Stane Starešinič kot trikratni Romeo

Stane Starešinič kot glavni junak v Shakespearovi najbolj slavni ljubezenski zgodbi

Če smo v prejšnjem prispevku ugotavljali, kako tesno je Bela krajina povezana s Shakespearom prek Otona Župančiča in Osipa Šesta, bomo zdaj izpostavili še povezavo prek Preločana Staneta Starešiniča.

Tako kot za prevajalca Župančiča in režiserja Šesta je bil Shakespeare neizčrpen vir navdiha tudi za igralca Starešiniča. Prvo bližnje srečanje z njim je imel že kot študent Akademije za igralsko umetnost v Ljubljani, ko je nastopil v komediji Mnogo hrupa za nič, in sicer v vlogi Baltazarja*.

Potem pa se je s Shakespearom srečeval na vsej svoji poklicni igralski poti. Njegova paleta upodobljenih Shakespearovih likov in značajev je bila zelo široka: od glavne vloge v najslavnejši ljubezenski zgodbi do glavne vloge v največji tragediji, od likov v najčarobnejših fantazijskih pripovedih do najduhovitejših komedij ...

Najslavnejša Shakespearova ljubezenska zgodba je seveda tragedija Romeo in Julija.

Stane Starešinič je upodobil Romea kar trikrat, na treh različnih odrih.

Prvič v SNG Maribor, v režiji Frana Žižka (premiera je bila 25. 11. 1951, odigranih je bilo 23 predstav).

Drugič - v SSG Trst, v režiji Jožeta Babiča (premiera je bila 1. 8. 1952, na Stadionu 1. maja, odigranih 7 predstav**).

Svojega tretjega Romea pa je ustvaril na odru SNG Ljubljana, v režiji Slavka Jana (premiera je bila 14. maja 1954, odigranih pa 37 predstav).

(Prevajalec vseh treh uprizoritev te Shakespearove tragedije je bil seveda Oton Župančič!)

123

In še čisto na koncu svoje umetniške poti, leta 1992, torej slabi dve leti pred smrtjo, je Stane Starešinič v SSG Trst pripravil skupaj z igralko in prijateljico Miro Sardoč recital iz del Williama Shakespeara s pomenljivim naslovom Ves svet je oder.

V naslednjem prispevku pa o "Stanetovem" Hamletu.

A. S. (17. 1. 2016)

Shakespearova komedija Mnogo hrupa za nič (seveda v prevodu Otona Župančiča) velja za prvo javno produkcijo takoj po vojni ustanovljene Akademije za igralsko umetnost. V režiji Slavka Jana so jo uprizorili slušatelji drugega in tretjega semestra oddelkov za dramsko igro in ljudski oder, med njimi tudi Stane Starešinič. Premiera je bila 30. aprila 1947.

** Slovensko gledališče v Trstu ni imelo svojega odra od leta 1920, ko so fašisti požgali Narodni dom, do leta 1964, ko je bil zgrajen Kulturni dom. Delovalo je na različnih lokacijah, posebno večje predstave so bile na prostem, na Stadionu 1. maja, torej so bile omejene v glavnem na poletno sezono.

Deli z ostalimi