Povezana je močno in mnogokratno!
Najprej seveda tako, da smo vsi (in to ne samo Belokranjci!) o njej slišali v šoli pri zgodovini. Učili so nas o vzponu in vladavini fevdalnih gospodov Žovneških, ki so postali grofje Celjski, ter o usodi lepe plemkinje nižjega stanu Veronike Deseniške, ki so jo, da bi se je znebili, obtožili čarovništva. Na procesu proti Veroniki sta ona sama in njen spretni zagovornik – oba znanilca novih časov – dosegla, da jo je sodišče spoznalo za nedolžno, toda grof Herman jo je ne glede na razsodbo vseeno dal umoriti.
Ti zgodovinski dogodki imajo v naši zavesti močan simbolni pomen. Prvič, ker so oboji – Žovneški in Deseniški – našega porekla. Drugič, ker ti dogodki pomenijo začetek prebujanja slovenskega narodnega duha in tudi začetek konca celjske plemiške dinastije. In kot taki so pogost motiv v naši umetnosti in simbolno so tudi na naši zastavi.
Tako je ta tematika pritegnila tudi Belokranjca, v Vinici rojenega Otona Župančiča in leta 1924 je napisal dramo v verzih Veronika Deseniška, ki velja za prvo poetično simbolistično dramo pri Slovencih.
Ta Župančičeva tragedija je bila v Narodnem gledališču v Ljubljani uprizorjena že istega leta (premiera 1. decembra 1924). Režiral jo je prav tako Belokranjec – v Metliki rojeni Osip Šest*, ki velja za enega prvih modernih režiserjev na Slovenskem.
Ni pa to bilo zadnje srečanje Belokranjca Osipa Šesta z Veroniko Deseniško. Režiral je namreč še dve krstni uprizoritvi te zgodbe: leta 1928 dramo Herman Celjski, ki jo je napisal Anton Novačan (premiera 6. maja 1928), in leta 1932 dramo Celjski grofje Bratka Krefta (premiera 17. septembra 1932).
Župančičevo Veroniko so v ljubljanski Drami ponovno uprizorili leta 1938, ko so se že razločno kazali nameni Hitlerjevega nacizma in tudi naša usoda ob tem. Premiera Veronike je bila del velikega slavja ob Župančičevi 60-letnici, ki smo ga omenili v prejšnjem prispevku. Da je ta tragedija napravila na občinstvo najgloblji vtis (časnik Jutro, 24. 1. 1938), je mnogo prispevala eminentna zasedba vlog, v katerih so blesteli: Mira Danilova, Ivan Levar, Edvard Gregorin, Marija Vera, Milan Skrbinšek ... Režiser je bil tokrat Ciril Debevec. Ni bil Belokranjec, posebej pa ga omenjamo zato, ker je osem let pozneje (1946) režiral tudi krstno izvedbo opere Veronika Deseniška, ki jo je po Župančičevem dramskem besedilu ustvaril skladatelj Danilo Švara.
Župančič se, kot rečeno, uprizoritve in slavja, ki so ga januarja leta 1938 pripravili v čast njegove 60-letnice, ni udeležil. Veliko "zaslug" za njegov takratni umik iz javnosti ima gotovo tudi tedanji dramaturg ljubljanske Drame Josip Vidmar, ki je neumorno sodeloval v dolgotrajnih in ostrih napadih na Župančiča in njegovo Veroniko.
Seveda Vidmar ni bil Belokranjec, ga pa omenjamo zato, ker ga natanko 6 let pozneje, januarja 1944, srečamo na osvobojenem ozemlju v Beli krajini. Vidmar ima največ zaslug za to, da 12. 1. 1944 tu ustanovijo Slovensko narodno gledališče na osvobojenem ozemlju. Njegova "matična hiša" je dvorana v Črnomlju, njegova pomembna naloga pa "iz ljudskih množic dvigovati nove talente". In tako se med mladimi talenti na gledališkem tečaju v Črnomlju marca 1944 znajde tudi nadobudni Preločan Stane Starešinič**.
Stane Starešinič po vojni postane tudi prvi poklicni igralec iz Bele krajine. In leta 1951 kot član ansambla Slovenskega gledališča v Trstu že igra v drami o procesu proti Veroniki Deseniški – Celjski grofje***. Stane nastopa v eni od osrednjih vlog: igra Veronikinega zagovornika Pravdača.
V Stanetovih spominih je imela ta vloga vedno posebno mesto: Pravdač, ki se pogumno upre vladavini nasilja ter brani in ubrani Veroniko. Veroniko, ki v tistem za tržaško ozemlje prelomnem trenutku simbolizira ne samo socialno šibkejši in narodnostno zapostavljeni sloj, temveč tudi Slovenijo. Odlično odigrana vloga je bila Stanetov prvi res velik uspeh.
Poseben pomnik na to njemu tako drago vlogo in lik, s katerim se je tako rad istovetil, je tudi tole simbolno darilo tržaškega gledališča, ki stoji na Stanetovem grobu na preloškem pokopališču.
In tako nas danes lik Veronike na preloškem pokopališču spominja in opominja na ljudi in zgodbe v tem prostoru, vendar v nekem drugem času.
Lik in simbol Veronike Deseniške je torej skupen ne samo Belokranjcem Župančiču, Šestu in Starešiniču, ampak tudi Preloki – in nam vsem.
Ana Starešinič (29. 11. 2015)
* Osip Šest (1893-1962): bil je režiser, igralec, scenograf, pedagog, publicist, prevajalec. Leta 1965 so na njegovi rojstni hiši v Metliki (Partizanski trg 4) odkrili spominsko ploščo z njegovim reliefom, delo kiparja Vladimirja Štovička. Nanj spominja tudi Šestova ulica v Metliki.
** Stane Starešinič je igral v prvem slovenskem celovečernem igranem zvočnem filmu Na svoji zemlji (1948, režiser F. Štiglic), in sicer v vlogi Dragiča.
*** Dramo Bratka Krefta Celjski grofje je v Trstu režiral Jože Babič. Veroniko je igrala Zlata Rodošek. Dramo so uprizarjali na prostem, na Stadionu 1. maja. Premiera je bila 14. julija 1951.