice, iz znane odvetniške družine Tusulin, oče Danilo pa iz Trsta, iz prav tako znane družine Daneu, torej iz regij, ki sta po 1. sv. vojni trpeli fašistično raznarodovalno politiko. Začelo se je leta 1920 s požigom osrednje institucije slovenskega naroda na Tržaškem – Narodnega doma sredi Trsta. Potem so postopoma ukinili vse slovenske kulturne, prosvetne in gospodarske organizacije, banke ...

2Najbolj na udaru pa so bili slovenski učitelji in slovenske šole. In Danilo Daneu je bil učitelj. Leta 1925 se je pred aretacijo in najverjetneje smrtjo rešil z begom v Jugoslavijo. V izgnanstvu je bila njegova prva postaja Bela krajina: šola v Adlešičih in po dveh letih premestitev v Črnomelj. Tu je spoznal Vido Tusulin, ki je iz Gorice prišla v Črnomelj k bratu, odvetniku dr. Rastu Tusulinu. V Črnomlju sta se poročila in tu se je rodila hči Bojana.

3Skozi njene oči potem spremljamo bolečo odisejado te družinice: iz Črnomlja v Žažar pri Vrhniki, od tam v Ruše pri Mariboru. Tu jih zaloti začetek 2. sv. vojne, ko očeta takoj aretirajo in ga potem vlačijo po različnih zaporih od Maribora do Novega mesta ter po taboriščih od Bremna do Gonarsa. Od vseh šokov, ki jih je deklica preživela v tistih dneh, je za nekaj časa – onemela. Z mamo se kot brezdomki spet zatečeta k Tusulinovim v Črnomelj.

Za nas Belokranjce zdaj sledijo najbolj zanimiva poglavja te knjige. Bojana med drugim popisuje, kako je med vojno potekal pouk v črnomaljski osnovni šoli, spominja se živahnega utripa potem, ko je Črnomelj postal središče osvobojenega ozemlja in Slovenije. Skupaj z drugimi otroki je v črnomaljskem Sokolskem domu pogosto nastopala z recitacijami, pela, igrala ... Oče se je vrnil iz zaporov in taborišč in se v Črnomlju zaposlil v mobilni partizanski ambulanti kot zdravniški zapisnikar.

Morda doslej najmanj znano temo pa prinašajo njeni spomini na čas od konca aprila 1944 do januarja 1945. Hiša v Črnomlju, ki jim je bila začasno dodeljena, je dobila dodatne stanovalce: člane ruske misije. Mama jim je kuhala, oče pa nabavljal hrano. Bojana nekatere med njimi podrobno popisuje, navaja njihova imena in visoke čine, obuja spomine na to, kako so jo učili ruščine ... Spominja se tudi velikega silvestrovanja, ki ga je konec leta 1944 v njihovi hiši ruska misija pripravila za ostale misije v Črnomlju.

Potem pa je bilo treba spet bežati: celotno partizansko ambulanto, skupaj z očetom, so evakuirali iz Črnomlja nekam na dalmatinske otoke, ruska misija pa se je umaknila v Beograd in s sabo odpeljala tudi Bojano in mamo. Sledi dekličino životarjenje pri mamini sestri v Banatu, pa pobeg k mami nazaj v Beograd in mukotrpno vračanje domov na Primorsko ob koncu vojne, ko se družina v Trstu spet združi.

Ampak njihovih selitev ter različnih odtenkov begunskega življenja in razočaranj še zdaleč ni konec. V zadnjem delu knjige avtorica obuja spomine na čas, "ko smo bili v lastnem mestu zares begunci, saj si v svojem jeziku na ulici še govoriti nismo upali," kot zapiše v spremni besedi knjige še en primorski Slovenec – zgodovinar Jože Pirjevec.

Avtorica vzporedno s svojo begunsko izkušnjo predstavlja še celo paleto begunskih zgodb svojih sorodnikov – npr. teto Zoro Tusulin, por. Ausec (znano partizanko Srno in po vojni zagnano prosvetno delavko), pa družino strica Iva Daneua, v kateri je odraščal njen bratranec Ivanček (kasnejša košarkarska legenda Ivo Daneu) ...

Vso tragedijo begunstva bodo prek knjige "Begunec nikdar" lahko dojeli tudi tisti, ki begunstva niso nikoli izkusili. Pa tudi nekateri Belokranjci doma in po svetu, katerih svojci so takoj po vojni emigrirali iz Jugoslavije prek Trsta. Bojana namreč na koncu knjige opisuje svoje prvo delovno mesto: bila je prevajalka v Uradu za begunce pri Zavezniški vojaški upravi v Trstu.

Ana Starešinič (18. 2. 2019)

Naša spletna skupnost vas vabi v socialna omrežja

Preloška spletna skupnost in njena vizija naglo rasteta in se razvijata, za njen večji doseg, večjo vidnost in prepoznavnost se zdaj pojavljamo še na FB-profilu in vas vabimo, da se nam pridružite.

Ker Face book v prevodu pomeni 'knjiga obrazov', ta medij torej zahteva obraz. In v uredništvu smo menili, da je edino prav, da je to obraz urednice. Tiste, ki je stala, stoji in bo stala za to spletno skupnostjo, ki bo še naprej bedela nad vsebinami in objavami. Ki ne bo dovoljevala t. i. smetenja na profilu in ki bo hkrati zagotovilo za vas, da vam ne bomo smetili mi – z raznimi pojočimi mačkami, kužki in drugimi ljubkimi predstavniki živalskega sveta ali s prefinjeno podtaknjenimi reklamami.

V zdajšnji dobi »fake news«, alternativnih dejstev in poplave senzacij nam drugega pravzaprav niti ne preostane. Verodostojnost namreč lahko ohranimo le tako, da za vsem stoji »resnična, prava in živa« oseba, ki je s svojim obrazom zagotovilo verodostojnosti še naprej!

Vsebina tega FB-profila, na katerega ste povabljeni, je in bo javna in je torej dostopna vsem TUKAJ.

0127

Hvala, da ste člani naše globalne skupnosti in se vidimo tudi na FB.

A. S. (27. 1. 2019)

Franc Pavlakovič (1929–2019)

19292019Za vedno se je poslovil naš rojak Franc Pavlakovič, po rodu iz Dejanov. Spominjali se ga bomo po njegovih aktivnostih na mnogih področjih. Najprej seveda po tem, da je bil dolgoletni vodja krajevnega urada Vinica.

Na tem delovnem mestu je naredil za naše kraje in ljudi veliko koristnega. Veliko zaslug je imel npr. za to, da je v ta naš dotlej odrinjeni prostor prišla prva industrija: Novoteksov obrat v Vinici (odprtje 28. 11. 1973), ki je bil opremljen s takrat najsodobnejšimi šivalnimi in likalnimi stroji in je zagotovil socialno varnost mnogim družinam iz širše okolice.

Posebej pa izpostavljamo njegovo dejavnost v preloškem kulturnem društvu, v okviru katerega se je v povojnem obdobju razmahnilo zlasti gledališko področje. To je bila zlata doba igralstva na Preloki, ko so tu uprizarjali po 3 predstave na leto in sanjali kar o ustanovitvi stalnega gledališča. Pravijo, da je bil Franc tako izvrsten igralec, da sploh ni potreboval režiserjevih napotkov. Izkazal se je v najrazličnejših vlogah in likih, npr. v Jurčičevem Domnu, Finžgarjevi Razvalini življenja, Cankarjevem Kralju na Betajnovi ...

Bil je izjemen humorist in satirik. Na pirih recimo je bil sposoben s svojimi nepozabnimi duhovitostmi, ki jih je sam režiral in izvajal, zabavati svate tudi po dve noči zapored – na nevestinem in ženinovem domu.

Omenimo pa še eno njegovo priljubljeno področje: pesnjenje. Bil je mojster zlaganja rim, pesmice je ustvaril za prenekaterega človeka in prenekatero priložnost. Tukaj prilagamo njegovo pesmico iz leta 2006, ki smo jo objavili v preloškem glasilu, v posebni številki, ki smo jo posvetili 140-letnici šole na Preloki:

2

Naj naš rojak Franc Pavlakovič zdaj počiva v miru!

(22. 1. 2019)