06- 07: Deželica svetlobe in blagoglasja

Temo o belokranjski duši še nadaljujemo z velikim ambasadorjem Bele krajine - pesnikom Otonom Župančičem in njegovimi pesniškimi pokloni naši deželici.

Ko so Župančiča ob neki priložnosti poprosili, naj na kratko izrazi svoj odnos do Bele krajine, je med drugim napisal:

"Koder hodim, vedno in povsod me spremlja mogočni šum Kolpe, ki se preliva pod viniškim gradom čez jez, in rahlo žuborenje Dobreča, studenca, skritega blizu Dragatuša v najtišji dragi sveta. Vesel sem, da mi je tekla zibka v Beli krajini, polni svetlobe in blagoglasja ..."

Tako kot v številnih drugih njegovih pesmih je Bela krajina Župančiču simbol svetlobe, luči, kot impresionistični slikar jo slika v toplih sončnih barvah.

In drugo: Bela krajina mu pomeni simbol muzikalnosti, ritma, zvočne orkestracije, skratka harmonije.

In ko sta se ta belokranjska svetlobna barvitost in blagoglasna belokranjska melodika spojili z Župančičevim smislom za impresionistično slikanje ter izostrenim jezikovnim posluhom in osebnim notranjim ritmom - se je rodil velik pesnik.

A. S. (9. 6. 2015)

Deli z ostalimi