Tako kot ljudje, prihajajo in odhajajo tudi njihova bivališča – hiše. Tudi hiše imajo svoj življenjski cikel z mejniki, kot so rojstvo, vrhunec in – smrt. In se posedajo vase, ko jih zapustijo še poslednji lastniki, kot da bi žalovale. Tako se je to zgodilo tudi z Magdičino hišo.
Spomin nanjo nam je zdramil film iz leta 1976: to s slamo krito hiško so si ustvarjalci filma namreč izbrali izmed vseh hiš v ožji in širši okolici za kuliso, pomnik, ki simbolizira neke davne, druge in drugačne čase.
Kakor pričajo naše cerkvene knjige, je bil priimek pri tej hiši najmanj od leta 1804 Radovič. Vse do leta 1907, ko se je k hiši priženil Miko Starešinič - Jamin. Poročil se je z domačo hčerko Magdo Radovič. Otrok nista imela, Miko je umrl leta 1949, Magda je sama živela v hiši še približno 25 let. Nekaj let pred smrtjo se je preselila k sorodnikom Radovičevim (Preloka 19) in tam umrla leta 1977.
To hišo smo po njeni zadnji prebivalki poznali kot Magdičina hiža.
Zgornje štiri fotografije kažejo njenih zadnjih približno 15 let.
Na prvi fotografiji iz okoli leta 1960 vidimo njeno južno pročelje in zahodno stran z gankom ter del dvorišča z dvornimi vrati, nadkritimi z ozko strešico. Na sredi dvorišča je bilo gnojišče, na severozahodni strani pa lopa in pod njo svinjaki. Hiša je bila nadstropna: spodaj klet (zidanica) in hlev (štala), zgoraj pa stanovanjski del. Z lesenega ganka so bila najprej vrata v velik bivalni prostor (prva hiža) s krušno pečjo, naslednji prostor je bila kuhinja (t. i. črna kuhinja z majhnim oknom) in še tretji prostor – mala zadnja hiža.
Kljub slamnati strehi (in protipožarnim predpisom!) je bila v hišo napeljana elektrika (gl. četrto fotografijo), vendar samo v prvo hižo, v ostale dele pa ne. Zanimivo je tudi to, da Magdičina hiša nikoli ni imela vodnjaka (šternje), je pa bil nedaleč od hiše še danes vidni bunar.
Druga fotografija je posneta pozimi leta 1969. Kaže južno pročelje in del njene vhodne strani (okno prve hiže), kolikor je ne zastira Bertov senik, ki se že poseda vase.
Tretja fotografija je nastala spomladi leta 1974. Lepo vidni so kamniti podstavek hiše in iz debelih plohov (ostenjki) sestavljena lesena nadgradnja ter kamnite stopnice in iz desk sestavljena vhodna vrata. V ozadju pa je vidna lopa, prav tako pokrita s slamo.
Četrti posnetek pa je seveda iz filma, torej iz junija 1976. Hiša je bila takrat že brez prebivalcev, očitno je, da streha ni več v najboljšem stanju in že kaže "rebra". Radovičevi so hišo podrli še isto ali naslednje leto.
Letos, štiri desetletja pozneje, pa nastaja na tem mestu gradbena jama. Naznanja, da bo na temeljih nekdanje Magdičine hiše zrasla nova hiša. Njen podstavek bo obzidan s klesanim kamnom stare hiše, seveda pa bo primerna današnjemu času in ustrezna današnjim gradbenim predpisom. Kot poklon preteklosti in znanilka prihodnosti!
Ana Starešinič (29. 4. 2016)
P. S. Hvala vsem, ki ste pomagali pri nastajanju tega prispevka.