Objavljamo besede slovesa, ki jih je Jožetu Jurkovemu med pogrebno mašo v imenu sošolcev namenila Marjana Mihelič.

Sošolcu in prijatelju Jožetu v slovo

Povej nam, Marija, kaj si videla ob poti?
- Videla sem prazen grob in Gospoda vstalega.

Ko bi me danes Jože vprašal, kaj sem videla, bi mu rekla, da sem videla predvsem njegovo veliko srce. Srce, ki se je darovalo do zadnjega atoma moči.

Skupaj sva drsala šolske klopi. Spominjam se njegove navihanosti, ko je vsakemu problemu, ki se nam je zdel nepremagljiv v letih odraščanja, odvzel s svojo hudomušnostjo vso ostrino. Njegovemu življenju je dajala smer samo dobrota srca. Vse okove, ki človeka zapirajo v egoizem in se mlademu človeku lahko zgodijo, je podirala njegova nesebičnost in skromnost.

Tudi pozneje, poti so nas družile tudi pozneje, sem občudovala njegovo zvestobo naravnanosti k pomoči drugemu. Pri tem je nemalokrat pozabljal nase, na svoje potrebe. Razdajal se je s svojimi darovi, razveseljeval množice. O tem pričajo nešteti dobrodelni koncerti, ki jih je imel s svojo skupino, njegova vnema za ohranitev kulturne dediščine in še tisoč drugih aktivnosti.

Posebno mesto je v njegovem srcu imela Preloka. Ljubezen do nje je čutil do zadnjega trenutka, ko ga je gnala skrb, da bi bila tudi poslednja pesem dokončana. Preloko je ponesel v svet med znance in neznance.

A svet prostor v njegovi notranjosti je zavzemala družina. Tu je našel svoje zatočišče in motive za ustvarjanje. "Hvala ti za 40 srečnih let, ki sem jih preživela ob tebi," je dahnila žena Marija, ko se je poslavljal. Njegova velika ljubezen sta bila otroka. Kako ponosen je bil na hčerko Ano, dekle, ki je podedovala tisočero talentov, in na sončka Miho, ki je podedoval to njegovo brezpogojno ljubezen. Nič manj ponosen ni bil na sestro Ivanko, njeno družino in na bodočega zeta Renata, s katerim sta preučevala sodobno tehniko.

Ostal je pokončen do konca. Tudi ko mu je bil naložen križ bolezni, ga je nosil dostojanstveno in ga prinesel do vrha. In tako vem, da je grob prazen, kajti v življenju vedno zmaga, kdor dovoli, da v njegovem odnosu do bližnjih zmaga ljubezen.

Zadnji dan svojega zemeljskega romanja se je poslovil od vseh svojih najdražjih. Čakal je z vsemi svojimi dobrimi deli samo še na vstopnico za sprejem med nebeške zbore, med čudoviti nebeški orkester. Tam so ga pričakovali njegovi dragi, ki so odšli pred njim: oče, mama, stara mama in mnogi drugi. Na obrazu ni bilo več sledi trpljenja, bil je spokojen. In Gospod je prišel, skupaj sta odplesala med nebeščane.

Kdor umira z Gospodom, bo z Gospodom tudi vstal. Božja beseda je živa in dejavna. Tudi mi smo na Božjo ljubezen dolžni odgovoriti tako kot Jože in postati seme, ki rodi obilen sad. Z molitvijo Oče naš prosimo Boga Očeta, da nam pri tem pomaga.

(19. 11. 2016)